Pismo rosno

Pismo rosno

Oddaja
22. 5. 2019 - 13.00

»Pismo rosno," pomislim ob pogledu na pollitrsko piksno, ki bi ji sicer lahko namenil isti pridevnik, ampak je bil v tistem trenutku brez dvoma precej bolj na mestu drugi: predrago! »Srebrnina rose« rdeče pločevinke prestolniškega za faking štiri evre v bifejčku Pučnikove letališke kao duty free cone. »Eh, cheers, bivši Brnik skrbi, da nas ne bi potem zaradi tamkajšnih cen kap sredi Londona.« Tja sem bil namreč na krajši oddih namenjen v družbi Hokejista, Košarkaša in Smučarja, če jih naštejem od najstarejšega do najmlajšega. Prvi trener, tretji obenem še serviser, vmes pa sudija - štiriperesna deteljica, ki se pozna že od malega ...

Proti koncu lêta, tam nekje nad Belgijo, razmišljam, da bi bilo morda res prima poslušati urednika Zorca in za radio napisati Pisma – malo manj pa, če ga citiram, »skurcati Angleže«. Ves raznežen od ravno prav drinkov iz hmelja, ječmena in drugih vrst žit v tem momentu ne morem sodit. Razmišljam o anekdoti, ki mi jo je pred leti, ko je bil prvič na veliko na tapeti brexit, povedal znanec, v britanski prestolnici takrat zaposlen kot arhitekt. Med zadnjim obiskom njegovih staršev, s punco Italijanko sta se namreč kmalu zatem, ampak ne zato, preselila v Berlin, se jim je na avtobusu ali podzemni, ne spomnim se več, pripetilo naslednje ... Njihovo družinsko kramljanje vljudno zmoti neka posh gospa srednjih let in vpraša: »Excuse me ... may I ask you, where are you from?« »Slovenia,« odgovori eden od družinskih članov dokaj ponosno. »Oh, Slovenia,« nadaljuje presenečeno gospa, »so that's where the gypsies are from!« Ja, če citiramo v času slovenskega osamosvajanja še ne tako Plemenitega z ruskim šmajserjem, baretko, tradicionalnim pokrivalom baskovskih kmetov ter v rambovski opravi: »Cigani so prodrli čez, ne ...«

Airbnb. Okrožje Whitechapel, znano po londonski kraljevi bolnišnici, Razparačevih umorih, v 19. in zgodnjem 20. stoletju židovski, danes pa predvsem bangladeški skupnosti ... Imigranti; ker so v bližini londonski doki, v Beli kapeli prevladuje delavski razred ... Ampak jasno, krasno cosy stanovanjce, ogled soseske, sprehod do prve, ki liči na 7-Eleven, in same bojse v kurac poslan reisefieber malce odnese ... V kinih vrtijo Avengerse in kar naenkrat se Ta Nos bratsko preriva s Captainom Morganom namesto Amerike. Veselje seljaka sredi velemesta; zadiši, kot bi rekel Andrej Tomažin, »skunk najslabše vrste«, Smučar me preveč brcne, čeprav je bilo mišljeno iz ljubezni, pač nismo trezni, jaz njega na polno nazaj v ramo, »fantje, ma moramo smirit,« reče Dr. Strangelove ...

Čik pavza; tihi »áu« zaradi rad imeti, vijolični cvetovi zadišijo po neuslišani ljubezni, opeka pri opeki in plevel, ki se je razrasel med njimi. Izgubljen v rdečini opečnatega dvorišča in patnji od ljubavi; eno samo drevce ter ena sama cigla. Pomislim na Redmana in njegov Newark, Brick City ... Pomislim na Rothka in naš tek što nije obisk Tate Moderna: rjavkasta, kostanjeva, škrlatna, bordo ... RDEČA! Še prej pa le za pljunek od fleta oddaljena Whitechapel Gallery, v res krasni secesijski zgradbi in reklamnim sloganom: »ZA VSE!« Ogled razstave City Poems & City Music, liverpoolski »Happening« v sedemdesetih, psihedelični plakati, mami in ati bi zganjala nostalgijo, mi smo šli pa precej hitro in, priznam, tudi površno mimo ... še na razstavljeni arhiv z naslovom Queer Spaces: London, od osemdesetih do danes ... Ma ne vem, težko se vse to zajame med štiri stene, ampak, »dobr, ko smo že glih kle«; in se posede naša družba eden po eden po prazni kinodvorani: model s platna - na catwalku sicer oblada, glas v offu pa: »I always hated sports!« In ja, ni šlo skozi ...

Sobotno popoldne. Tekma West Ham United – Southampton; pred tekmo v pubu z domačimi navijači, kladivi, sanjarim o šunki ... Vsi na poti do sekreta že skoraj pretirano vljudni, so pa valda ves čas zasedeni, tudi kasneje na tekmi ... Lepo je bilo gledat, kako se nabira tok folka – kapaciteta štadiona je za 66 jurjev, zadeva pa je bila »k'r dost ... popunjena« ... »Kwa še, ne jest hot doga, za kao naše je blo na konc tri nula, v živih zidovih, ki usmerjajo vso to maso ljudi pred in po tekmi, ni blo pa valda nobenga belca ...« Aja, itak, še himna:

I'm forever blowing bubbles,

Pretty bubbles in the air,

They fly so high,

They reach the sky,

and like my dreams they fade and die!

Fortunes always hiding,

I've looked everywhere,

I'm forever blowing bubbles,

Pretty bubbles in the air!

Mehurčki. Misli. Ko se ti zdi vzklik »Oi!« deep k' svinja, ker si ga cepil s komadom Hey Ya! od Andreja Tri Jurje ... Otečene noge, ampak ne od utečenih poti ... Knjigarne in record shope počasi zamenjuje veriga American Candy Co. Jebeni twinkieji! Reinerjev oziroma Kingov Stand by me in – resno – štirje štuki M&M shopa, »ma svet je šel v težak kurac do zadnjega bonbona!« »Pa priznam, pizda, sej je kjut pižamca, k'r vidm jo v njej ... Ampak če mi stane pamet, namest' štacune Upper Playground v Sohu – tok sem si želu, da bi t'm kojfnu k'š'n t-shirt z motivom ilustratorja Jeremya Fisha – mi street kot tržna niša zdaj šiša šupak al' kaj? Srajca za petstodva funta, ne me fukat, cen plastik fantastik kiparjenja od artista KAWS-a pol sploh gledu nisem! Jebala nas ulica!« Brexit through the gift shop!

Metropola, lepo se je počutit tako majhnega. Little man in Tate. Hokejist buli v hibrid jastoga in telefona, ki ga je ustvaril Dalí. Pravi, da se mu zdi zdaj, ko so v igri mobilci, bolj čudna slušalka kot pa klešče in njihov lastnik. In mu popametujem, da je ta rod členonožcev že nekaj cajta precej in ... V jastoga vkleščena je bila debata stoletja Žižka in Petersona; da mora prebrat vsaj malo eseja Consider the Lobster Davida Fosterja Wallacea, da sta filozofska Dolce & Gabbana o jastogu, Bogu in double bindu pisala v Tisoč platojih: »dvojne klešče, ki drobijo nezavedno, ujeto v svoji izključujoči disjunkciji".

Ampak ga vse to ni zanimalo toliko kot nekakšen prazgodovinski rarog, ki smo ga pred leti stauhal na Hvaru in smo potem cele naše počitnice totalka pijanega gazdo komaj prepričali, da ga nam je pripravil »za večeru«. »Pa gde ste to dobili, pizda vam materna Slovenačka, nisam to video trideset godina!« On bi to »stavio mravom« pa »nabio« na zid«. »Lej, nabi se ti na kurac, odvetnik izven sezone, Slovenčki bi se pa preseravali z delikatesami!" Kako je model trančiral zvečer tisto revše brez klešč in če ni buzare par ur prej zbruhal čez unga raka, se jaz lahko Drek Ivan pišem! No, Hokejstu in Košarkašu sva potem naslednji dan s Smučarjem v naravoslovnem muzeju pokazala točno to bitje. Darwin ali en iz njegove bande ga pa je nabil na steno! Danes je najbrž ogroženo ... Kako je že reku gazda, mimogrede frend od Anteja Gotovine, ko smo takoj po ulovu z njegovega repa skupaj zobali frišen kaviar? »Pa to je najbolje od mora, pizda vam materna!«

»Pa kje je ta kurac, spet zamuja,« smo se iz zgornjega nadstropja hudovali skoraj vsak dan ob čajčkih in toastih, ko se je v kleti v mailih in straniščni školjki izgubljal naš Košarkaš ... A ma baš kot eden od eksponatov iz Tate Moderna: Lucio Fontanaspatial concept »Waiting«. Košarkaša so kelnarice iz lokalne ljubljanjske kavarne zaradi njegove višine krstile za Sekvojo, zato smo ga v naravoslovnem muzeju peljali gledat veličasten prerez njegove žlahtnice, ki je bila, ko so se je končno lotile žage, stara celih 1300 let ...

Še na mnoga iz Londona!

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness