PRMEJDUNEJ 2

PRMEJDUNEJ 2

Oddaja
31. 12. 2019 - 13.00

»Prmejdunej« ... ma nekaj mu je manjkalo. To, da sem končno poslal der Wiener Brief, se pravi oddal članek za rubriko Pisma iz tujine ter ga spravil v eter, je padlo v kategorijo: »potrepljati po strelni rani« z Georgeom Costanzo iz Seinfelda v mislih. »Nešto fali.« Kamen se mi ni kot ponavadi odvalil od srca; ali je med njima sploh še kakšna razlika? Živčnost ni popustila. Skratka, niti malo mi ni odleglo; kot bi se v meni naselilo neko divje in tuje; kot bi mi leglo tasmanskih vragov šprintalo gor pa dol na relaciji dimlje–srce. Ne morem mimo naslednje reference: otvoritveni komad El-P-jeve plate I'll Sleep When You Are Dead. TPC, zašlataj rit ali tri! Še zmeraj sem v prvi vrsti na koncertu Armand Hammer v klubu Fluc, hkrati pa v muzeju Albertina, zazrt v sliko Le domaine enchanté Renéja Magritta. Med drugim dve mat zeleni karnevalsko zamaskirani jabolki in billy woods, ki niti na eni promocijski fotki ali v glasbenem spotu ne pokaže obraza, zdaj pa mi je ta predočen do njegove zadnje mišice. Preveč nedorečenega! Maska ...

Zakaj vtise s tega rap špila ter poti tja in nazaj sploh deliti z vami? Čemu bi bilo to zares vredno vaše pozornosti? Če ne zaradi drugega – ker ne gre prenehati opozarjati na to, da so določeni reperji v prvi vrsti predvsem vrhunski pisatelji ... Naj mi Elucid oprosti, kajti osrednja nit tokratne oddaje bo billyev solo komad Red Dust, ki ga nikoli ni in ga bojda tudi ne bo izvedel na koncertu, obenem pa manjka še v knjižici z besedili, priloženi albumu Hiding places, Skrivališča, ki ga zaključuje. Enostavno mu je too much! Rdeči prah, naslov, ki napotuje tako na knjigo spominov ugandske policije izpod peresa Christopherja Harwica iz leta 1961, kot tudi na dobrih trideset let starejšo pre-code romantično dramo Victorja Fleminga z Jean Harlow in Clarkom Gablom v glavnih vlogah. Tako imenovani pre-code hollywoodski filmi so polni močnih ženskih likov in tem, povezanih z njimi, prizorov medrasne spolnosti, prostitucije, zlorabe prepovedanih drog, promiskuitete, ultranasilja, nezvestobe, splavov ter homoseksualnosti, predvsem pa vsega žmohta zabrisanih mej med zlikovci in heroji. Red-Headed Woman, The Public Enemy in 42nd Street, če naštejem le tri med njimi.

Red Dust je žolčna ljubezenska pesem, ki je na polovici ne moremo več ločiti od grožnje. Grožnje komu? Čigave? Začne se s tem, da je »sklatila letalo z neba in zanetila genocid. Le ... poglejva, kdo bo komu pomagal skriti se, presenečenje ali ne, v vsakem primeru bi bila koristna najdba črne skrinjice ...«. Ljubezensko razmerje, ujeto med mikro in makro ter sedem smrtnih grehov, po eden za vsako čakro. Akrostih, ki tvori besedi »MOJE VESOLJE« pod ključem v predalu pisalne mize, daleč od njenih oči ... In spet Magritte v Albertini in njegova Začarana domena: Zamaskirani jabolki; od izvirnega greha do zelene od zavisti. V ozadju modro nebo in beli kopasti oblački kot začetek špice pri Simpsonih ter nekakšen lila zastor. Pred njim na zemlji štor, ki drži sekiro, poleg tega pa deblo, odprto kot omara, v katerem je na zgornji polici kroglast zvonec oziroma 1/3 Magrittovega Glasu vesolja, na spodnji pa hišica za punčke ... V nekem trenutku mi kapne: »Jebemti, kot bi poslušal woodsa!«

Od perspektive do perspektive oziroma od plasti do plasti, ki si jih nihče ne lasti, se pa v njih še kako najde! »Sklonjene glave, ko so policaji prišli po otroke« ter »ravno prav oddaljene vojne«, repa woods – zveni prekleto znano, kajne? Jebeš moraliziranje; tudi sam je »delil kruh z morilci in posiljevalci«; še pomnite: konji in krave s segnitimi kopiti od dreka do riti v štalci ... medsoseski odnosi pa odlični ... Ali woods grozi svoji gospodični? Tipu, s katerim ga je prevarala? Gre za nekaj povsem tretjega ali pa vse to hkrati? »Želim si, da bi bila sama pri tebi doma; rad bi ti sesal mozeg iz kosti, pokazal, kaj sem se naučil od najslabših ljudi; ljudi, ki jih ne moreš pustiti samih z otroki niti dve pofukani sekundi ...« To še šund ni, bo siknil eden ... za visoko umetnost pa razglašal drugi.

»Kako vboči hrbet« – ko pošlje izstrelek zemlja-zrak v frčoplan, v katerem sta ruandski in burundski predsednik, oba Hutuja, pripadnika etnične skupine, ki je pred 25 leti v stotih dneh pobila okoli 70 odstotkov vseh Tutsijev, ob tem pa posilila od 250.000 do pol milijona žensk. Toliko o številkah. Kri krat kri. »Vsi smo eno Ruandci,« pravijo danes oblasti, besedi Hutu ali Tutsi pa je neprimerno in žaljivo uporabljati. Woods igra na stičnost preko oddaljenosti. Atentat, ki je bil povod za najbolj zapomnljiv mesec afriške postkolonialne zgodovine, in gola ženska v eni najprivlačnejših poz. Oboje človeka rukne oziroma je ruknilo v blaznost; v tem se vselej lahko najde: »Kje si ti, Space Oddity? Že tedne gledam mimo ostalega sveta nekam tja v tvoje učke: rob kontaktne leče le dobra dva milimetra oddaljen od šarenice, ki sproža podobne afekte kot sploh prvič uzrto s soncem obsijano morje. Dajva ... te tvoje obročke poiskat v Rings of Saturn Nicka Cavea & The Bad Seeds. Bodiva cvetoča divja češnja cepljena na Skeleton Tree.«

»Široko odprtih oči bi te gledal odhajat ajat za zmeri.« Ali woods govori o pravi smrti, se pravi o umoru, ali le ta mali gruntam med žvečenjem currywursta. Čas ... kot kisla kumarica. Za vogalom v izložbi neke fensi štacune s kozmetičnimi izdelki ogromna grozljivo realistična ženska glava iz voska à la Madame Tussauds v razmerju cca 1:100. Zavajajoče se voha CBD ponudba; s tovarišem razmišljava o blade runnerjih, ki bi opokojevali replikantske cofe z le 0,03 THC-ja. Alles Walzer alles Wurst: Würstelstand. Sva kot sončna holcerska verzija prizora, v katerem Deckard obišče noodle bar. Philip K. Dick sreča dunajsko kakovost življenja, na youtubeu pa Top lista nadrealista s Kasarno Janeza Janše in enim samim komentarjem ...

Seveda slej kot prej pride tisti »dan v tednu v letu, ko je vse natanko tako, kot si se bal, da bo ...«. Ko after king v sekundi postane drama queen, ko stopi srce na plin in se več dni zdi, da ga bo razgnalo. Ko se »Ljubavbav« pokaže v vsej svoji grozi in ti vse pade dol oziroma pada ... Ko se z vladajočim razredom obremenjuješ manj kot s tem, da vas je 6. A v osnovni šoli enkrat premagal med dvema ognjema. »Svet je premajhen za oba.« Na vljudnostna vprašanja »Kako si?« namesto standardiziranega refrena »V redu« odgovarjaš z »Orto potrt, hvala za skrb!« – ker enostavno ne moreš več. V mislih pišeš počasi poslavljajočemu se letu pismo tipa »spizdi mi že v tri krasne« ... kot bi pisal shizofrenemu dekletu, razcepljenemu na tisto, ki bi se lahko našla v dobesedni brci v Goriških Brdih; v ukradenih poljubih v straniščni kabini na plesu v maskah; v izumetničeni umetnosti, ki je ne mara; ali pa v ironiji vsega skupaj nič hudega sluteča ... in tako dalje ... Predrami me šele AUT-striček, ki me v dvorani, v katerem se je pravkar odvil pro-black rap koncert billya woodsa in Elucida, v polomljeni angleščini vpraša – I SHIT YOU NOT – če sem za »white power« ... Tujina, se ujameva v 2020!

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness