Springkmetija vs. Springbreak

Springkmetija vs. Springbreak

Recenzija dogodka
5. 6. 2013 - 13.00

Prepogosto obiskovanje vedno istih festivalov zna človeka poleniti in ga narediti nekako pristranskega, ko pride do prevelikih  pričakovanj. Sploh v primeru, da je festival vedno pustil dober vtis, kar v primeru graškega Springfestivala drži, oziroma je vsaj do letošnje kmečke izkušnje držalo. Tokratni, namerno zelo kratek obisk festivala, je pustil precej beden priokus, ki izvira iz začuda popolnega pomanjkanja rave kulture med avstrijsko publiko.

Na festivalu se od lani vsaj na videz ni kaj bistvenega spremenilo. Soliden line-up je pokril dobršen spekter elektronskih žanrov in nekaj tradicionalnih indie odklonov, bilo je smešno veliko drumnbassa in minimala, morda premalo techna, vse skupaj pa bizarno umiksano v isti koš s hiphopom in celo soulom. Po okrnjenem številu večjih festivalskih lokacij je bilo moč sklepati, da jim ogromnih scenskih zvezd ni uspelo pripeljati, petdnevna festivalska karta je bila občutno cenejša, scena bolj klubska in centralizirana, brez velikih koncertnih hal, publika pa posledično neodgovorna tudi v precej zgodnih rejvarskih urah.

Vzporedno s Springfestivalom je v Gradcu potekal festival  Springbreak, DIY alternativa za publiko, ki si predrage male stekleničke Heinekena za štiri evre na Springfestivalu ne more privoščiti. Organizira ga ekipa kluba Sub, kjer se sam odločiš, koliko boš plačal za pločevinko poceni piva in vegansko večerjo, tipičen obiskovalec kluba pa bo s precej sovražno dikcijo pljuval čez komercialnost in elektronsko glasbo Springa. Iz čistega firbca je avtorica prispevka drezala v punkerje in hardcorovce, ki so z njo čakali v vrsti na edino stranišče v popolnoma nabitem klubu, ter se poskušala v svoji na videz artikulirani pozi pogoditi z nastrojenimi alternativci. Popolnoma okajena in preveč emocionalna debata seveda ni navrgla produktivnega odgovora, razen tega, da je Springfestival med DIY graško sceno očitno eno samo predrago sranje.

Sub je v petek gostil slovensko eksperimentalno noise zasedbo Theremidi Orchestra, kratkemu nastopu pa je sledil večer DnB-ja, breakcora in jungla. Ker to graškim DIY alternativcem paše. Nekje ob treh zjutraj smo se tako premaknili do kluba Postgarage, ravno v pravem času za nastop dvojcev Kollektiv Turmstrasse in Extrawelt, dveh definitivnih vrhuncev festivala. A je prevelika masa ljudi preprečevala nemoten vstop za najmanj eno uro. Z eno press akreditacijo je bilo pri slovensko govorečem varnostniku moč zlobirati vstop še za fiktivnega fotografa, brez fotografske opreme seveda in z vnaprej izgubljeno bitko egov.

Ego pa je bil v Postgaragu ranjen še večkrat. Objestno nekulturna publika, brez občutka za osebni prostor in za dogajanje nasploh, je dobesedno rušila vsakogar pred, med in za seboj, čeprav se je v klubu dalo nemoteno gibati. Nastop Extrawelt je bil zagotovo nekaj boljšega, kar je avtorica prispevka slišala v letošnjem letu, subtilen, eklektičen in sunkovit, z edino škodo, da ostalo pijano krdelo obiskovalcev tega ni prepoznalo v enaki meri. Po konstantnem razburjanju in brezplodnih grožnjah se je situacija na plesišču prevesila v stanje absurda, bolj kot se je prostor praznil, več so se zaletavali. Odnos do ženske populacije je bil hujši kot v kakšnem KMŠ-ju in ko je DJ že deset minut rajcal z Daft Punk bitom Get Lucky je bil čas za odhod.

Poleg tega so avtorici prispevka najboljši del festivala – vedno ekskluzivno in nahajpano konferenco Springsessions – letos skrajšali za cel dan in ji tako, nemara tudi po lastni krivdi, onemogočili udeležbo. Že tretja edicija konference, ki na kupu vedno zbere posebneže in ekstremiste kreativnih industrij, je po pričevanjih sodelavke iz redakcije tudi letos izpolnila pričakovanja. Prav tako jo je petkova mora na plesišču odvrnila od obiska festivala v soboto in posledično že drugič onemogočila ogled ene izmed boljši ženskih performerk na sceni, Planningtorock.

V soboto zjutraj se je po celonočnem wrestlingu na plesišču, kot nekakšno očiščevalna uvertura v zasluženi spanec sicer končno pokazalo sonce. Dobili smo najmanj tri kazni za napačno parkiranje in popačene občutke, kaj ekskluzivnega festivalu sploh ostane, če njegovi obiskovalci ne premorejo kančka bontona. In potem se sredi prazne ulice, na lepo nedeljsko popoldne, vate zaleti še ena gospa srednjih let in si rečeš – Avstrijci, pač.

Z Avstrijci se je tepla Tina.

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness