Da kakor neka vražje rdeča politična srenja v naši Prvi republiki nadaljujemo s kontinuiteto teh pisem oz. jo v tem šele vzpostavimo: med prvim letošnjim obiskom Republike Srbije so mi ukradli laptop z USB-ključem ter vsemi do tedaj spisanimi, nedokončanimi, diplomskimi in protidiplomskimi teksti.

Jebat ga. Če je človek na podnu, naj bo ta poden poden od podna, in sploh kje drugje naj bi tja padel kot ravno na srbskih tleh, če se smem iz svojih dragih prijateljev malce pozajebavati, saj bi morda zamerili, če v čem ne bi bili na prvem mestu. Pa razen kakšnih desetih minut grozne lobanjske tišine ni bil ravno prostor in čas za pretirane slovansko patetične jebo me bog deklamacije. Saj če te dobri bog pojebe v rit, pomeni, da nisi tako zelo neprivlačen, kar niti ni tako zelo prekletja vredno.

In sploh, visoko poletje, skoz Vojvodino plazeča se širna Donava, zaradi vodovodnega manka vsakodnevno umivanje v njej ter novosadski veliki festival na svojem vrhuncu, en sam nič od niča od življenja po imenu seks, drags end rokenrol ter frišna vodka ob prihodu nazaj okoli šestih zjutraj, ko je taksiradio vrtel pred nekaj urami v živo slišan komad Duran Duranov …

No, naneslo je, da je iz tistega sladkega pepela vzniknilo neko novo življenje in evo, tako so se vrstila vračanja iz ene južnoslovanske dežele v drugo. Ne slab javen prevoz, trije vlaki in trije busi na dan iz Ljubljane v Beograd in tudi iz Beograda v Ljubljano, solidna cena, ne nazadnje pa najvažnejši vzrok za te poti, ki pa je povsem privaten, zato o njem ne gre izgubljati besed in dolgočasiti nič hudega sluteča potencialna poslušalca.

Slabih osem ur vožnje skozi morda najdolgočasnejšo krajino na svetu, kot padel kurac ravno Slavonijo, se resda vleče in vleče in vleče, po vstopu v Srbijo nadaljuje in tistih zadnjih 50 km pred glavnim mestom, koder zreš potepuške pse, sove in breje svinje, klimaksira v nedogled. In takoj po prispetju v Novi Beograd na vrhu stolpnic uvidiš tri velike jumbo table: Merkator, Merkur in Tuš, uvek bolji.

Če je srbski doprinos k slovenskemu vsakdanu predvsem duhoven, tj. popturbofolkska kultura ala Mile Kitić, Seka Aleksić & co., ob kateri je v Ljubljani moj povratni obisk iz zardeval ter momoljal ja nisam iz Srbije, čapci in hecna izgovorjava srbščine med njimi, čemur se oni zares od dole nejeverno čudijo, potem je slovenski srbskemu bolj ali manj komercialen. Gorenje, Gorenje servis, Zlatarna Celje, Kokta, … Greš na NLB bankomat in v Merkator center po Laško.

Mit o aktivno norih, vase zagledanih in agresorskih Srbih nima danes popolnoma nobenega resničnostno relevantnega zaledja, kolikor sem lahko tam živeč presodil. Protipederski huligani postajajo obrobna subkultura in prepoved mavrične parade je res, rekel bi, tak slab kr neki, pač politika je homofobom dobrovoljno nastavila rit, ker tekom živetja tam doli, bluzenja po mestu, tj. Beogradu in predvsem Novem Sadu, vsakodnevnih stikov z ljudmi, znanskih in naključnih v trgovini, lekarni, na busu, parku, kjerkoli pač, ni, ampak nobenih znakov kakršnegakoli reakcionarnega seratorstva ali fašistoidnega primitivizma. Drek, svojemu Dačiću pravijo pijanec, klovn, neresen nakladač itn., potem pa prideš nazaj v državo, kjer je premier Janša. Ime česa je Janša? Ime česa Turk brez umlauta? Šušteršič? Tropičje.

Mlajša, sploh okrog konca Juge rojena generacija teh konzervativnih idiotizmov ne jebe pet posto. To so, kot tu pri nas ali še bolj gor v vesoljnem Zahodu, youtubovci, facebookerji in kofetkarji v wireless kafičih. Berejo na kindlu in hočejo študirat v Ameriko.

In razen nekoliko nižjih cen, malo več smoga in neločevanja odpadkov, kar ni brez neke drobčkene osvoboditve, kadar neseš vrečko s smetmi, v kateri se plastične embalažice Nescafe tri u jedan bratsko drgnejo s krompirjevimi olupki, ter seveda blagoslovljena možnost kupiti pir po deveti, to je svoboda!; razen takih in podobnih malenkosti dejanskih, človeških razlik med nami in onimi ni.

Vprašajo me, kako kaj tam gor v Sloveniji, Evropi. V kurcu. Nobene perspektive. Sanacije bank, varčevanje, rezanje, permanentna nezaposljivost, lakajevstvo finančnim trgom brez alternative oz. alternativa je menda sama kataklizmična apokalipsa. Preden pridete vi, bo vse propadlo, nabluzim. Ko pridemo mi, odvrnejo, bo vse propadlo zaradi nas. Daj bože. Vsi za Srbijo v EU!

V Srbiji se je zaljubil Matjaž.