Dobrodošli v najliberalnejšem mestu na svetu. Na prvi pogled se zdi, da je v Amsterdamu dovoljeno vse. Skoraj vse. No, razen uriniranja na javnem mestu, ki bo vašo denarnico zožalo za približno sto evrov. Nizozemsko prestolnico boste zapustili revnejši tudi, če boste na ulici ali trgu nagnili kupico. Vrh vsega vas lahko na kateri od bolj obleganih ulic naenkrat ogrožajo kolesarke, modeli na električnih skirojih in tramvaji. Vožnja med amsterdamskimi kanali, ki so jih po drugi svetovni vojni v želji po boljši cestni pretočnosti nekaj celo zabetonirali, je danes močno omejena s prometnimi smernicami. Vsi udeleženi v prometu vozijo po strogo določenih pravilih. Če jih boste kršili, boste deležni vsaj kakšne dvignjene obrvi sicer zadržanih in redkobesednih domačink in domačinov na kolesih, ob hujšem prometnem nesporazumu pa vam bo zapel orkester kolesarskih zvoncev. Prometna pravila za kolesarje so pod Alpami vsekakor milejša, verjetno pa jih, če bi bila strožja, v Ljubljani večina niti ne bi upoštevala. Razen če bi bile posledice kršenja podobne tistim za avtomobile, ki so, drugače kot na Nizozemskem, v Sloveniji še vedno bolj cenjena prevozna sredstva od koles. 

Že strožji prometni predpisi ter prepoved pitja alkohola in uriniranja na javnih mestih izpodbijajo popularno mnenje, da je amsterdamski liberalizem poosebljen v številnih svoboščinah. Množična turistična propaganda je v mestu močno razširjena in se najbolj ponaša prav z vseprisotnim narativom o liberalizmu. Ta je povečini pojmovan s tremi vsebinskimi poudarki: z legalizirano prostitucijo in v popularni kulturi opevano rdečo četrtjo, strpnostjo do spolnih manjšin in zlasti dekriminalizirano travo, hašišem in čarobnimi tartufi, saj so gobe zaradi razuzdanih britanskih turistov že pred leti prepovedali. Ponekod lahko slišite tudi, da se liberalizem kaže v ekološkosti in nagnjenosti mestne politike k trajnosti, čeprav je Ljubljana, najlepše mesto na svetu, vsaj po videzu ulic precej čistejša od mesta na vodi. 

Oglaševanje liberalizma je zelo uspešno in v Amsterdam privablja trume turistov. Med njimi je največ Britancev in Američanov, ki bodo obisk mesta upravičili prav s floskulo najliberalnejšega mesta na svetu. Čeprav so isti elementi liberalizma – prostitucija, droge in spolne manjšine – prisotni tudi v večjih britanskih in ameriških metropolah, turiste premamijo slikoviti kanali, ki krasijo tudi ostala holandska mesta, in coffee shopi, v katerih sicer ne smeš kaditi niti čikov. Predvsem pa institucionaliziranost in legalnost liberalizma. Četudi je središče mesta močno gentrificirano, se po kriterijih oglaševane liberalnosti zdi, da je Amsterdam meka alternativne kulture in omamljanja željnih zahodnih hipsterjev. Amsterdam je bil nekoč namreč mesto z največjim številom prebivalcev judovske veroizpovedi. Judovska skupnost se je po drugi svetovni vojni močno skrčila, izpraznjene judovske hiše v središču mesta so s soglasjem nizozemskih oblasti zasedli skvoterji, po koncu hladne vojne pa so se v zaskvotane hiše naselili mednarodno uveljavljeni turistični ponudniki. 

Vendar je pogospodenje težava večine zahodnih urbanih središč, zato se vrnimo k opevanim elementom oglaševane liberalnosti. Prostitucija je v Amsterdamu prisotna že več stoletij. Nizozemska je bila po prehodu v novi vek seveda globalna kolonialna velesila, holandski konkvistadorji pa so se po prihodu iz številnih karibskih in azijskih kolonij, ko je bil Amsterdam še pristaniško mesto, olajšali pod rdečimi lučmi. Vendar sta institucionalizacija in legalizacija prostitucije leta 1988 spolnim delavkam prinesli več preglavic kot koristi. Dobrih osemdeset odstotkov vseh ponudnic tovrstnih storitev je v najstarejšo obrt še zmeraj uvedenih brez konsenza oziroma prisilno.

Potrošniki spolnih storitev so predvsem turisti, ki odkrito fetišizirajo skrivnostnost rdeče osvetljenih okenc v okolici Stare cerkve. Toda večinoma le voajersko. Če v večernih urah posedite v katerem od lokalov z razgledom na rdeča okenca, boste nemara vsakih nekaj minut opazili skupine opitih zahodnih turistov moškega spola, ki bodo, kot si sledijo rdeča okenca, opolzko opazovali spolne delavke in jih obmetavali z neokusnimi opazkami. Množični turizem spolnim delavkam odreka posel, saj mestne oblasti vztrajno krčijo rdečo četrt. V njenih najboljših časih je bilo za najem na voljo 600 okenc, sedaj jih je po vrsti vulgarnih ekscesov in zaradi želje po varnosti spolnih delavk le še slabih 300. Spolne delavke so sicer registrirane kot samostojne podjetnice in za rdeča okenca plačujejo drago najemnino in visoke davke na dobiček. Poleg tega morajo upoštevati stroge higienske predpise, na amsterdamske ulice pa so nameščene izrazito senzacionalistično; lahko bi celo rekli, da mestu služijo kot znamenitost. Prostitucija je kot posel liberalno umeščena v ponudbo storitvenih dejavnosti v mestu, spolne delavke pa so na podlagi sklenjenih pogodb deležne vseh delavskih bonitet. Najstarejša obrt je v Amsterdamu ustaljen in reguliran posel, a še zdaleč ni dojeta kot taka. 

Holandska podjetnost je kaj hitro ugotovila, da se da zaslužiti tudi s trženjem temeljnih človekovih pravic. Tako se v Amsterdamu tržijo tudi pravice spolnih manjšin. Nizozemska je na področju zagotavljanja temeljnih človekovih pravic marginaliziranim skupinam nedvomno orala ledino; istospolni pari imajo tukaj največ možnosti za posvojitev v Evropi, med Nizozemci pa glede vprašanja spolnih manjšin vsaj deklarativno prevladuje strpnost. Vendar je po uspelem boju za pridobitev pravic te izkoristila potrošniška kultura. V središču Amsterdama skoraj ni ulice brez mavrične zastave in trgovine s turističnimi izdelki brez mavričnega grinderja. Ponudba gejevskih in lezbičnih barov je neskončna; tudi lokali, ki v imenu načeloma nimajo tovrstnega indikatorja, pa mimoidoče privabljajo z napisi, da so odprti za vse ljudi. V dobro založenih knjigarnah, ki premorejo knjige v tujih jezikih, najdemo tudi oddelek, posvečen leposlovju s tematiko spolnih manjšin. Slednjih v Amsterdamu ne moremo ločiti od turistične ponudbe, ki se strogo drži pravila vsevključenosti, da bi Amsterdam - sicer upravičeno - predstavila v drugačni luči od ostalih obleganih zahodnih mest. 

Množičnemu turizmu v mestu pa botruje zlasti promocija maloštevilnih dekriminaliziranih omamnih snovi, predvsem vsemogočne travice, ki sicer ni legalna, temveč le tolerirana. Zaradi davka na proizvod je gram trave ali ustrezna doza psihedeličnih gliv dražja kot v Sloveniji, zato pa je ponudba bistveno večja. V coffee shopu lahko svoje potrebe zadovoljite s substancami, ki bodo prikrojene vašemu počutju in zahtevam. Sicer pa so, tako kot rdeča okenca, tudi coffee shopi po večini namenjeni turistom. Ker trava in ostale dobrine niso legalizirane, ni jasno, kako se mesto oskrbuje z zelenim in raznobarvnim. Najverjetneje dobava dobrin poteka prek rotterdamskega pristanišča, saj domačo proizvodnjo ovira obsežno policijsko nadzorovanje streh s helikopterjem. Po redkih pošiljkah snega naj bi nizozemska policija dnevno pojebala nekaj sto domačih pridelovalcev, če je sneg zaradi ogrevanja skopnel z njihovih streh. Uživanje in prodaja omamnih snovi sta drastično zbirokratizirana, ponudba pa se zaradi nespametnega početja turistov, ki po nepremišljenem predoziranju nesrečno končajo v katerem od amsterdamskih kanalov, z leti manjša.

Amsterdam pa ni najbolj liberalno mesto na svetu zaradi razvpitih vseobsegajočih človekovih pravic ali svobodne potrošnje. Amsterdamski liberalizem deluje po modelu razsvetljenstva; osebne svoboščine so pogojene s plemenitenjem osebnega premoženja, kar seveda pripomore k bogatenju in vitalnosti liberalne družbenosti, kot bi se izrazil John Locke. Amsterdamski liberalizem je v trženju vsega in v pogojevanju vključenosti v družbo s trženjem. Spolne delavke so v družbo formalno integrirane le s tem, da so njihove usluge usklajene z birokracijo in tržnim sistemom. Človekove pravice so tako ali tako že po izvoru liberalen koncept in jih imajo le tisti, ki pripomorejo k družbeni složnosti in blaginji. Trženje pravic spolnih manjšin je tako zgolj nazoren pokazatelj tega, da tudi temeljne človekove pravice lahko postanejo turistični produkti. Institucionalizirana in regulirana prodaja mehkih drog pa je nadzorovana in omejena z dominantno biopolitično paradigmo, ki poskrbi, da posameznik kljub drogam ohrani raven zahtevane produktivnosti. Delna legalizacija v blagajno z davščinami prinaša dobršen del dobička, poleg tega pa uporabnikom drog zagotavlja institucionalizirano podporo in do določene mere detabuizira diskurz o drogah. Kljub temu pa je jemanje teh le še potrošniško dejanje z jasnim ciljem: lajšanje liberalnega življenja.

Amsterdamski liberalizem torej ni v odprtosti in strpnosti, ki ju najdemo na turističnih brošurah, temveč v pogoju za to odprtost in strpnost: produktivnosti. Delo in produktivnost sta poplačana s pravicami, pravice pa se tržijo. Najbolj liberalno mesto na svetu deluje po logiki klasičnega razsvetljenskega liberalizma. Logika neoliberalnega kapitalizma pa v amsterdamskem liberalizmu vidi zlasti priložnost za trženje kvazihipsterijade.