V Ankaro sem na izmenjavo prišel 10. oktobra. Ravno na dan, ko je na protivladnih protestih eksplodirala bomba, ki je ubila več kot sto ljudi. Kasneje sem srečal sem nekega Francoza, ki me je vprašal, če nam je v Ankari kaj bedno, ker so Parižani dobili toliko sočutja, mi pa skorajda nič. Nisem vedel, kaj naj mu odgovorim. Vprašal nas je, če smo še vedno prestrašeni. On, čeprav živi v Düsseldorfu, je bojda prestrašen do obisti. Rekel sem mu, da nismo kaj preveč prestrašeni. Itak je pa večina prepričana, da je za bombni napad odgovorna vlada. Njegov odgovor mi je bil precej genialen. Padel je v razpredanje, kako mora biti olajšanje, da te hoče ubiti vlada, ker je pač razumna in ne bo razstrelila podzemne in tako dalje, ako se ne ukvarjaš s provokativnimi dejavnostmi a la podpora opoziciji in ostali adrenalinski športi. Oni ubogi Francozi, se pravi Evropejci, pa se bojijo nekih nepredvidljivih divjakov, ki lahko vsak trenutek spremenijo v klanje. Odgovor mi je bil genialen, tako evropski. Blagor orientalcem, ki se bojijo razumne države in ne nas svobodnih, ki se moramo bati divjih orientalcev.

V Turčiji je po volitvah na vzhodu izredno stanje. Premirja odpovedana, policijska ura, mrtvih se ne šteje več. To vem, ker spremljam zahodne medije. Srečal sem tudi neko Japonko, ki je v luči postpariškega patosa odpovedala svoj tour de Schengen. Tam je prenevarno. Zato gre rajši v Libanon. Rekel nisem nič, kajti tudi tudi sam bi najraje šel v Libanon.

Pa saj je imela prav. Tu je prav mirno. Erdogan je postal šala. Vsak greh, ki ga naredi, je na nek način olajšanje. Olajšanje, da narod ni paranoičen. Prav ima, ker je vsaj v prestolnici v resnici mirno. Drugi dan po bombnem napadu sem šel na kraj dogodka pred železniško postajo. Pravzaprav sem šel, da me ustavijo, pričakoval sem goro policije in novinarjev. Videno je bilo na nek način bolj pretresljivo. Tam namreč ni bilo ničesar. Nič. Nek beden trak, deset policajev, še manj novinarjev. Na vpadnicah je bilo sicer videti nekaj odvrženih majčk in transparentov s protesta. To pa je pravzaprav bilo to. Tam ni bilo torej ničesar, še svečk niso pustili. Svečke so tu resna stvar. Človek bi mislil, da bi preiskava, če umre 100 državljanov, morda trajala malo več kot 24 ur. Tu pa je bilo vse počiščeno.

Za napad ni prevzel odgovornosti nihče. Erdogan pa tudi ni šel na Hollandov Grand Prix Sočutja, kakršen bi mu v resnici pripadal. Vsi so dobili potrditev. Opozicija, da ni paranoična, da je Erdogan še bolj nor, kot so slutili. Kurdi, da se je lažje bojevati kot sodelovati. Težko je nanizati razloge, a dejstvo je, da se je pokazal potencial HDP kot manjšinjske stranke, kurdski boj pa kot emancipatorna sila vseh manjšin, kot podlaga ali pa potencial prave opozicije v njihovem sicer nemogočem sistemu. Kakorkoli, Kurdi so zopet sami proti vsem. Če ne enakopravnost, potem avtonomija.

Ta misterioznost, to zakrivanje sledi, je modus operandi. Nekateri so mnenja, da je bil bombni napad delo PKK, ki je napadala svoje politično, kolaboratorsko krilo. Ta vseturški potencial bi se dalo razumeti kot grožnjo tako Ankari kot PKK-ju. Spet drugi menijo, da je za to odgovorna vlada, bodisi prek svoje domnevne podružnice Islamske države bodisi na lastno pest. To mnenje je kar močno zasidrano, najsi bo to kot odobravanje ali pa kot strah.

Rekel sem, da je bil to protivladni protest. Tako se nekako medijsko nevtralno opiše politično delovanje, ki je možno samo v dveh alternativah bodisi za vlado bodisi proti. V resnici je bil to protest za mir. Strogo rečeno je to vendarle bil protivladni protest, saj je stremljenje za mir postalo stvar opozicije. No, ja, ne vse.

A bombni napad je dosegel svoje, bil je vojna napoved in vojno dejstvo. Prej opisano brisanje sledi ter vsestransko potrjeno dejstvo, da na usodnem protestu preprosto ni bilo policije. Do volitev se je policijska prisotnost stopnjevala, v prestolnici še bolj kot na vzhodu.

Ko sem prvič šel na fakulteto, je bilo vsenaokoli polno objokanih obrazov, cvetja sveč, transparentov in odločnosti, da je to kaplja čez rob. Drugi dan ni bilo o tem niti sledu. Tudi cvetje je tu resna stvar.

Paul Theroux, sloviti ameriški potopisec, pravi, da je za popotnika katastrofa to, kar je za domačine praznik. In res: kot popotnik voajer z blagimi novinarskimi nagnjenji sem se počutil, kot da sem zadel terno. Da sem v zeitgeistu, v prostoru, kjer zgodovine še ni konec.

Vsaj v prestolnici se je situacija dozdevno umirila. A vmes se je zgodilo marsikaj. Sestreljeni ruski avion, mrtvi Nemci, na vzhodu skorajda vojna in na koncu famozni sporazum o približevanju Evropski uniji. Saj ne vem, kje začeti, kaj je hujše. Vojna na vzhodu je bila tako rekoč predvolilna obljuba, sestreljeni ruski avion pa utrditev politike »Nas ne bo noben jebal«, potem so tu še mrtvi Nemci. Moral bi biti nor, da pustiš, da nastradajo Nemci. Ali pač. Pa saj lahko pišem neke analize, kako in zakaj je Erdogan slab in kako so človekove pravice kul. Saj to je zelo aktualen žanr. Vem, da je Erdogan slab, ne skrbite. A kot plus mu lahko štejemo, da tega niti ne skriva. Jasno je deklariral svoje intenco po spremembi ustave, žuganju akademikom ter merjenju lulčka s Putinom.

A kot vemo problem fašizma ni toliko v tem, da je grozen in slab ampak, da je privlačen; udoben. Erdogan je pač močna roka, čast pa je pri njemu politična kategorija. Evropska unija ni več cilj, ampak prej sredstvo, jamstvo. Sedaj EU bolj rabi Turčijo kot ona njo. Nerad priznam, ampak nekajkrat sem se zalotil, da zavidam svojim turškim kolegom. Tudi zaradi prej omenjene perverznosti zahodnjaka, ki s konca zgodovine sentimentalno zre manj »napredne« sosede. Mimogrede, to je analogija, ki sem jo večkrat zasledil na predavanjih ter med študenti. Precej tudi zamerijo Foucaultu, da je bil tako navdušen nad Homeinijem v Iranu.

Situacija je tu podobna kot pri nas v osemdesetih, ni zares svobode govora, a zato je beseda toliko bolj vredna. Med študenti in profesorji je aktivističen idealizem še zelo živ, vedo, kdo je nasprotnik in njihovi akciji ponavadi sledi reakcija. Hodil sem na predavanja iz ameriških študij z magistrskimi in doktorskimi študenti, ki roko na srce komajda govorijo angleško. A polovica doktorskih študentov je zaposlenih kot raziskovalcev, po doktoratu pa jih čaka služba v eni izmed neštetih novih fakultet.

Imel sem sošolca, ki je prišel direktno iz gimnazije in že dobil štipendijo pod pogojem, da se za isto število let zaposli na neki novi neugledni univerzi na vzhodu. Kot bodoči pomivalec posode nisem mogel sočustvovati. Pomivalec posode doma, seveda, tu bi kot ne-muslimanski tujec lahko dobil precej dobro službo, vsaj kot učitelj angleščine. Bi pa verjetno marsikateremu Turku sedlo, da mu arijec čisti čevlje.

Lahko bi rekli, da je Erdogan fašist ali bolje rečeno, da le izkorišča kemalistični ustroj države, ki je narejen, da eni stranki z ne tako popularno politiko sekularizma daje maksimalno moč. Erdogan je pač nadgradil ta sistem s tem, da se je naslonil na bolj popularno osnovo - na islam. A dela tudi poteze, ki bi jih podprla še naša Iskra. Skorajda je podvojil število fakultet, pod njim vojska ni več največji prejemnik državnih sredstev. Saj to je neskončno cinično, rizično je biti študent v Turčiji, toda istočasno tudi precej smiselno. Država se industrializira in študiranje ima smisel. Ne me razumeti narobe, brezposelnost je tu ogromna, toda ako si uspešen in konformističen študent, potem te čaka kar udobna prihodnost.

Seveda je za to toliko težje protestirati. A še vedno protestirajo, goreča vojna na vzhodu je postala njihov Vietnam.

Želel sem sicer pisati, kako je fascinatno, da kurdski boj nikdar ni dobil razsežnosti medetničnega konflikta. Vedno je bil to spor med Kurdi in turško državo. Nikdar se ne zgodi, da bi Kurdi napadli nekega turškega trgovca ali kaj takega. A to zaenkrat drži le v eno smer. Najbolj očitno je to na fakultetah, saj se vrstijo nasilni napadi nacionalističnih študentov na prokurdske manifestacije. To je absurdno. Prokurdski študenti želijo prižgati sveče ali položiti cvetje, pa jim nacionalistični študenti to nasilno, s pestmi, palicami in noži preprečujejo.

Sedaj sem na vzhodu. V Bašurju - severnem Kurdistanu. Ne vem, če se je lažje bati lastne države, no, saj se ne bojijo lastne države, ampak tujega okupatorja. Turška vojska in policija sta okupatorski v polnem pomenu besede. Novinarji so veliko bolje sprejeti med PKK-jem in njihovimi podporniki kot pa med uradno »zavezniško« silo, dasiravno precej več tvegajo. To je ena izmed dvoumnosti Turčije, kjer so policaji v civilu, gverilci pa v uniformah.

Turčija je polna takšnih dvoumnosti. Afirmacija otomanske dediščine, ko gre za bližnji vzhod, in zanikanje, ko gre za poboje Armencev. Pornografija je prepovedana, prostitucija pa legalna. Navsezadnje je Atatürk v Gazi bil morda najuspešnejši đihad prejšnjega stoletja, ki je prinesel sekularno državo, Erdogan pa bo morda sklenil krog od Đihada do đihada. Turčija je tudi edina NATO članica z naborniškim sistemom.

Pa tudi kurdska družba je polna dvoumnosti. Istočasno je najbolj progresivna in najbolj konzervativna skupnost na bližnjem vzhodu. Velik del Kurdov pač vidi rešitev ne v turško-kurdski republiki, kot se zdi, ampak v Islamski republiki. Podobno kot Atatürk ne bi nikdar uspel brez kurdske podpore, tako tudi Erdogan ne bi uspel, ako se ne bi naslonil na največji obči označevalec. Islam. Tudi to ni nič novega.

Turčija je odvisna od Kurdov. Strah pred tujim in istočasno zanikanje njihove tujosti je osnovni gradnik turške identitete. V preteklosti, v prvih dveh valovih kurdske zavednosti, se je mnogo ljudi šele na turških univerzah, skozi zaničevanje s strani sistema in študentov ne le zavedalo, ampak celo izvedelo za svojo tujost - kurdskost. In z vsako reakcijo Ankare sta kurdski boj in odločnost postala močnejša. Atatürk je začel z izseljevanjem Kurdov in z zaprtjem edinih šol - novih sekularnih šol pa na vzhodu dolgo časa niso gradili. S tem se je le povečal kurdski teritorij, nepismeno prebivalstvo pa ima mnogo večjo nataliteto. Potem pride PKK in novi val izseljevanja izprazni podeželje, pretežno apolitično prebivalstvo pa napolni mesta. Sedaj v »tretji vstaji« pa se vojna in politična in predvsem gverilska aktivnost seli v mesta. Ne upam si špekulirati o teh aktivnostih, a ne bo prvič, da se je pod pretvezo kurdske nevarnosti izsililo novo ustavo in spremembo režima. Po drugi strani pa so Kurdi pod mnogo hujšimi pogoji dosegli veliko. A Erdogan vsaj zaenkrat še ni Sadam. Sadam je imel daljše brke.

Saj ne vem več, kaj naj si mislim. Grem v Irak. Upam, da bo tam kaj bolj smiselno. Inšalah.

*Foto: Luka iz Ptujske legije