Depresivni primež jesenske melanholije nevarno poveča možnost, da se na meglen nedeljski večer znajdeš na spletni strani s smešno podcenjenimi letalskimi kartami, ki te v potrošniški vročici za nekaj dragocenih trenutkov odpeljejo v toplejše kraje. Kljub hedonistični omotici se hitro zaveš, da te bo transport do Dunaja ali Benetk stal več kot polet na obale Španije, grških otokov ali južne Italije. Uresničitev nedeljskih blodenj o dremanju na peščeni plaži je kot reševanje nerešljive enačbe z neznankami, ki stojijo na mestu ljubljanskega FOMO-ta, študijske negotovosti, finančnih kalkulacij in jeze zaradi totalne nepraktičnosti brniškega letališča.

Ta večkrat doživeta izkušnja zgodnjejesenskega ljubljanskega mehurčka te vkalupi še globlje v nepremostljivost čakanja na maj. No, razen če se prisesaš na Erasmus štipendijo in se za nekaj mesecev preseliš v Carigrad. Predavanja na univerzi so nenadoma bolj podobna srednješolskim uram. Notranji leti do turških regij štirih s-jev - sea, sun, sand and sex - pa so presenetljivo vzdržni za tvoj privilegirani proračun.

Že nekaj dni kasneje lahko prestopiš prag popolnoma neznanega letališča na jugu Anatolije ter si nadeneš klobuk in sončna očala. Hedonistična pričakovanja ob koncu turistične sezone, ko na opustelih obalah Turške riviere turistični delavci s peščenih plaž že pobirajo senčnike in ležalnike, izpolni že en sam piš toplega mediteranskega vetriča. Očara te pogled na brezskrbne in hudo zakajene voznike avtobusov. Prijazno ti ponudijo prevoz v mestece, blizu katerega so prejšnji vikend kampirale tvoje hardcore sustainable nemške prijateljice. Prav one - seveda volivke nemških zelenih ‒ so ti predlagale obisk divjih plaž v okolici Ölüdeniza, a njegovih ulic niso raziskale. V Ölüdenizu sestopiš z avtobusa …

Nenadoma si obkrožen z bledopoltimi in skrajno opečenimi turisti ter pubi, v katerih strežejo fish and chips. Na pročelju najbližjega hotela visi Union Jack, na velikem zaslonu v pubu pa prenašajo tekmo Liverpoola proti nekemu drugemu klubu. Zraven tebe se ženska v počitniški opravi in tatujem krone dere: »Emory, get on the fucking bus, it’s going to the Olu beach!« Vse to na skrajnem jugu Turčije.

Ko se strezniš iz začetne zmedenosti, kaj hitro spoznaš, da si se znašel v prototipu turistične enklave: domačega prebivalstva ni na spregled, vsa propaganda, kot tudi smerokazi so v angleščini, cene pa so prilagojene finančni zmogljivosti ciljne publike. Tu ne veljajo običaji iz Carigrada ali preostale republike, temveč je red - kot tudi vzdušje in sosed - britanski. Čeprav je Velika Britanija v času tvojega obiska Ölüdeniza še globoko v teatralni politični krizi, od smrti kraljice Elizabete druge pa nista minila niti dva meseca, se zdi, da ti politični okoliščini nista niti približno oklestili sredozemskega užitkarstva Otočanov.

Jesen je tukaj rezervirana za angleško govoreče turiste, turščino pa slišiš samo izjemoma; denimo v izmenjavi ostrih besed med ponudnikoma potapljaškega ali padalskega biznisa, ki si kradeta adrenalina željne britanske stranke. Med njimi je največ starejših parov in družin z otroki, ki na dolgi peščeni plaži pod goro Babadağ srebajo Starbucks pumpkin spice ice latte in svojo občutljivo severnjaško kožo polivajo z ogromnimi količinami faktorja 50.

Že po nekaj urah zamišljenega potepanja vzdolž plaže te prevzamejo občutki, kot bi se neka zunanja sila vsiljevala v tvoj doživljajski etos in te poskušala premamiti, da se pridružiš bledoličnim obiskovalcem in obiskovalkam Ölüdeniza pri plačljivih dejavnostih. Te so sicer res cenejše kot kjerkoli v Evropi, a so obenem pogojene s privatizacijo naravnih bogastev. Vzdolž južne obale Anatolije oziroma starodavne Likijske poti se namreč vrstijo najrazličnejši beach clubi - plačljive plaže s povprečno gostinsko ponudbo in pop glasbo. Da bi le zadovoljile zahtevnost škrtih turistov in turistk, jih vzdržuje podplačano delo domačinov. Poleg uresničenih obljub nemških prijateljic o občutenju neokrnjene turške narave, ki je v tem delu države sicer čudovita - do divjih plaž greš pač peš -, neprostovoljno postaneš tudi konzument produktov turističnega neokolonializma. Ne moreš se znebiti občutka, da si v tej britanski turistični enklavi sredi Turčije tudi ti postal nujno zlo evropocentrizma, ki se pred očmi domačega delavskega razreda bohoti z obilico časa za poležavanje na plaži in mu hkrati daje za preživetje nujno potrebno delo.

Po vpogledu v srčiko socialne in ekonomske dinamike pogojev tega turističnega neokolonializma, v raju, kar Turška riviera nedvomno je, zlahka postaneš talec osebnega protislovja med željo po brezskrbnem užitku in slutnjo individualne odgovornosti. Naposled se lahko buržuj v tebi le sprijazni z lastnimi privilegiji in jih izkoristi tudi za to, da omenjeno protislovje uporabi kot vir radovednosti. Turistični neokolonializem v Ölüdenizu tako postane znamenitost zase - kot nekdo s slovenskim potnim listom si tuj vsakoletnim domačinom britanske turistične enklave, ki je tuja tukajšnjemu prebivalstvu. Dvojna tujost!

Tovrstno premišljevanje na javni plaži se konča z vagabundskim pogledom na bližnjo obalno restavracijo z imenom Central Perk in kičastim logotipom televizijske serije Friends, ki izzove le ciničen nasmeh. Pogled potuje dalje, do kitajske restavracije Hong Kong z veliko zastavo z obrazom Mustafe Kemala Atatürka, nakar iz tvojih ust privre en velik WTF. Nedaleč stran so zasidrani megalomanski leseni čolni v obliki jadrnic z lesenimi kipi neznanih Vikingov in Jacka Sparrowa, ki turiste, turistke in vse tiste, ki se s to oznako ne identificiramo, dnevno vozijo na oglede otoških plaž in zalivov pod strmimi stenami likijskih klifov, med katerimi je najbolj slavna Dolina metuljev. Ironično je v ozki priobalni dolini, ki se kot črka V odpira proti Rodosu, zaradi zasebnega upravljanja in posledične turistifikacije narave metuljev bolj malo. So pa tam nekoč bili. In to v velikem številu. Namesto občudovanja metuljev lahko tako zaužiješ predrag Guinness, ki obudi spomin na prejšnji večer, ko se je v Ölüdenizu na več lokacijah znova predvajala tekma Premier lige. Na žalost nogometnih navdušencev si pišoči klubov, ki sta igrala, tokrat ni zapomnil.

Bombardiranja s slabimi, a učinkovitimi marketinškimi potezami, ki na jugu Turčije uprizarjajo sredozemski Birmingham ali Leeds, se kaj hitro navadiš. Njihova prostorska umeščenost ustvarja specifično podobo kraja, za katerega si mislil, da ti bo ponudil avtentično izkušnjo turškega Mediterana. Izkušnja torej ni prav nič avtentična, je pa reprezentativna in nenavadno zanimiva. Predoči ti globalno strukturo dobičkonosne turistične panoge, pa čeprav v širšem okolišu Ölüdeniza ni ogromnih hotelskih kompleksov, ki jih dobrih dvesto kilometrov vzhodneje denimo premore Slovencem znana Antalya.

Ne glede na to, kako vztrajno se otepaš statusa ali pripisane identitete turista ob obisku takšne enklave v državi v razvoju, spoznaš, da se nikakor ne moreš iztrgati sistemskim okovom kapitalistične letoviške panoge. Identiteto popotnika, ki se sramuje tega, da je spal v hostlu in ne v šotoru kot njegove hardcore sustainable nemške prijateljice, zamenja brezsramna identiteta soudeleženca v tej skrajno poblagovljeni globalni igri iskanja neulovljive avtentičnosti.

Turistični neokolonializem je naenkrat lokalno in globalno uresničen, a subjektivno še vedno oddaljen teoretski koncept. Pa vendar turistična kolonizacija v bistveno blažji obliki sploh ni tako oddaljena od izkušenj iz dežele na sončni strani Alp, le da jo tam zakriva iluzija jugonostalgičnega bratstva. V kioskih sicer ni bil naprodaj časopis The Sunday Times, lahko pa smo brali Nedelo in reševali slovenske križanke. Čeprav si si pred odhodom iz Slovenije dejal, da domotožje res ni zate, po nekaj tednih brez slovenščine ni ničesar slajšega kot sen, da bi namesto v štirih naučenih turških besedah prodajalca sladoleda ogovoril v polomljeni hrvaščini. 

Naslovna fotografija: delo avtorja