Via Romana ali zakaj ne poslušati Radia Študent

Via Romana ali zakaj ne poslušati Radia Študent

Mnenje, kolumna ali komentar
29. 8. 2018 - 13.00

Pismo iz tujine se piše iz domače ljubljanske sobe, kjer pritiska vročina in hladi na novo kupljen ventilator. Razlogov za to je več. Prvi je očiten - na dopustu se pač ne spodobi delati, čeprav misel o izgubljenem času in prihajajočih obveznostih ne gre in ne gre iz glave. Drug razlog je bolj pragmatičen - na poti ni bilo dostopa do računalnika, ki bi služil kot orodje za ta prispevek. Tretji razlog za pisanje od doma namesto iz tujine pa je patetično premišljevanje tekom dopusta, kaj in kako napisati.

Prvi nauk zgodbe je zagotovo ta, da se z avtom ne splača potovati v romanske dežele Italije, Francije, Španije in Portugalske, ker cene cestnin in bencina sezujejo še tako bogatega voznika. Več kot 6000 kilometrov dolga krožna pot preko raznolike pokrajine gora in dolin romanskih avtocest nudi veliko časa za razmislek in pogovor med voznico in sovoznico. Dobra dva tedna poti sem razdelila na prvi del, ko sva s sestro potovali do Porta, in drugi del, ko sem se s fantom vračala do Slovenije. In v obeh delih poti je pogovor precej pogosto vseboval prošnje za urejanje signala, da radio ni šumel, ali menjavo starih CD-jev, ki v območjih brez signala pridejo še kako prav. V vsako smer se je pojavila tudi debata o Radiu Študent.

S sovoznico sva štartali iz Štajerske. Začetek poti je predstavljala vožnja do zgodaj odprtega vulkanizerja, ki je iz gume odstranil vijak in jo zaflikal. To je bilo opravljeno čas posla, zato sva imeli čas še za kavo in zajtrk. Dobro, zdaj pa na pot. Najprej par ur od Ptuja do Ljubljane, tam je sledil prvi postanek. Prijatelju dava ključe stanovanja, da bo v njem na delovnih počitnicah - zalival rože namreč. Dve uri vožnje sta dovolj, da asociativni tok prinese prvo briljantnoneumno izjavo. “A ni čudno, kako mladi danes vzgajajo cele pragozdove v stanovanjih, namesto …” “... namesto, da bi imeli otroke ali vsaj ljubljenčke?” “No, vsaj namesto, da tega ne bi počeli.” Gre za difenbahije, pogosto monstere, doma vzgojene avokade in kakšno zelišče. Da si ne rabim izmisliti seznama, pogledam le izza računalnika v svoj nabor.

Pot od Ljubljane do italijanske meje je potekala običajno, na zadnji pumpi v Sloveniji sva se ustavili na malici in nabavili šteke čikov. Cigareti so v deželah, kamor se odpravljava, dražji. Nato sva se začeli voziti po dolgočasni italijanski avtocesti, vmes imeli pavzo za stranišče, a večinoma sva se le vozili in vozili … V prvem dnevu sva prevozili Slovenijo od vzhoda do zahoda v ene par urah in Italijo od vzhoda do zahoda v vseh ostalih urah. Mimo Trsta, Benetk, Milana, Torina, pod Alpe in tam kosilo. Seveda je bilo v mestu vse zaprto, ker pri njih nihče ne bo jedel večerje že ob šestih popoldne. Počakava na prvo gostilno, ki se odpre ob sedmih. Že prej nama pripravijo pribor in kozarce, tudi pijača pride prej. Kuhar bo začel kuhati šele ob sedmih, zato živčno čakava lačni po celem dnevu z enim sendvičem. Hrana pa klasika - špageti bolonjeze in pica kapričoza. Zadovoljno fotografirava ponujeno, kot da bo šlo na socialna omrežja. To sicer ne bo, bo pa lep spomin na to, da v Italiji na kapričozo dodajo še hrenovke. Čudaško.

Pot se od podalpskega mesteca vije skozi predore do meje s Francijo. Tam naju preseneti uradnik, ki namesto dokumentov zahteva denar. 50€? Razlog je 15 kilometrov dolg tunel pred nama. Nazaj ne moreva, naprej tudi ne, plačava z odprtimi usti. Še nekaj predorov in nato lep razgled na gore v francoskih alpskih dolinah. Na avtocesti sva sami, v zadnjih urah sva prehiteli samo nekaj kamionov. Ni čudno, ko pa je za cestnine in bencin šel tridnevni budžet. Nič, čas za prvi hotel. Vročina, nobenega hlajenja, kopalnica pa kot komora brez zračenja vsajena v sobo. Menda Varis v Lendavi izdeluje podobne, a veliko boljše kopalnice za raznorazne hotele.

Drugi dan najprej zajtrk. Francoska pekarna, ok. Francoska kava, jao. Nato sestra navigira bližnjico do avtoceste, ker se ne bova vozili niti kilometra nazaj, da bi šli naprej. Bližnjica gre v hrib med kmetije in vikendice ter spominja na vožnjo po Halozah. Ko nama pot prečka čreda krav, ugotoviva, da tako ne bo šlo. Obrneva in po krajšem obvozu prideva do avtoceste. In to je zadnja zanimiva anekdota pred naslednjimi tremi dnevi vožnje do Porta. Kaj hočemo, pot je pač šla brez težav. Avto je predel kot mucica, ceste prazne, vreme suho. Dolgčas za razlagati ljudem.

Dolgčas sva preganjali z radiem. Najprej s CD-ji Slona in Sadeža, nato z USB-jem z jugo priredbami ameriških hitov. Ko je vse to postalo dolgočasno, pa lokalni radio. In vsak radio na plano prinese Radio Študent. Sledi nepričakovan obrat iz potopisa v komentar.

Ta prispevek naj bi bil napisan in prebran tako, da ga lahko razume vsakdo, ki posluša radio. Več razlogov obstaja, zakaj je pomembno ustvarjati prispevke, ki so poslušljivi in razumljivi, in zagotovo se najdejo tudi argumenti, kako Radio Študent preko neberljivih in neposlušljivih tekstov ustvarja prostor za nove in drugačne medijske vsebine. Nekateri bi celo dodali, da radio omogoča prostor za teoretsko delo.

Vse to je lahko res, ampak ne pomaga poslušalki, ki skomigne z rameni in reče: “Oprosti, ampak jaz ne razumem prispevkov.” Prispevki so nerazumljivi skoraj vsem, tudi visoko izobraženim in pametnim poslušalkam. Pogosto pa tudi novinarkam samega radia, ki se s specifično tematiko prispevka ne ukvarjajo. Razumljivost besedila je tako omejena na nekaj strokovnjakov in morda pisko, ki pa med vožnjo ali drugim opravilom radia tako ali tako ne poslušajo z vso pozornostjo.

Iz tega sledi zelo pogumna trditev. Česar ne razumeš, to ti ni všeč. In kar ti ni všeč, tega ne poslušaš. Kdo torej posluša Radio Študent? Fant mi zatrdi, da smo novinarke, ki delo spremljamo od znotraj, najbolj kritične do delovanja Radia Študent. Kako se torej odzove nekdo, ki ima v avtu občasno prižgan radio? Če ji komad ni všeč, preklopi postajo. Če oddaje ne razume, preklopi postajo. Na romanski cesti celih 6000 km sem iz govora radijskih napovedovalk vedno preklopila na glasbo. Žal ne razumem tujega jezika, zakaj bi potem poslušala blebetanje v meni nerazumljivem govoru? In čeprav spadam v vse kategorije poslušalke RŠ-a, je marsikateri radijski prispevek zame tako nerazumljiv, da ga nima smisla poslušati.

A da poglobimo avtopogovore iz potovanja še v drugo smer. Zakaj osebe ne želijo poslušati Radia Študent? Naj radio tukaj stoji kot univerzalija za vse intelektualne ali intelektualizirane vsebine. Kot psihologinja in sociologinja ugibam, da je lažje poslušati tisto, kar absolutno razumeš, kar podpira tvoja prepričanja in ti celo daje občutek pametnosti, ne pa vsebin, ki kažejo na tvoj omejen besedni zaklad in ozkoglednost mišljenja. In Radia Študent marsikdo ne posluša ravno zaradi tega.

Veliko bolj privlačni so clickbait prispevki, prispevki, ki omnipotentno svetujejo, in drugi, ki omnipotentno opozarjajo. Zakaj bi poslušali ali brali nekaj, kar nam pokaže, kako neumni smo. Koliko knjig nismo prebrali. Koliko filmov nismo pogledali. In kako ne obvladamo niti glasbenih žanrov, kaj šele izvajalcev. Prispevki, ki od bralke pričakujejo poglobljeno poslušanje in občasno preverjanje izrazov ali konceptov. Poslušanje, v katerem ne bo vse popolnoma jasno.

Kot branje Mladine pri šestih letih, ko se otrok nauči brati. Vidi besede, vendar jih ne razume. A otrok mami vseeno vzame revijo in jo lista. Najprej se ustavi pri stripu, nato nadaljuje. Pri desetih lahko razume že novice. Pri petnajstih nekatere članke. Pri dvajsetih zaradi več kot deset let listanja iste revije, v kateri večino časa nič ni razumela, zdaj že odrasla oseba revijo zavrže. Zdaj, ko razumem, kaj pišejo, vidim, da je brezvezna. Predramim se iz sanjarjenja in ugotovim, da sva v tem času že davno prečkali špansko mejo in se približujeva Portugalski. Ostane še malo časa do zaključka poti in tega prispevka.

Radio Študent lahko poslušamo ravno na tak način. Namesto da ga zavračamo, ker ga ne razumemo, si vzemimo čas in ga poskušajmo razumeti. Mogoče bo trajalo in morda vse besede še vedno ne bodo jasne. Namesto kritiziranja iz neumnosti bomo lahko z gotovostjo rekli - Radio Študent je totalno sranje.

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Nejasnost bi bil lahko slogan Radio Študent.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.