Pred dobrim mesecem je pri založbi Urbanomic izšla drobna rožnata knjižica z naslovom Cute Accelerationism. Tako sam naslov kot očarljive očke, ki pričakujoče motrijo s platnice, nam razkrivajo, da bomo danes imele opravka z obilo ljubkosti. Avtorici Amy Ireland in Maya B. Kronic sta v svojem delu poskušali razdelati povezavo med kapitalističnimi procesi, njihovimi idealnimi subjekti ter vse bolj vseprisotnim imperativom prisrčnosti.

Akceleracionizem je teoretska pozicija, razvita kot odgovor na občutek teoretske impotence ob nezmožnosti soočanja s kompleksnim delovanjem kapitalizma in njegove indiferentnosti do naših osebnih stališč. V najbolj izčiščeni obliki je definiran s pospeševanjem, ki je rezultat dejstva, da kapitalizem deluje po principu pozitivne povratne zanke – neskončne produkcije in akumulacije presežne vrednosti, ki tečeta vse hitreje. Kapitalu je vseeno, ali se mu podrejamo ali zoper njega gojimo aktivno zaničujoč odnos, zanj sta obe poziciji enako legitimni in obe lahko uspešno subsumira v svoje nadaljnje delovanje.

Pod krovno oznako akceleracionizma spadajo različni odvodi, ki različno interpretirajo, kaj točno se v kapitalističnem procesu pospešuje, kako ta proces deluje in kam vodi. Denimo levi akceleracionizem je prepričan v to, da bomo kapitalistični produkcijski sistem skozi vse večjo intenzivnost delovanja tržnih tokov lahko prignali do njegovega roba, dokler se ne bo stalil sam vase. Desni akceleracionizem, na drugi strani, v prevladi prostega trga vidi osvoboditev, ki bo s pomočjo novih tehnologij prinesla boljšo prihodnost, vendar le za tiste, ki so je vredni. Obstajajo pa še mnoge druge, bolj nišne interpretacije, ki se od osnovne ideje včasih oddaljijo skoraj do neprepoznavnosti. Ta proces zatona akceleracionistične misli opisuje Matt Colquhoun ali Xenogothic v svoji objavi »Cute/Acc’s Postmodern Princedoms«, v kateri pravi, da je prav ta stagnacija teorije tista, ki je omogočila rojstvo nove, sveže in očarljive naslednice izžetih akceleracionizmov.

Cute accelerationism je misel, ki se je razvila iz internetnega mema. Amy Ireland ga je prvič poimenovala v svojem tvitu, odgovoru na vse mogoče izpeljave akceleracionizma, ki prav zaradi svojih številnosti in nepotrebnosti izgubljajo ves svoj pomen in revolucionaren potencial. DC Barker ali Psuedoanalysis je eden prvih, ki je v svoji blog objavi »Scattered Thoughts On Cute/Acc« ljubki akceleracionizem videl kot legitimno teoretsko pozicijo. Ljubkost je postavil kot ključen rezultat evolucijskega procesa, saj naj bi bil skozi nasilen postopek naravne selekcije pogosto jasno favoriziran tisti primerek, ki deluje in izgleda bolj prikupno, bolj infantilno. Kot pravita Ireland in Kronic, je ljubkost skupek različnih lastnosti, ki jih načeloma pripisujemo dojenčkom ali mladičem, torej tistim, ki jih moramo ščititi, tistim, ki sicer sami ne bi zmogli. Na ta način ljubkost ni samoumevna, temveč je končni produkt krute verige boja za obstanek.

Bistvo ljubkega akceleracionizma je, da vidi ljubkost kot ideal, h kateremu teži kapitalizem. Rezultat krožno zavezane rožnate kapitalistične pentlje je zgostitev časa, ki v iskanju idealnega subjekta stopnjuje ljubkost, vse bolj ljubka postajata tako subjekt kot estetika samega procesa. Živimo v ciklu iskanja tako virtualnih kot resničnih objemčkov, poljubčkov in potrditve, obkoljeni pa smo s pliški, srčki, zvezdicami, čipkami, rožicami in catboyi.

Ireland in Kronic kot pomembno dimenzijo ljubkosti prav tako izpostavljata njeno izrazito seksualiziranost. O fetišu vore, ki izvira iz želje biti pogoltnjena, zapišeta: »tudi vore je ljubki akceleracionizem, dokler ni žvečenja. Biti požrta ni nič drugega kot velik hiperobjemček in biti prebavljena v volfram-karbidnem želodčku kapitala ne bo prav nič bolelo.«

Proces podobno analizira že kolektiv Tiqqun v eseju »Predhodna gradiva za teorijo mladega-dekleta« iz leta 1999. Mlado-dekle kot koncept, ki se ne veže ne na specifično starost ne na spol, naj bi predstavljal popolno površino za zapisovanje kapitala. Mlado dekle konzumira produkte in storitve, da se lahko sama vzpostavlja kot objekt želje – na ta način si pripisuje lastno vrednost. Skozi svojo potrošnjo in spolne interakcije se poustvarja, v tem pa je najprimernejši subjekt kapitala. Njena samopodoba je odvisna od meril, ki jih diktira kapitalizem, obenem pa je edini način, da jim zadosti, tako materialna kot seksualna potrošnja.

S tem se avtorici strinjata, saj je kapitalizem resnično začel targetirati ženske in mlajše relativno pozno, zaradi česar so te družbene skupine dolgo predstavljale še neizkoriščen potencial. Kljub temu pa kritizirata, kako je ne glede na vztrajanje k nasprotnemu mlado-dekle izrazito ospoljen koncept. To lahko zaznamo predvsem pri v teorijo zaviti mizoginiji, ki je prisotna skozi celoten Tiqqunov tekst. Zaradi te vsa ospoljena metaforika in zajedljive opazke zameglijo resnični potencial tega koncepta - je pojmovno polje za oris skozi in za kapitalistični proces optimiziranih subjektov, kdo drug bi konec koncev predstavljal bolj šolski primer mladega-dekleta kot Borut Pahor.

V nasprotju s tem Ireland in Kronic predlagata uporabo koncepta shōjo, ki v dobesednem prevodu iz japonščine pomeni dekle. Izvorno je shōjo služila kot demografska kategorija za obdobje socialnega moratorija med otroštvom in odraslim življenjem. Z razvojem kapitalizma je bila povezana s kulturo deklištva, ki se je lahko razvila zahvaljujoč možnosti študija, kasneje pa se je beseda začela povezovati z mango, animeji in kawaii kulturo. Shōjo je bila torej družbena skupina, povezana z obstojem izven polja delovne sile, opredeljena z igro in čistostjo, prav zaradi česar je postala idealna tarča kapitala.

Abstraktno feminilnost kot nekaj, k čemur teži vse hitrejši razvoj tehnokapitala, opisuje tudi n1x v svojem tekstu »Gender Acceleration: A Blackpaper«. V njeni viziji prihodnosti naj bi kapital nadaljeval, kjer je evolucija zatajila, kjer se je ustavila pri krnenju moškega spola. Telo kot virtualnost, ki jo obdeluje kapital, naj bi preoblikovala v vedno bolj feminilno, produktivno, morda bi lahko rekli tudi ljubko končnost.

Izpeljavo koncepta mlado-dekle predstavi tudi Baroquespiral v blog zapisu »A Primer on the New Culture War Categories«, v katerem oriše idejo mladega-fanta. Premik od obdobja konca zgodovine h kulturni vojni opisuje kot premik od idealne potrošnice, ki akumulira »abstraktno pozitivnost« skozi spolnost, k subjektu, katerega osrednja izmenjava je vojna - gejmanje, trollanje in kenslanje, torej abstraktno negativnost. Morda je prav vse glasnejši klic obupa k vrnitvi v rigidne tirnice tradicionalnih vrednot, ki gori v osrčju mladega-fanta, reakcija na favorizacijo feminilnosti s strani kapitala.

¸V tej refleksiji smo se osredotočili zgolj na oris in nekaj izmed mnogih tem, ki jih delo odpira; razmislekov in referenc, ki jih nosi, je še mnogo več, tako v zgoščenem telesu besedila kot v obsežnih opombah, ki ga razpirajo. Knjiga predstavlja dober primer aktualne teorije, ki osvetljuje možnost za spoprijemanje z realnimi procesi. Ponuja nam eno izmed mogočih interpretacij kapitalističnih učinkov, obenem pa orodje za analizo današnje kulturne produkcije od internetnih glasbenih žanrov, kot je hyperpop, do trendov in memov, kot je corecore. Morda je naša prihodnost temačna, vendar na našo srečo ali žalost tudi vsaj vse bolj ljubka.

Srčke je risala Lea.