Internetni um

Okrogla miza, intervju ali pogovor
16. 3. 2017 - 21.30

V času letošnjega Tedna možganov v organizaciji Sinapse, društva za nevroznanost, v oddaji tokrat pozdravljamo Mateja Perovnika. Govora bo o internetu kot nadomestku ali/in nadgradnji možganov, pozornosti, vrstah pomnjenja, digitalni demenci in še čem. Pozorno poslušajte. 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Jaz sem poslušu oddajo v celoti, ker je to res top tematika in me res zanima, ampak po poslušanju tega intervjuja pa nisem dobr vedu, al bi s stola padu zarad počasnosti toka misli in dolgčasa, al bi skoču na glavo na beton. Mislim res ne vem, kako vam rata bit tok duhomorni, kot da bi žveču peno madoniš.
internet kot oseba - na to je cikal že eksperimentek iz 70-80.let na MITu, če me spomin ne vara glede letnice. to ni neki novga.
zanimivo je, da govorite, kot da bi internet poznali oz. bili uporabniki interneta že desetletja, poznali vse cake - pluse in minuse, kot da bi imeli digitalizacijo izobraževanja, branja in tunkanja v mrežnost v malem prstu. ampak glede na teme, ki sta jih izpostavljala tekom te ure, se zdita kot dva zdolgočasena vzorna amakemika z res dolgočasnimi primeri in idejami.
žal je to moje osebno mnenje.

hvala za namig na pojem *digitalna demenca* tole si bom pa pogledala. mene pa neki druzga zanima: kako si razlagate to, da so vsi hekerji ali računalniški friki skoraj socialni invalidi?
seveda, da ne vemo, kako bo vse to vplival na dring-dring psiho. bomo pač mal eksperimentiral a ne. Tale Matej Perovnik pa mal preveč v knjige gleda, mogoče bi lahko še kako knjigo o sociologiji in ekonomiji prečital, da ne bi take poku o robotih.

Ja jaz sem si tud mal prečital o tej internetni demenci, po mojem mnenju je vse to še v povojih razumevanja, dejstvo je da je nekaj resnice v tem, ampak kaj pa vem. mislim, če pogledate nazaj, naši starši so že v srednjih šolah brali mnogo mnogo več knjig kot smo jih brali že mi. ampak včasih ni potrebno brati 200 strani knjige, če lahko prečitaš recimo znanstveni članek, ki obsega 30 strani in zahteva strnitev pomenskega koncepta celih 200 strani. obstoji pa en drug problem pri internetu, iskanje kvalitetvnih virov, ki zahteva radovednega in zahtevnega uporabnika, in omogočajo kvalitetno učenje tudi s pomočjo interneta. ampak tu pa je vprašanje - kako potemtakem najti kvalitetne internetne vire, ki jih v tvojem lokalnem okolju nihče ne omenja brez tunkanja (kot nekdo zgoraj omenja) v mrežnost informacij, linkov in različnih diskurzov? mnogi profesorji tudi trdijo, da vse kar prebereš se enostavno nekje naloži, hočeš nočeš. a kaj sedaj pa če čitaš 200 strani knjige, pa ko prideš do konca knjige pa veš kaj si čital v prvih 20 straneh? ne, seveda ne, šele če imaš zapiske lahko to ugotoviš. mislim tale internetna demenca je tak tak, kaj pa če bolj kot na faktično znanje internetni um recimo spodbuja neki celostni flow, seveda je prisotna impulzivnost in nezmožnost racionalne presoje od brbotanja posamičnih informacij občasno - ampak kaj če se s tem tvorijo mnogo širše mrežne možganske strukture, ki ob pavzah šele dobivajo svoj renome in prepoznavnost? odvisno kako uporabljaš internet, in kaj pravzaprav imaš v mislih, ko govoriš o internetu.

@Marko: jaz bi se tudi dokaj strinjala s teboj Marko, po mojem mnenju internet odpira mnogo mnogo vprašanj, ki v tej oddaji sploh niso omenjene, zagotovo pa nekdo nekje na nekem institutu že dela raziskave in brca v to smer. Potemtakem bi lahko rekli, da ta oddaja ne izkorišča svojega potenciala, ki bi ga lahko, če bi se kdo spravil v internetno raziskavo virov dovolj vešče, kar pa internet zagotovo omogoča, recimo.
Internet odpira veliko vprašanj, od percepcije, tvorjenja povezav, spremenjenih čustvovalnih nagibov, sestavljanja tagov v tvorjenju pomenskosti, vizualnega simbolizma ipd. recimo nedvomno je pri tem prisoten tudi psiho-analitski ustroj, nedavno sem čitala članek v NYT, ki naklenjenost na smmart telefončke in wi-fi vzporedno pelje z naklenjenostjo na starše. torej nek povsem drug pomislek spet.

Hana bi se strinjal s tabo ja, mislim gor ali dol tega procesa razvoja če hočete, kot omenja vaš sogovornik v oddaji se ne da ustaviti, ker se je razrasel že do enormnosti. sedaj ostajati v poziciji kritike kot tale nemec psihiater, ki iz distance opazuje in sodi, je en način ocenjevanja nastajajočega stanja, da, ampak kaj pa če bi se z udeležbo spravil v poskus razumevanja digitalizacije uma? a zdej bomo pa iznajdli tabletko za to pa tabletko za ono, ker ves sodobni marketing oglašuje smmart in wi-fi in hitre internetne povezave? hja, težka bo.
res je, da morda stvar ni ugodna za ta male k gor rastejo in imajo že od najstniških let dve punce, eno v realnem svetu in eno v second life svetu, ampak kako bomo to spedenal?
res je tudi, da ekrani omogočajo samo egocentrično pozicijo, torej nobenih ovir za doseg do naslednjega klika, medtem ko je realni svet poln ovir in vsemogočne nedostopnosti do želenih reči. prav tako se čustvovalna inteligence razvija le v odnosu do drugega in zagotovo ne v odnosu do ekrana, video igric in podobnega, tu je zelo konkreten point vsekakor.

Ja, cel razviti svet trobi o digitalizaciji družbe.
Če boste recimo vprašali računalniške frike zakaj na primer poleg vsako dnevnega nabijanja igrc, tudi vmes ko sedijo na kavi s frendi še vedno tipkajo po smmart fončku in se špilajo neke igrice, ti bodo rekli, da vežbajo možgančke, da jim ni dolgčas, da se torej urijo.
tu je res veliko neznank, veliko vprašanj, počasi se začenja tudi v to smer raziskovati in preizpraševati, da, je pa bolj kot ne stvar uporabnikov, da razvijajo načine in možnosti raznovrstnosti uporabe. recimo nekaj člankov tudi navaja, da se sovražni govor na internetu kaže zgolj kot odraz resničnega stanja, ventil - zdej a je to dobro a je to slabo je drugo vprašanje, predvsem se tudi uporabnik slej ko prej mora soočiti tudi z ventilom, ki ga uporablja - morda pa bi lahko rekli, da je to pozitivno, kdo bi vedel. če seveda pride do refleksije naknadno.

Hja, pa še tole bom dodal, empatija. vsi trobijo o tem pomanjkanju empatije. ampak kako se empatija pravzaprav razvije? in kaj empatija sploh je oz. kje je meja med empatijo in pomilovanjem? a se empatija razvije ob branju knjige, gledanju različnih emocionalnih in eksistencialni realnih situacij, gledanju filmov, poslušanju glasbe? ampak človek je lahko res empatičen po mojem mnenju le, če gre skozi različna emocionalna in situacijska stanjam ki jih potem lahko opazi pri nekem drugem. tu je po mojem mnenju empatija zdrava in je torej blizu uvida ne pa nekega pomilovanja ali pretiranega čustvovanja.
internet je potemtakem lahko past za eno in isto emocionalno stanje potemtakem, lahko pa tudi ne. odvisno od uporabnika in načina uporabe - zato tudi o internetnem umu kot neki splošni sungularni entiteti ali fenomeni ni moč sploh govoriti, ker je to tako kot da bi rekel, vsi smo enaki in vsi imamo iste predispozicije uporabe.

hahahhahahha Marko Marko. pri internetu je zanimivo predvsem eno, da se tudi pri uporabi interneta tako zelo očitno kaže tisto, na kar je zahodni svet morda že malo pozabil, in to je čredni nagon. samo ob podajanju vzorcev uporabe kot je recimo pošta, e-mejli, you-tub, facebuk, twitter - se masovno zgrinjajo nove uporabe interneta, ki v resnici niti niso tako nedolžne. 10 let nazaj nihče ni pomislil, da bi fotkal to kar je za zajtrk v kavarni in to objavil na facebuku, ali pa da zdej po ta novem že v kavarni ocenjujejo gosta in to delijo in podobne oslarije.
prav tako ni nihče 10 let nazaj pomislil da bi čivkal svoje haikuje, ki se mu porajajo po mozgu, danes je to že masovno sprejemljivo recimo. tu so cake po mojem mnenju, ki jih ljudje več ne opazijo in jih jemljejo za samoumevne. če si nenehno fokusiran nase, na svoj facebuk in twiter in konstantno deljenje potem pravzaprav če to počneš nenehno in si skoz nalinkan na wi-fi, potem pravzaprav težko sploh kdaj dobiš širšo sliko. fragmentacija eksistencializma sodobnega človeka je prav gotovo eden zanimivejših fenomen, ki posledično lahko tudi nudi razlago zakaj danes ljudje nimajo več nobene potrebe po kolektivizaciji oz. nezmožnosti širše kolektivne komunikacije, ki bi sprožila kakršnokoli družbeno spremembo. tu je po mojem tudi en izmed pointov.
kljub temu pa lahko z uvidom po mojem mnenju pridemo do novih načino uporab.

to je pa res zanimivo, torej če na grobo rečemo: najprej je bila televizija, potem je bil internet, zdaj imamo smmart telefončke, potem bo še gugl glas in virtualna realnost, potem bo vsak imel toliko opravka sam s seboj, da boš imel družbo virtualnih individualnih balončkov. pokemončki so šele začetek.to je pa res vzpodbudno.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness