7.12.2017 – 7.1.2018, Galerija Škuc, Ljubljana

Razstava Katalin Ladik, izjemne, a spregledane umetnice, katere pomena smo se začeli zavedati šele v zadnjih letih, se osredotoča na njene poetske eksperimente, na presečišče glasu, telesa, pomena in zapisa. Kljub temu si izposoja naslov njenega dela, ki ni vključeno v razstavo in ki meri na problematiko družbenega spola, drugo pomembno področje njenega umetniškega dela.

Kričeča luknja sloni na delih, v katerih se Ladikova spopada s paradoksom glasu kot presečišča med jezikom in telesom, ki ne pripada nobenemu od njiju, je pa kraj njunega srečanja.

Prav poezija je polje, kjer se, če uporabimo besede slovenskega filozofa Mladena Dolarja, lomi kavzalnost med glasom in pomenom, v kateri naj bi glas predstavljal sredstvo, cilj pa pomen. Poetski učinek namreč sloni prav na presežku glasu nad pomenom, glasu, ki pomeni več od intendiranega smisla.

Vendar je v središču zanimanja prav napetost med glasom, ki postane zdaj nosilec ekspresije, ki je več od pomena, in pomenom, ki šele omogoča to ekspresijo, saj se »pomen glasu« lahko vzpostavi šele ob označevalcu kot meji, ki jo mora preseči.

Kričeča luknja tako zarisuje prostor nemogočih razmerij, presekanih stičišč zunanjega in notranjega, subjekta in Drugega, telesa in jezika. Poetski eksperiment Katalin Ladik vztraja v tej napetosti in je noče zakoličiti v neko dokončno formo, v neki drugačen, kompleksnejši jezik, temveč ji sledi v fluidnem prehajanju čez nestabilne zapise.

Obrazstavni dogodki: Vljudno vabljeni na voden ogled razstave v četrtek, 14.12. ob 18. uri