Mi smo še vedno TU TU TU
Deseti oktober je bil datum plebiscita leta 1920 na Koroškem – glasovanja ljudstva ali želijo pripadati monarhiji - novoustanovljeni Kraljevini SHS ali Republiki Avstriji. Po razpadu Avstro-Ogrske je slovenski del Koroške s pomočjo vojske generala Rudolfa Maistra namreč prešel pod upravo nove Kraljevine SHS. Mirovna pogodba iz Saint Germaina, podpisana leta 1919, je območje razdelila na dve coni: južno, cono A, ki je bila pod upravo Kraljevine SHS, in severno, cono B, ki je ostala pod Avstrijo. Plebiscit naj bi se izvedel le, če bi Kraljevina SHS v coni A zmagala. Ko je bila demarkacijska črta odprta, so Avstrijci okrepili svojo propagando in Slovencem obljubljali spoštovanje določil saintgermainske pogodbe o manjšinskih pravicah. Coni A je bil med drugim priključen del ozemlja, ki je močno vplival na končni rezultat. Na dan plebiscita se je tako več kot 59 odstotkov volivcev odločilo za Avstrijo. Tako dežela Koroška 10. oktober praznuje kot svoj praznik, ki prehaja v mitologizirano zmago nad Slovani, medtem ko se je avstrijska oblast obljubam o pravicah manjšin takoj po referendumu odkrito odrekla in prešla v aktivno germanizacijo populacije.
Sicer pa letos mineva tudi 70 let od Avstrijske državne pogodbe, kjer so v 7. členu določene pravice slovenske in hrvaške narodne skupnosti. Avstrijska državna pogodba je bila podpisana 15. maja 1955 med Avstrijo in predstavnicami zavezniških sil - ZDA, Sovjetska zveza, Združeno kraljestvo in Francija. Avstrija je bila od leta 1945 pod okupacijo omenjenih sil - iz tega obdobja tudi izhaja znamenita dunajska stanovanjska politika. Zavezniške sile so s pogodbo postavile temelje nove Avstrije, a tudi zapisale obveznosti, med njimi zaščito slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem in Štajerskem. V praksi se je ta del pogodbe namenoma prezrl. Avstrija se nikoli ni zares soočila z lastno vlogo v nacističnem režimu – razglasila se je za "prvo žrtev" nacizma in partizansko gibanje koroških Slovencev uporabila za svoj antifašistični ščit, kar ji je omogočilo, da procesa denacifikacije, ki ga je prav tako zahtevala pogodba, ni nikoli uresničila. Tudi Slovenija nosi svoj del odgovornosti. Čeprav se 7. člen neposredno nanaša na slovensko manjšino, pogodbe nikoli ni nostrificirala – torej uradno priznala kot del svojega pravnega reda, kot naslednica Jugoslavije, podpisnice Avstrijske državne pogodbe. S tem je zamudila priložnost, da bi imela močnejše izhodišče pri varovanju pravic Slovencev v Avstriji. Politična previdnost, birokratski izgovori in strah pred diplomatskimi napetostmi so postali alibi za dolgoletno pasivnost, zaradi katere so določila, zapisana leta 1955, še danes le deloma uresničena.
Odnos avstrijskih oblasti do aktivne mladine slovenske manjšine in antifašističnega podmladka, pa tudi ponovno neodločno hlapčevsko opominjanje svoje severne sosede na pogodbene dolžnosti s strani Slovenije, smo lahko opazovali tudi letos poleti z racijo na domačiji Peršman in odzivi nanjo.
In na vse to so opozarjali protestnice in protestniki, ki so se v popoldanskih urah 10. oktobra 2025 zbrali v Celovcu. Ekipa Radia Študent se je potikala med njimi in naseljevala medprostore shoda z mimoidočo javnostjo ter navzoče povpraševala po lastnih razlogih in mišljenjih.
Dodaj komentar
Komentiraj