Škandal!

Škandal!

Oddaja
14. 6. 2020 - 20.00

Bog je ustvaril vesolje, ga navdal z redom in - še nezavedajočima se svoje golote - Adamu in Evi ob boku vzklil seme moralne urejenosti zemeljske družbe. In vendar je Eva kmalu, znabiti, da ker je ženska in ženske se v Bibliji pač rade pustijo pregovoriti plazilcem, oskrunila postavljeni red ter presenetila in razbesnila oziroma kar škandalizirala samega boga. In izraelski kralj David, kriv spolnega škandala z ženo hlapca Hetejca Urija, je po besedah preroka Natána razžalil boga in “S tem dejanjem [...] sovragom omogočil svetoskrunstvo božjega imena”. Škandali politične ali verske elite so bili marsikdaj videni kot gonilo in legitimacija političnih ali družbenih sprememb, občasno celo uspešnih.

Pa se pomudimo sprva pri samem izrazu - škandal. Beseda bi marsikomu utegnila povzročati nemalo nelagodja, sploh ker se nam v misli upravičeno prikradejo slike sodobnega rumenega tiska. Morda s podobo neke slavne osebnosti, ki se je ničkolikokrat nažgana poscala na ulici ter si prislužila častno mesto na naslovnici izbranega tiska. Malo preveč nahajpan izraz torej. Te škandale bi lahko primerjali z nekdanjimi sramotilnimi stebri, čeprav je glavno gonilo današnjih tabloidov navadno zaslužek. No, pa vendarle živimo v času, ko se škandali ali - drugače rečeno - afere vrstijo kot vojne v evropski zgodovini. Le spomnimo se nedavne afere z maskami in prvim slovenskim žvižgačem, financiranja drugega tira oziroma njega makete, Termoelektrarne Šoštanj blok 6 in Patrije.

In kaj sploh je škandal? Gre za družbeni fenomen, za odziv na odmik od ustaljenega in dovoljenega na političnem ali družbenem parketu. To je veljalo še toliko bolj v časih, ko so bile politične funkcije personalizirane. Vsak Habsburžan s še tako izrojeno čeljustjo je bil predstavnik družine, njegovo čisto ali nečisto življenje pa je zrcalilo sloves celotne dinastije. In na podeželju, kjer se vsakdo vtika v vrtiček vsakega, se nad dejanji sovaščana zgrnejo valovi neodobravanja. Še posebej, če kakšnega mladca krimiči dobijo s pol grama trave ali če rukne test pri verouku. Škandalozne govorice se hitro razširijo med sovaščani in mnogi se že obračajo in šepetajo za njegovim hrbtom, ko se skozi vas sprehaja po mleko.

No, mi se vračamo v starejše - nekateri bi jih oklicali za preprostejše - čase, ki pa so vendarle imeli svojo različico rumenega tiska. Tovrstno vlogo so imeli svojčas pamfleti, ki so krožili med ljudstvom. V osnovi je šlo za podoben koncept, za zarisan in odtisnjen prikaz škandaloznega dejanja, morebiti umor nekega političnega veljaka ali pa sliko v oklep odetega papeža na čelu vojske. Sila šokantne slike torej, skovane, da izzovejo kar se da črevesje stiskajoč odziv. Po famozni drugi praški defenestraciji sta dve struji, dovolimo si ju reducirati na katoliško in protestantsko, med ljudstvom širili lastno razlago dogodka. Leta 1618 je habsburška stran v Prago poslala svoje - poslance, ki naj bi zagotovili habsburško in katoliško oblast nad kraljevino Češko. S tem se niso strinjali protestanski stanovi, ki so v znak protesta poslane podanike lastnoročno zalučali skozi okna.

Padec so preživeli vsi vrženi, samo dejanje pa sta obe nasprotujoči si strani upodobili in razširili po Evropi. Katoliška struja je urno začela širiti podobo, kako je vržene ujela in jih do tal nežno ponesla sama Marija, nekoliko drugače pa je dogajanje predstavila protestantska stran, ki je natisnila njihov pristanek v mehkem gnoju. Razširjene govorice so razburkale tedanje družbene vode in še dodatno obarvale glas ljudstva v že obstoječih konfliktih. Izognimo pa se pogovoru o povodih in vzrokih, cilj je predstaviti vpliv, ki ga imajo afere na oblikovanje javnega mnenja. Ravno slednje lahko pripomore oziroma vodi k reakcionarnemu gibanju, ki je v dotičnem primeru izbruhnilo v obliki tridesetletne vojne med protestantskimi in katoliškimi strujami širne Evrope.

Če se vrnemo v 15. stoletje, bi bilo v tem obdobju vredno izpostaviti novost, ki je omogočala naglo in učinkovito širjenje informacij. Martin Luter v svojih reformističnih kritikah rimokatoliške cerkve ni bil nič radikalnejši od predhodnega kritika Jana Husa. Oba sta katoliško cerkev kritizirala v bolj ali manj istih točkah - korupciji institucije in izprijenem tolmačenju Biblije. Čeprav ne moremo zmanjševati uspeha privržencev Jana Husa po njegovi smrti, je resnično revolucionarno gibanje sprožil šele Luter. Po eni od interpretacij so bili ključni pogoji za uspeh takšne družbene spremembe razvoj tiska in olajšane ter preoblikovane možnosti pretoka informacij. Naglo širjenje vesti pa, ironično, v nasprotju z upanjem nekaterih ni povezalo evropskih ljudstev v skupnem boju zoper korupcijo, temveč je privedlo zlasti do verske in politične polarizacije.

Le spomnimo se znane afere klobasic, ki ji priznavajo, da je spočela reformacijo v Zürichu. Začetnik reformacije v Švici, Ulrich Zwingli, naj bi bil povabljen na kontroverzno južino s klobaso v postnem času, s čimer so pričujoči protestirali proti legitimnosti posta. Ob posebnem kruhu naj bi se povabljenci mastili s tankimi kolobarji več kot leto dni dimljene pikantne klobasice. Pojedina je morda – ne bi se preveč čudili - tudi zaradi zavisti sprožila javno zgražanje in neodobravanje, ki je privedlo do aretacije gostitelja, tiskarja Kristófa Froschauerja. Čeprav Zwingli sam menda ni užival prekajene dobrine, je karseda urno skočil v bran rojaku in ga ščitil pred obsodbami herezije. Kot gre zgodba, naj bi Huga von Hohenlandenberga, škofa v Konstanci, Zwinglijev govor tako škandaliziral, da je zahteval prohibicijo vsakršne reformne doktrine v Švici. Prebivalce alpske sirarske velesile je govor o pravičnosti jedenja klobasic premaknil – le kako ne - obratno pa je zbodel katoliške struje po vsej Evropi, ki so se zgražale nad spočetim svetoskrunstvom.

Pregled odzivov nam omogoči vpogled v dojeto realnost, v kateri je natančneje določeno, kaj je v družbenih okoliščinah obdobja dovoljeno in kaj ne. Koruptivni vzgibi onega svetega moža v Rimu s hecnim pokrivalom nad obličjem so bili številnim dobro znani in zgolj načeloma strogo prepovedani. Dejstvo, da je papež Aleksander VI. Borgijski spolno občeval s številnimi priležnicami in stvaril več otrok, ni sprožilo pretiranega negodovanja. Podobno okoriščanje njegovih otrok z denarjem in celo njihovo nastavljanje na najpomembnejše položaje v cerkvi ni bilo preganjano. Do ogorčenja nad papežem in odziva zoper njega je privedel šele njegov poskus, da bi te otroke legitimiral; premik iz pankrtstva v legitimni status je bil moment, ki je konkretneje stisnil drobovje takratnega populusa, da se je nameri zoperstavilo.

Ključno pa je, da informacija pricurlja na plano, da se razširi med populacijo, ki bi ji vest tako kruto strla srca in pričakovanja. V kočljivi situaciji se je sredi 16. stoletja znašel pomembnejši predstavnik protestantskih veljakov, deželni grof hessenske deželne grofije Filip I. Hessenski. V njegovem času je prišlo do znamenite bigamijske afere. Fant se je, nezadovoljen s svojo ženo, romantično zapletel z drugo, Margarethe von der Saale, ki naj bi bila po njegovem krasna deklina, vredna še ene poroke. Pa vendar je bilo sveto zvezo z dodatno ženo težko doseči. Filip se je obrnil na protestantskega duhovnega vodjo, novega – za razliko od Jana Husa nepečenega - tolmača božje besede Martina Lutra. Bi se bilo v očeh novega razumevanja božje besede mogoče poročiti z dvema ženskama? Po posvetu s tedanjimi reformatorji mu je Luter odpisal: “če bi bog želel, da ima moški dve ženski, bi Adamu iz telesa iztrgal dve rebri”. No, vendarle je pripisal, da bi bila stvar izvedljiva, vendar brezpogojno zgolj tajno. Skrivno zvezo je nekaj tednov kasneje razkrila Filipova sestra Elizabeta, vest pa je pripeljala do vala ogorčenja - od poroke se je bil primoran odmakniti tudi sam Luter. Celo v času rastočih napetosti med katoliškimi in protestantskimi strujami v cesarstvu so številni protestanti zaradi afere Filipa nehali podpirati.

Nauk je znan. Dejanje ni tako pomembno, če le ostane skrito. Dogodek lahko postane škandalozen, šele ko pride na dan. In še to zgolj če je tudi prepoznan kot nesprejemljiv. Razkritju informacij navadno sledi družbeni odziv, ki načne ugled človeka, vpletenega v škandal. Slednje pa lahko pripelje do umika podpore vpletenemu posamezniku ali skupnosti. Morda nekdo na vasi izgubi popust na mleko, morda celo politično funkcijo ali življenje. In vendar so škandali nekonsistentni in nepredvidljivi; kar bi bilo v določenih okoljih spoznano kot škandalozno, je lahko drugje zgolj navaden petek. Družba je navsezadnje tista, ki določa, kaj je v neki skupnosti spoznano kot škandal.

 

* * * * * *

 

Prepustimo se tokovom preteklosti, da nas odpeljejo v kraljevino gorgonzolastega sira in šampanjca v 16. stoletju, ter zatipajmo stanje takratne družbene realnosti. Pod drobnogled vzemimo dejanja, spričo katerih so se delavni pripadniki kraljevine Francije vsepovsod po Evropi in svetu ob spoznanju hudodelstva opotekli, ujeli za mizo in izustili v filmih preposiljeni “sacre bleu”. Ogorčenje, ki je Katoliško ligo preplavilo ob kronanju iz protestantizma spreobrnjenega in dozdevno neiskrenega katolika na prestol kraljevine Francije, je pripeljalo do realnih ukrepov zoper tega v srcu pravi veri nezvestega kralja.

Kraljevina Francija je sama sebe dojemala zlasti kot legitimno naslednico Frankovskega cesarstva in je bila, kot se je zdelo, že od vedno tesno povezana z rimokatoliško cerkvijo. Ko je bil francoski kralj kronan, je ta obred vedno opravil nadškof v katedrali. Verski veljak mu je na teme poveznil krono, osrednje dejanje dogodka pa je bilo maziljenje gosposkega čela z blagoslovljenim oljem. In to menda iz iste amfore, ki naj bi jo nekega dne prinesel neki ptič in s katero so mazilili že Klodvika, začetnika merovinške dinastije. Čeravno je bila tovrstna verska ritualizacija kronanja stalnica vseh tedanjih kraljestev, je bil francoski kraljevini odmerjen poseben prostor. Francoski kralj je bil namreč rex christianissimus, menda kar najbolj krščanski kralj. Prav njemu je bila v kraljevsko posteljico položena skrb za branjenje krščanske veroizpovedi, ena pomembnejših nalog pa sta bila pregon in pokol heretikov, ki jih je za kralja identificirala cerkev sama.

Prepletenost cerkve in francoskega prestola je bila vzpostavljena in trdna; na francoskem prestolu naj vedno sedi krščanski kralj. Različne struje pa so si krščanstvo seveda različno interpretirale. Zgolj maziljenje kralja bo pokazalo, ali je njegova vera globoka in iskrena! Blagoslovljeno olje, s katerim je pretendent ob kronanju pomaščen po čelu v obliki križa, bo ob trenutku, ko se dotakne glave, s svojo fluidnostjo zrcalilo njegovo vero. Da je proces uspešen, mora biti olje ravno pravšnje konsistence, čela se mora držati in ne spolzeti z njega.

Po že razširjenih idejah Martina Lutra so se v Franciji leta 1534 po vrsti verskih idejnih sporov v eni noči po Parizu, Bloisu, Rouenu, Toursu in Orleansu misteriozno pojavili plakati s protestantskimi idejami. Neki poster naj bi se sredi noči znašel celo na vratih spalnice kralja Franca I. Francoskega. Letaki so izražali nestrinjanje z vprašanjem evharistije, fizične prisotnosti Kristusa v kruhu in vinu pri svetem obredu. Kot bi si lahko mislili, pa je dejanje silno pretreslo “najbolj krščanskega” med krščanskimi kralji. Afere plakatov kralj in ljudstvo nista videla zgolj kot napad na rimokatoliško cerkev, temveč tudi na družbeni red, kralja in njegovo zemeljsko avtoriteto. Številni protestanti, med njimi tudi Kalvin, so bili po aferi in represiji protestantskih idej, ki je sledila, prisiljeni zapustiti kraljestvo.

Smrt kralja Franca I. leta 1547 in nasledstvo njegovega sina Henrika II. nista omilila represije protestantov, ki je obstajala od afere plakatov. Vendar pa obstoječe zatiranje ni utegnilo preprečiti vse bolj množičnega sprejemanja novih nazorov. Strasti med verskima skupnostma so se stopnjevale in večkrat zavrele v številnih masakrih. Nekatere po Evropi so poboji šokirali, druge razveselili; papež je najbolj krščanskega kralja celo nagradil z blagoslovljeno zlato rožo. Številni zmerni katoliki so se spraševali, ali je državna enotnost vredna takšne cene. Spori so ob masakrih leta 1562 dokončno izbruhnili v večletnih francoskih verskih vojnah.

Vrhunec so verski spopadi dosegli v zadnjih dveh desetletjih 16. stoletja, v vojni, poznani pod imenom - vojna treh Henrikov. V njej so sodelovali in se bojevali, kot ste morda že uganili - trije Henriki. Prvi je bil vladajoči kralj Henrik III., ki ga je Katoliška liga - ker je bil brez moških potomcev - prepričala, naj z ediktom prepove nasledstvo protestantskemu Henriku Navarskemu. Kot zastopnik rojalistov in verskih zmernežev je zastopal srednjo pot sprave. Henrika Navarskega, prvaka francoskih protestantov in naslednika v liniji za kraljevski naslonjač, so podpirali nemški protestanti in angleška krona. Ostane še Henrik, vojvoda Guiški, zagrizen vodja Katoliške lige, ki sta nanj stavila in ga podpirala katoliška Španija in papež.

Zmerni katoliški kralj Henrik III. se je sprva s pomočjo ne tako zmernega katolika Henrika Guiškega lotil protestantskega Henrika Navarskega. Ker je zmerni Henrik ne tako zmernega katolika Henrika po začetnih vojaških uspehih in slovesu spregledal kot večjo grožnjo francoski kroni, je sklenil sklicati srečanje, na katerem so čuvaji ubili Henrika Guiškega – manj zmernega katolika - in zajeli ter zaprli njegovega sina. In vendar je bil vojvoda Guiški v Franciji izjemno priljubljen, zato se je ljudstvo proti kralju Henriku – zmernežu - obrnilo vsled nepravičnega umora. Parlament v Parizu je izkoristil stanje in ustregel srdu ljudstva. V kralja je uperil kazenske obtožbe, ki so Henrika III – zmerneža - potisnile v zvezo s protestantskim Henrikom Navarskim. No, stvari so odtlej enostavnejše, v vojni obstaneta zgolj zmerni Henrik in protestantski Henrik.

Katoliška liga je proti kralju Henriku III. – zmernežu -  v nadaljevanju začela širiti propagandne pamflete. Sorbonska univerza je celo razglasila, da je pravično in nujno odstraniti kralja Henrika III. in da je “vsak državljan moralno prost, da izvede regicid”. Julija leta 1589 se je pod pretvezo, da želi kralju predati skrivno sporočilo, z njim srečal dominikanski menih Jacques Clement. Zaradi povezav s protestanskim kraljem in vojne zoper Katoliško ligo, ki se za najbolj krščanskega kralja nikakor ne spodobi, ga je menih hladnokrvno zaklal s skritim nožem. Atentator je bil kljub predpisani »moralni prostosti« in pravičnosti političnega umora zajet in po mučenju javno razčetverjen.

Kakorkoli, ostal je le še zadnji Henrik. Stvar pa ni tako zelo preprosta, kot se sprva zdi. Južni del kraljevine je bil tedaj v rokah protestantskega pretendenta na prestol, medtem ko je Katoliška liga še vedno nadzorovala severni del. Henrik je vedel, da če želi zasesti prestol, mora sprva zavzeti tudi Pariz. Vendar je katoliška stranka načela ugled in legitimnost poslednjega Henrika in mestne množice so se raje, kot da bi za kralja sprejele kalvinista, sklenile boriti do smrti. Tudi po nadaljnjih bitkah vojni ni bilo videti konca. Henrik Navarski se je, čeprav je bil globoko v srcu protestant, zavoljo krone francoskega kraljestva spreobrnil in sprejel katoliško vero.

Katoliške struje pa niso bile povsem zadovoljne in nezaupanje do spreobrnjenca in dozdevnega političnega oportunista se je nadaljevalo. Kdo je namreč ta Henrik, sprva katolik, nato protestant in zopet katolik, da veroizpoved menja kakor spodnje perilo? Tudi protestantska skupnost je spreobrnitev sprejela kot izdajo, češ da je hrbet zavoljo krone obrnil najpomembnejšemu. Tu so si bili enotni: vera v boga mora biti trdna, iskrena in resnična, božjemu očesu namreč nič ne uide! Kaj namreč pomeni za ugled kraljevine, da na kraljevskem prestolu sedi človek, ki po eni strani simpatizira s protestanti in po drugi hlini zvestobo katolištvu?

Z ediktom v Nantesu leta 1598 je v duhu zmernosti pod seboj želel združiti nasproti si stoječi krščanski struji. V še vedno katoliški kraljevini je francoskim kalvinistom omogočil varno bivanje v državi. S tem dejanjem pa se je razkrinkal v očeh številnih sumničavih katolikov. To je bil znak, da ta kralj, ki naj bi bil najbolj krščanski med krščanskimi kralji, morda le ni tako zelo krščanski, to se pravi pravilno, katoliško krščanski! Kot tak je bil tarča številnih spodletelih in slednjič enega uspelega atentata. Svoj konec je Henrik Navarski, kronan kot Henrik IV., dočakal leta 1610, ko ga je med vožnjo s kočijo zaštihal - bojda katoliški fanatik - François Ravaillac.  

Če zaključimo: zgodovino bi bilo moč misliti skozi prizmo političnih škandalov, ki so spremljali in oblikovali javno mnenje v obliki, v kateri je glas ljudstva v preteklosti pač obstajal. Spoznanje določenih dogodkov za škandalozne je marsikdaj podžigalo voljo po spremembah, po družbeni reformaciji ali revoluciji. Škandalizacija nekega dejanja pomeni zlasti odziv na razkriti odmik od percepcije dovoljenega sistema, ki je v danih okoliščinah, seveda tudi z dobro mero propagande, spoznan za bolehavega. In kot se zdi, je bilo bolezen vredno pozdraviti, tudi nasilno, in jo raztrgati, kot so konji slednjič v Parizu raztrgali telo atentatorja Françoisa Ravaillaca.

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

bigec ljubimo te

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness