Oktobra 2020 se je na internetu znašel neobičajen članek z naslovom »Staroselski krščanski anarhizem na Tajvanu, prvi del«, dva meseca kasneje pa se je prikazalo tudi njegovo izčrpno nadaljevanje. Avtor članka poglobljeno opisuje ekovas Smangus, kjer domuje pleme Smangus – edino staroselsko pleme v državi, ki ima svojo avtonomno plemensko deželo. Omenjeni članek je precej dragocen: zaradi ozkoglednosti turističnega očesa ter pritiskov domače vlade globljih študij plemena Smangus ni veliko. Večina potopisnih tekstov in člankov o njihovi vasici je turističnih pamfletov. Avtohtonost, ekološkost in skupnost zgolj omenijo, ne povedo pa nič več. Kako torej izgleda tako imenovani staroselski krščanski »ekoanarhizem« v objemu brinovih gozdov sredi najbolj oddaljenih gora osrednjega Tajvana? Da bi odgovorili na to vprašanje, smo stopili v stik s Sutejem Hugujem, soorganizatorjem Tajvanske zveze staroselskih ohranjenih ozemelj, ki povezuje več kot 700 plemenskih skupnosti, katerih ozemlja se prekrivajo z območji nacionalnih naravnih parkov. Sutej nas je prek njihovega predstavnika, sina poglavarja – Lahuya Icyeha  povezal s plemenom Smangus. V nadaljevanju bomo poslušali zgodbo o plemenu Smangus, ki je vsled prepleta anarho-eko-krščanskih elementov nenavadna. A preden prisluhnemo Lahuyevi in Sutejevi pripovedi, se vkrcajmo na krajši prelet skozi zgodovino. 

 

KOLONIALIZEM, IMPERIALIZEM, DALJNI ZAHOD – KRŠČANSTVO?

Velika skrivnost obdaja izvor tajvanskih avtohtonih ljudstev in malo je znanega o tem, kako in kdaj so prispeli na Tajvan. Medtem ko se antropologi trudijo identificirati meje avtohtonih jezikov in kultur, se ljudje sami morda ne poistovetijo z zunanjimi klasifikacijami, ki jim jih vsiljujejo; lahko iščejo lastno identifikacijo ali pa tudi ne. Vsi so gojili proso, sladki krompir, taro, banane, ingver, ramije, sladkorni trs in bučo, udomačili so kokoši, prašiče in pse; lovili divje prašiče in jelene; imeli krožne plese in obrede, izvajali šamanizem; in v bistvu so bili animisti, ki so verjeli v duhove svojih prednikov, umrlih in duhove okoljskih značilnosti. Moški in ženske vseh etničnih skupin so si prebadali ušesa. Sorodstveni sistem ene izmed etničnih skupin, Atajal, se pogosto obravnava kot nuklearen, patrilokalen in ambilinealen. Identificirajo se kot potomci enega samega prednika, medtem ko so voditelji izbrani na podlagi modrosti, integritete, poguma in poštenosti. Vaške zveze so bile nekoliko prisotne, vendar nobena od skupin ni razvila nobene formalne ali centralizirane politične organizacije zunaj vasi. S priselitvijo Kitajcev na Tajvan so bili staroselci bodisi razseljeni ali asimilirani, pogosto prek porok kitajskih moških z avtohtonimi ženskami. Ker so bila kopenska območja pod vse večjim pritiskom, so bile avtohtone skupine pogosto stisnjene bližje skupaj, kar je povzročilo integracijo njihovih kultur. 

Smangus je ena izmed najtežje dostopnih atajalskih avtohtonih vasic, globoko v gozdu na pobočju temne gore. Območje ni imelo elektrike do leta 1979. Edina cesta v zunanji svet ni bila dokončana vse do leta 1995. Družbenopolitične in administrativne politike, ki vplivajo na domorodna ljudstva Tajvana, kot je Atajal, so rezultat dolge zgodovine tujih kolonialnih oblasti in vlad. Vsakdanje življenje prebivalcev pa se je začelo spreminjati, ko je Nizozemska vzhodnoindijska družba ob poskusu kolonizacije Tajvana leta 1624 na južnih obalah otoka ustanovila vojaška oporišča. A nizozemski kolonizatorji so se morali na severu otoka boriti proti španskim, kar je vojščakom onemogočilo, da bi nadzorovali več kot tretjino otoka. In čeprav je bilo zaradi tega vojaškega konflikta pridiganje krščanske vere občutno ovirano, ima krščanstvo v majhni vasici dolgo zgodovinsko zgodbo. Krščanstvo je na Tajvan pravzaprav prihajalo v treh posamičnih etapah in se vpletalo v avtohtona življenja na različne načine. Prvo etapo iz 17. stoletja so zatrli kitajski kolonizatorji leta 1661 po prekarnih štiridesetih letih obstoja. Nato so v 19. stoletju angleški, kanadski in španski protestantski misijonarji vnovič poskusili Tajvancem oznaniti božjo besedo, a so jih tedaj zadušili Japonci, ki so kolonizirali Tajvan med letoma 1895-1945. 

Tretji val pokristjanjevanja je prispel skupaj z vnovičnim vdorom Kitajske v dvajsetem stoletju, tik po koncu druge svetovne vojne, ko se je Japonska leta 1945 predala in zapustila Tajvan. Vlada pod Kuomintangom – prevladujočo stranko na celini od leta 1928 do 1949, je otok prevzela kot provinco »Republike Kitajske« in začela politiko mandarinizacije. Vseh okoli 4.000 protestantskih in 6.500 katoliških misijonarjev so zato izgnanli iz Kitajske. Mnogi od teh misijonarjev so se v 50. letih dvajsetega stoletja preselili na Tajvan. Nacionalistična vlada je pozdravila zahodne misijonarje na Tajvanu tudi zato, da bi ugodila Združenim državam. Nenehno naraščajoče število misijonarjev je na Tajvan prineslo različne denominacije, ki jih prej ni bilo. Takrat je Tajvan doživel enega največjih povojnih pojavov rasti cerkve. Do leta 1960 je celoten spekter protestantskih denominacij postal del tajvanskega življenja. 

 

Kakšen teror pa je prinesla kolonizatorska krščanska misel predatorskih misijonarjev? Historični zahodni vsiljivec, ki uničuje lokalne kulture, je atajalskim avtohtonim skupnostim, katerim pripada vas oziroma pleme Smangus, pravzaprav prinesel več koristi in prednosti. Za to je bila vsekakor ključna tudi obupna lokalna percepcija Kitajcev in krute izkušnje s kitajskimi poskusi eksproprijacije avtohtone zemlje. Namesto da bi se izgubile v meglici zahodnjaškega krščanstva, so avtohtone skupnosti novo vero vključile v lastno kulturo in jo uporabile za svoje potrebe. To se je izkazalo kot imeniten mehanizem za samoohranjanje, ojačanje lastne kulture in identitete ter kot orodje za ločevanje od Kitajcev in upor proti asimilaciji v kitajsko kulturo, ravno zato je danes okoli devetdeset odstotkov pripadnikov ljudstev Atajal – kristjanov.

Kakšna sveža verzija pekla je to? Krščanstvo je v očeh povprečnega vaščana prej kot simbol svetega efektivno sijalo kot simbol moči Zahoda. Zahodne sile so bile tiste, ki so se nedvomno lahko zoperstavile kitajski kolonizaciji ter zaščitile tradicionalne vrednote. Za razliko od konfucijanskih vrednot, ki so staro izbrisale ali ga zamenjale z novim. Te nove konfucijanske vrednote so bile predvsem svobodnim staroselskim ženskam, milo rečeno, nekoliko neprivlačne. Domačinke niti slučajno niso zlahka pristajale na podreditev kitajski patriarhalni strukturi, ki je pomenila povezovanje stopal, pokritost, ženski infanticid, dogovorjene poroke, primat deviškosti, socialno segregacijo ter prepoved, da same potujejo ali gredo v službo. Kitajski uradniki so neredko sprovocirali revolt tudi s tem, da so od staroselk izsiljevali spolne usluge. To je bilo v hudem nasprotju s staroselsko monogamno in tradicionalno puritansko seksualno moralo, ki je ščitila družino. V lokalni tradiciji so ženske imele izbiro roditi ali ne. Do tridesetega leta ali dokler mož ni dopolnil štirideset let in iz bojevnika postal družinski človek, jim ni bilo treba rojevati. Krščanstvo pa je, poleg podpiranja lokalne morale, ljubimce spodbujalo k skupnemu življenju in jih odvračalo od splava. To se je domačinom zdelo posebej smiselno v času vojn, ko so potrebovali bojevnike. 

In bojevnike so res močno potrebovali, saj se je krizna situacija s kitajskimi kolonizatorji zaostrovala. Do te točke, da so se leta 1823 obupani vaščani posedli za mizo in spisali kolektivno pismo daljnozahodnim državam. Pismo je vsebovalo daljše poročilo o grozljivi kitajski okupaciji staroselskih teritorijev in vabilo evropskim misijonarjem v vojno zavezništvo. Leta 1868 so daljnozahodne države odgovorile. Odgovorile so pravzaprav britanske vojne ladje. Z njimi so pripluli tudi misijonarji, ki so uporabili drugačno orožje – denar: od kitajskih okupatorjev so odkupili staroselsko zemljo in jo vrnili v uporabo vaščanom, ki so jih v zameno dobro sprejeli. Trend tovrstnega toplega sprejemanja, predvsem sprejemanja zahodnih vojnih izpostav se je obdržal tudi po drugi svetovni vojni, ko je bila za staroselce ameriške vojaške baze dobrodošla nadaljna obramba pred konfucianizmom.

 

ZAŠČITA PRED ASIMILACIJO: OPISMENJEVANJE IN TESTIRANJE BOŽJE MOČI

Dinastija Čing, zadnja cesarska dinastija Kitajske, ki je vladala med letoma 1644 in 1912, si je prizadevala za izbris avtohtonih kultur z indoktrinacijo ljudi v lastno moralno superiornost. Avtoritarni imperij je tako staroselske otroke poučeval v skladu s konfucijanskim naukom o dolžnosti do družine, seveda še posebej žensk do staršev, o spoštovanju in podrejanju državi ter o kitajski superiornosti. Medtem so krščanski misijonarji ustvarili pisavo ter spisali obsežne slovarje in slovnice različnih avtohtonih jezikov, da bi si pomagali pri prevajanju in pridiganju Biblije. Tako kot drugod po svetu je bil tudi na Tajvanu rezultat tega opismenjevanje ljudi v lastnih jezikih. Domačini so pisavo sprejeli in jo uporabili za beleženje in ohranjanje lastne kulture. Pismenost v lokalnih idiomih je poglobila vezi med avtohtonim prebivalstvom in krščanstvom tudi zaradi branja molitev med rednimi obiski cerkvenih maš. Skozi čas so se utrdile vezi med atajalskim božanstvom in krščanskim bogom. Krščanstvo je tako postalo idealno orodje za nadaljevanje in ovekovečenje lokalnih kultur. Biti kristjan je hkrati pomenilo biti avtohton. Biti kristjan je predvsem pomenilo ne biti Kitajec. In prav teološke šole, znane kot Jučan, predvsem tiste, ki so vezane na zemljo in naravne vire, so v gibanju za pravice tajvanskih avtohtonih ljudstev odigrale ključno vlogo. Šole so dosegle ukinitev rezervatov, zaradi katerih so morali avtohtoni prebivalci najemati zemljišče od vlade. Učenci teoloških šol pa so se poleg obnove zemljiških pravic zavzemali tudi za politične in ekonomske pravice.

A med lokalci je bilo najti tudi nekatere dvomljivce. Krščanskega boga so najprej postavili pred rigorozno testiranje: pričakovali so čudeže ali napoved prihodnosti ter spraševali vsa možna vprašanja o neznanih krajih. Testirali so ga tudi v praksi: če je imela družina, ki se je prva spreobrnila, dobro letino riža, so tudi ostali povsem prostovoljno pristopili k novi veri. Idolov pa praktično niso opustili, dokler se niso povečali pridelki riža. Od misijonarjev so, na vso zgroženost in zavist prezahtevnih in manj učinkovitih lokalnih vračev, kar brezplačno dobivali čudežna in učinkovita zdravila: krščanski bog je postal močnejši od lokalnega šamana. 

Kitajci medtem niso popuščali. Ko so njihove kolonialne sile nadomestile tradicionalno proseno vino z drugim alkoholom, je že občuten kaos na otoku dosegel vrhunec. Vrhunec, tako kot vsak vrhunec, pa je dosegel svoj kolaps. V avtohtonih vasicah se je ta zgodil na točki, ko so nažgani domačini za šankom v lokalnih tavernah masovno pijano podpisovali pogodbe, s katerimi so predajali zemljo Kitajcem. Dostikrat kot odplačilo ogromnih dolgov, v katere jih je pravzaprav pahnilo neutrudno druženje s kozarcem. In medtem ko so Kitajci podlo pridobivali zemljo, misijonarji niso pridobili nič. Cerkev je imela svojo misijo za humanitarno, kakopak. Prezbiterijanska cerkev se je borila proti prostituciji otrok, bojevala se je proti onesnaževanju z nuklearnim odpadom ter podpirala lokalne družbene boje.

 

SMANGUS IN KRŠČANSTVO

Legenda pravi, da je za izhodiščno integracijo krščanstva v skupnost Smangus pravzaprav kriv lokalni vaščan. Tako naj bi ga lokalci nek dan opazili ob njegovi vrnitvi s potovanja, kako komaj leze s hriba, ves razsvetljen in vročičen, mahajoč s svetimi spisi. Od takrat si vaščani krščanstvo praktično lastijo in se malodane obnašajo, kot da so oni tisti, ki so to vero odkrili. V vaški kavarni se tako dan začne ob osmi uri s prijetnim kramljanjem – in molitvijo. Ob zvokih mrmranja, žvenketanja in tradicionalne čeljustne harfe lokalni pastor pridiga harmonijo med lokalno čredo krščanskega boga in častilci avtohtonega boga. V vasi nenazadnje svoje življenje živijo tradicionalne ceremonije, stare, kot je stara avtohtona skupnost Atajal: verujoči domačini si še vedno v izogib boleznim in v izraz spoštovanja do prednikov delijo imena z izbranim lokalnim drevesom. 

 

SMANGUS DANES

Danes je vas Smangus predvsem ponudnik turističnih storitev, oddaljenost od druge civilizacije vaščane sili k skupnemu delu, a njihov sistem gre dlje od samega preživetja in v ospredje postavlja sociokulturno blaginjo. V nadaljevanju bomo slišali, kako so leta 1991 začeli s turizmom in kaj za njih pomenijo točno dvajset let stare institucionalne spremembe in uvedba novega notranjepolitičnega sistema. Prisluhnimo tudi temu, kako se je vse to prepletlo s krščanstvom.

 

KORENINE SODOBNEGA SMANGUSA

Gorska ekonomija, kot to običajno nanese, za ljudi na otoku ni pomenila nič drugega kot preživetje: lov divjadi, pridelovanje prosa, sladkega krompirja in gobarstva. Za to so uporabljali tehnike gojenja, ki jih je uvedel japonski kolonizator. Pozneje je s pomočjo ameriških investicij Tajvan postal eden največjih pridelovalcev gob, vse dokler glavnih gobarskih pomorskih in kopenskih transverzal svetovnega trga niso prevzele korejske in kitajske ladje. Posledično sesutje tajvanske gobarske industrije je povzročilo depopulacijo otoka, predvsem pa so ravno staroselci zapuščali podeželje. Odseljevanje se je za naše junake nadaljevalo dokler v smanguškem visokogorskem središču ni ostalo le še osem družin. Oblake, zbrane nad njihovimi glavami, so razkadili žarki nove ideje – povsem nejasne, nepremišljene, za njihove navade skoraj absurdne ideje – ekoturizma! Tajvansko avtohtono prebivalstvo je, roko na srce, vse do globalne ekoturistične mrzlice gojilo precej izkoriščevalski in neharmoničen odnos do narave. Vzdušje dogajanja nazorno prikazuje članek iz časopisa Taipei Times, datiran osmega novembra 2004, v katerem lokalec pripoveduje o usodi svojega očeta, ki je neovirano delno pobil in delno ujel dvajset medvedov, preden je padel v gorsko brezno in preminil. Trdno prepričanje sina glede očetove smrti je zvalilo odgovornost na nepričakovane gozdne osumljence, češ da je šlo za »prebrisano maščevanje teh dvajsetih medvedov«. A kljub nonšalantnemu odnosu do narave in zbezljanimi lovskimi navadami imajo ljudstva Atajal tudi kanon tradicionalnih vrednot in etike, imenovan »gaga«. Gaga ureja individualno vedenje, med drugim pa glede medvedov in tudi ostalih živali spodbuja tradicionalni lov z zankami, loki in puščicami ter upoštevanje lovskih omejitev. Z načrtno obuditvijo gaga vrednot v vaški vsakdan v luči idej o ekoturizmu so se stvari spremenile na boljše. Ravno zaradi gaga etike so se storilci nedavnega obrednega žrtvovanja živali morali vaščanom javno opravičiti in vključiti v obred skupinskega žalovanja. Ta nedavni incident je bil izjemne važnosti, saj so iz tega dogodka domačini naredili učno izkušnjo za vso skupnost.

A na nek način so bili vaščani manj etični v svoji odločitvi glede načina približevanja svoje ponudbe širši javnosti. Za komuniciranje z javnostjo so iskrivo uporabljali prvovrstne stereotipe avtohtonosti, kar slišimo v primeru oglaševanja: »eksotična in nezemeljska lokacija, ki se je modernizacija ni dotaknila in ki ponuja izkušnjo starodavnega primitivizma«. V svojem prispevku »O razvoju turizma v revnih skupnostih« je dr. Benšjang Dzeng zapisal, da so v tem času smanguški vodje vas namerno prodajali turistom z izrazi, kot so »temno pleme«, »Xanadu«, »zadnja čista dežela« in »Meglena gora«. Sicer finančno uspešna strategija je kajpak imela svojo družbeno ceno. Ko so končno zgradili cesto so nakopičeni neobvladljivi turisti vas praktično »povozili«. Bogati kmetje so videli priliko ter začeli ponujati več storitev za več profita. Tekma za turista je prinašala ogromno interno škodo. Investitorji so kapljali v vas drug za drugim in se slinili ob sanjah o izkoriščanju in kapitalizaciji zemlje. Organizirane kriminalne bande so poskušale vzpostaviti svoje področje vpliva s podkupnino in grožnjami. A vaščani so se – hvala bogu – uprli oblizovanju dolarjev: v etično in duhovno razrahljani skupnosti se je navidez od nikoder pojavil odpor do zavisti, ljubosumja in medsebojnih delitev. Navsezadnje je, kot bi rekli vaški modreci, ravno Nova zaveza po Timoteju govorila o tistih, ki v lovu na denar in bogastvo utonejo v zlo in uničenje. In ker pragmatičnim domačinom ni šlo zgolj za duhovne vrednote, so starešine kmalu vzele stvari v svoje roke in predlagale radikalno prestrukturiranje skupnosti: tako se je do leta 1990 v vaški taverni že dodobra šušljalo o zadrugah. Poleg tega so na starešinskih sestankih dolgo v noč govorili o sistemu komun, nedaleč od Zgodnjecerkvenega drugega akta v novem angleškem prevodu, ki v duhu krščanske kolektivistične skupnosti s skupno lastnino in egalitarno delitvijo po potrebah vseh članov pridiga: »Vsi, ki verjamejo, so skupaj in imajo vse skupno. In prodajo lastnino in kar posedujejo in delijo med vsemi.« Na tem mestu raziskovalci skupnosti Smangus navajajo tudi knjigo »Zahtevati nemogoče: Zgodovina anarhizma« Petra Maršala, ki navaja isti verski pasus in ki mu doda komentar o tem, kako so prvi krščanski verniki izvajali obliko komunizma in stvarnopravne služnosti v smislu uživanja nepotrošnih stvari ali pravic. 

Akt 4. Novejši angleški prevod.

»Skupina tistih, ki so verjeli,

je bila enega srca in misli.

In nihče ni rekel, da je katerakoli lastnina njegova,

saj je bilo vse skupno«.

Tajvan je danes pravzaprav bogat s sekularnimi kooperativami: od bančništva in financ vse do kmetijstva. Zato je bizarno, a resnično, da so kot krščanska skupnost Smangusovci – iščoč najbolj reprezentativen zgodovinski model za svojo vero – priplavali v vode anarhizma, komunalizma, kolektivizma in mutualizma. Začelo se je s tem, da so zadružno dobavljali hrano in pijače turistom ter si delili zaslužek. Koncept so razširili tudi na prenočišča, da bi se leta 2003 devet staroselcev podalo na pot v raziskovanje kibucov, saj jih je močno zanimal pravi kolektivizem.

 

/////  izjava ///

 

Po vrnitvi iz kibuca je postalo jasno, da so obiski obrodili sadove: dolge taverniške diskusije so privedle do prve kolektivizacije zemlje in lastnine. Takoj zatem so ustvarili svojevrsten sistem organiziranja, poimenovan »tnunan«, kar v lokalnem jeziku pomeni tkanje. Ključna načela sistema tnunan so zadružno upravljanje zemljišč, delitev dela, zadružni skladi, enakomerna razporeditev dohodka in zaveza k odgovornosti. Temeljne vrednote so enotnost, stabilnost, skupna raba in delo. Sistem tnunan je združil ta prepričanja in vrednote s srčiko avtentične atajalske identitete – etičnim individualno-vedenjskim kodeksom gaga. Lahuy nam je s Sutejevo pomočjo opisal institucionalno strukturo, ki sledi principu tnunan: 

/// izjava ///

Na ta način je tradicionalni agrokulturni sistem postal komunalni, zemlja skupna, turizem je vzpostavil harmonijo z življenjem, življenje je postalo boljše, prihodki in udeležba v skupnosti pa – višji. 

 

EKOLOGIJA IN OKOLJE

V Smangusu še kako živi tudi tradicionalno ekološko znanje. Nekaj o tem nam pove Lahuy, interpretira Sutej:

/// izjava ///

Za razliko od nekaterih razumevanj, pri katerih se nakopičeno znanje prednikov šteje za konkurenčno modernemu, skupnost Smangus ti dve vednosti dojema kot inherentno sodelovalni in integrativni. Sutej na kratko opiše umeščenost skrbi za okolje v bit same skupnosti: 

/// izjava ///

Zato da bi ohranili floro in favno vaščani sedaj sodelujejo z biologi, saj verjamejo da moderna znanost lahko dopolni njihova znanja ter sisteme vednosti bodočih generacij. V Smangusu so tako dodobra naklonjeni znanstvenim metodam in tehnologijam, tudi sami mapirajo svoje znanje in ga vpenjajo v geografski kontekst. Verjamejo, da je povsem normalno, da se kulture spreminjajo in da preprosto ni potrebe po stagnaciji in fosilizaciji. Pravijo, da vse dokler obstaja pravica samoodločanja, bo tradicionalno znanje kontekstualno, dinamično in predmet spremembe. Z besedami staroselca: »Nimamo tradicije lesarstva, a to ne pomeni, da je v prihodnosti ne moremo imeti«. In tudi Smangusov ekoturizem je »bottom up« projekt. Za osebe, ki vstopajo, veljajo omejitve: na kontrolni točki potrebujete prepustnico. A to ni politična meja. To je prehod, ki ureja število obiskovalcev z namenom minimiziranja ekološkega vpliva. V letu 2019 je bilo dnevno število obiskovalcev tako omejeno na 250. So tudi druge, povsem navadne omejitve: velja prepoved nabiranja ali upogibanja cvetja, smetenja, lovljenja živali, ribolova s streljanjem, zastrupitev, lova z električnim udarom itd. Prav tako kot v vsakem naravnem parku ne dovolijo vstopa brez prepustnice ali preko bližnjic. Tako turiste kot lastne šolarje izobražujejo o ekologiji in avtohtonem boju. Ekološko varstvo ima sedaj primat nad vsako dejavnostjo v Smangusu. To mišljenjsko logiko vidijo kot nekaj, kar je ključnega pomena za njihovo socialno-ekonomsko zdravje. V primerjavi z drugimi ekoturističnimi podvigi na Tajvanu je Smangus na nek način izjema, saj se vaščani glede vsega odločajo sami. Njihov ekonomski model je edinstven zaradi udejanjanja tradicionalnega komunalizma. Četudi so bližnje vasi prav tako začele lastne ekoprojekte, so to začele na klasičen način, na kapitalističnem prostem trgu in imajo slabše rezultate. Ker pa so v celoti odvisni od države, bolj trpijo v sezonah tajfunov. Če smo že pri trpljenju turistične panoge – kaj pa covid, vprašate? Odgovarja Sutej:

/// izjava ///

 

PLEMENSKI SVETI, DUHOVNIKI, ODBORI 

Organizacijska struktura je radialna: poteka v prepleteni celoviti komunikaciji, iz središča navzven. Plemenski poglavar nima hierarhične vloge, ampak je izvoljen za predstavnika. Je v komunikaciji z generalnim sekretarjem, tnunan plemenskim svetom, duhovnikom, tremi odbori, devetimi oddelki in različnimi delovnimi skupinami. Teh je skupaj petnajst in tematsko se gibljejo od skupin inženirstva, preko cerkvenih odborov, zadrug, skupin za turizem, za raziskovanje in inovacije, za šolstvo in kulturo, ekologijo, zdravje in zemljo. Organizacijska struktura šteje okrog 200 ljudi. 

 

DELO, DISCIPLINA, PODPORA IN SANKCIJE

Na začetku delovnega dneva si vsak pogleda, katero delo mu je bilo naloženo. Delo se ne določa hierarhično, temveč na podlagi osebnih afinitet in strokovnosti. Določena reproduktivna dela komunalno rotirajo na vsakih nekaj mesecev, da bi lahko vsi izboljšali svoje sposobnosti in da bi bile dolgočasne naloge pravičneje razdeljene. Tekom dneva vaščani jedo skupaj, da bi ženskam olajšali delo. Lahuy z nami deli, da so ženske v skupnosti v zadnjih desetletjih z zavestnim trudom celotne vasi vse bolj enakopravne moškim, interpretirati nam pomaga Sutej:

/// izjava ///

Delovna regulativa je preprosta – prepovedano je ilegalno rezanje dreves, kajenje in pitje. Disciplinske mere predvidevajo rez letnega bonusa za tiste, ki pijejo med delom. Tekom let so se vsi vaščani močno posvetili dolgoletnemu problemu alkoholizma v avtohtonih skupnosti in iz skupnega fonda nabavili pihalne teste za preverbo stanja nasekanosti ali prisebnosti. Ker pa vpleteni dobro poznajo skupni cilj in se strinjajo, da ima pri tem vsak svoj delež, sta imela tovrstno sodelovanje in konsenz tudi prave učinke: alkoholizem pri vaščanih vsekakor še vedno obstaja, a je omejen na enomestne številke. Sistem skupnega sankcioniranja se razteza tudi na zemljo: če študenti, ki odhajajo na vojaški rok ali študij, ne izpolnijo svoje obveznosti k začasni vrnitvi ali odplačanja šolanja, gre njihova zemlja v skupno rabo. S tem ljudi odvračajo od zlorab zemlje in akumulacije privatne lastnine in kompenzirajo izgubo delovne sile. Plače? Okrog 700 ameriških dolarjev. Cilj ekonomsko trajnostne gospodarnosti je tako dosežen. Po osemnajstih letih sodelovanja in skupnega dela v turizmu po njihovih besedah dobro upravljajo z zemljo in svojimi življenji: ne odhajajo več s trebuhom za kruhom in celo tisti, ki so nekoč odšli, se v vas vračajo.

Ne gre pa zgolj za mentaliteto sankcioniranja, imajo namreč tudi sistem socialne podpore: stroške nosi zadružni fond. Vaščani tako dobijo fond za poroko, brezplačno zdravstvo, otroški dodatek, starostno penzijo od šestdesetega let naprej, fond za izobraževanje z vključenim visokošolstvom, dobijo pa tudi stanovanjsko subvencijo ali celo novo bivališče, 8 dni letnega dopusta ter fond za nujne primere. Sčasoma se je vrednost socialnih prejemkov v vasi povišala. Otroška subvencija je bila v letu 2018 štirikrat večja kot leta 2007. Ključna pa je tudi dohodkovna enakost: vsi vaščani imajo enako plačo, in tudi ta se je z leti enakomerno višala, celo hitreje kot državna.

 

LASTNIŠTVO ZEMLJIŠČ IN SAMOUPRAVLJANJE

Tajvanska zakonodaja sicer priznava zasebno lastnino, ne pa tudi komunalne. Smangus tako ni mogel imeti suverenih pravic do zemlje, kar je moral nadomestiti preko modela skupnega lastništva, ki bi ga država potencialno priznala. A ker takega pravnega modela ni, so kmetje poiskali ekvivalent želene oblike upravljanja z zemljo. 

/// izjava ///

Pravno domišljavo so ustanovili zavezo – organizacijo, ki predstavlja skupnost in je v njihovi skupni lasti. Tako jim je uspelo ugotoviti, kako soobstajati s komunalnim lastništvom znotraj državnega pravnega aparata. Nov model je na ta način v kontinuiteti z njihovo kulturo, ne moremo pa reči, da je tradicionalen, saj ideja lastnine preprosto ni v tradiciji staroselcev. V njihovem sedanjem sistemu je prepovedano tako prodajanje kot tudi oddajanje zemlje – zemlje, ki je od vseh, prepovedano pa je tudi dopuščanje investicij in upravljanja izven dogovora skupnosti, še najmanj brez konsenza vseh. Motivacija za te prepovedi pa nikakor ne izhaja iz sodobnega lastninskega prava ali tržnih kolobocij, temveč iz želje po zaščiti plemenskega okolja in ekologije, s katero bi lahko še naprej obstajali – znotraj sicer kapitalistične države. Več o slabem, pa tudi dobrem, kar se tiče sodelovanja z državo, z nami deli Lahuy, interpretira Sutej:

/// izjava ///

 

SKUPNA LASTNINA, SKUPNA RABA

Plemenski principi Smangus so grobo gledano v skladu z idejami anarhokolektivizma. Kot vaščani sami pravijo, so organsko šli v to smer v trenutku, ko so razširili principe skupnega prehranjevanja. A v to smer so šli tudi namensko: odpravili so zgodovinsko nastale lokalne elite in njihovo prebivalstvo sedaj pravzaprav ne pozna razredov. Primarna plemenska etika je tako zgrajena na principu skupne rabe in sodelovanja. Delo opravljajo vsi, ni specializiranih poklicev, lovska skupina je prostovoljna, ni favoritizma in vsi dobijo isto plačilo, na kar se je bilo treba navaditi, saj, kot bi si lahko mislili, to ni bilo vsem po godu, in tudi zdaj niso povsem vsi zadovoljni, a šibkosti premagujejo kakopak – s skupnim branjem svetih tekstov. Vaščani lahko iz tnunan sistema tudi izstopijo ali pa se mu pridružijo, če niso vanj že vključeni. Gaga in tnunan sta pravzaprav formi »družbenega nadzora«, a vaščani nimajo prav nič proti, saj se temelji obeh sistemov nahajajo v vrednotah in normah, in ne v prisili ali hierarhijah. Kolektivno dogovorjena pravila vaščani spoštujejo, odločajo skupaj, v skupno dobro in za zaščito skupnih virov – skupnin. Tudi zemlja je od leta 2004 pravno in družbeno skupna, s čimer preprečujejo vmešavanje korporacij in nastopajo proti morebitni vladni prisili in zloveščim investicijskim financiranjem. Prihodke delijo na podlagi kolektiviziranih produkcijskih sredstev in skupne lastnine, in ne na podlagi dela. Lastniki in menedžerji so na nek način vsi, zavedajo pa se pomena teh besed izven njihove resničnosti, tako kot se zavedajo, da v zunanjem svetu niso vsi lastniki in menedžerji in da tam obstaja revni razred. 

 

IZZIVI?

Ljudje v Smangusu niso škratki iz fikcijske zgodbe, temveč so resnični vaščani iz avtentičnega in dolgočasnega vsakdana. Razkoraki v skupnosti vsekakor obstajajo – če nič drugega vedno nekdo nekoga poskuša prelisičiti. Dvajset odstotkov prebivalstva vseeno ima privatne biznise in ni vključeno v Smangusov kmečki anarho-kolektivizem. Upad dejavnosti lova in nabiralništva na račun modernejše izobrazbe in konformizma terja vse več truda pri izobraževanju mladih, da ne bi prišlo do večjih izgub tradicionalnega ekološkega znanja. Lahuy z nami deli dejstvo, da se v skupnosti kolikor toliko trudijo ohraniti tradicionalno znanje, interpretira Sutej:

///izjava///

V nasprotju s pričakovanji nekaterih tudi mnoge ženske, ki naj bi bile v tesni navezavi z naravo, priznavajo, da ne poznajo vseh zdravilnih rastlin, saj je to navsezadnje smatrano za posel lovcev, ki so v Smangusu in drugod stereotipno moškega spola. Kitajsko-japonski patriarhat je torej uspešno ustvaril trdna neravnovesja in spolno segregacijo v že tradicionalno binarni skupnosti. A poleg poznavanja zdravilnih rastlin ima vasica, ki je od urbanega območja oddaljena tri do štiri ure vožnje po ozkih, nevarnih, včasih skoraj nemogočih cestah, še en izziv: zdravstveno oskrbo. Zaradi težje dostopnosti zdravila dobavljajo občasno, z vozili, ki jih krščanski misijonarji pošiljajo iz okoliške privatne bolnišnice. Manjka jim rehabilitacijska ortopedija in zdravljenje poškodb pri delu.

 

TRENJA S SOSEDNJIMI PLEMENI IN DRŽAVNO OBLASTJO 

Druga okoliška plemena z vlado sodelujejo na drugačne načine; za razliko od Smangusa jih večina nima večdesetletne tradicije samoupravljanja, zaradi česar so tudi v pogajanjih z državo glede posesti in komercialnih dejavnosti v drugačnem, podrejenem položaju. Interpetira Sutej:

/// izjava ////

Smangus ni suverena skupnost. Teritorialne meje so plemena v preteklosti določala z medsebojnimi sporazumi, a ko je v te dogovore posegla državna oblast in razglasila vso zemljo za javno, so se začele težave z medplemenskimi vdori v teritorije. A vdori države bi bili bolj zaskrbljujoči, če ne bi bilo hudomušnih in iznajdljivih vaščanov, za katerimi stoji trdna skupnost.

»V drugem navratu je skupino kmetov država preganjala na sodišču in jih razglasila za krive kraje, ker so po tajfunskem neurju s ceste pobrali les padlega drevesa. V pritožbi so izpostavili avtohtone zakone, ki jim omogočajo uporabo virov z lokalnega ozemlja, in po štirih letih je sodišče presodilo v njihovo korist. Ta primer je bil tudi pravni precedens v zvezi s pravicami do uporabe zemljišč in obrambe avtohtonih praks.« 

»Leta 2007 so vaščani želeli organizirati tradicionalno slovesnost za obnovo zemlje. Da bi zagotovila javni red, je država poslala dva policista in jih nameravala poslati še več. Kmetje so policistoma prijazno razložili, da »hvala, ampak jih za to zelo sveto slovesnost vendarle ne potrebujejo«. Policija je odstopila. Pleme je dobilo dovoljenje za izvedbo dogodka, nanj pa so nato povabili tudi enega izmed policistov. Do današnjega dne ni jasno, ali je ta prišel ali ne.«



Pred tridesetimi leti je Smangus veljal za tisto daljno vas brez elektrike in dostopne poti. Po osemnajstih letih je postalo ena bolj obetavnih skupnosti na Tajvanu. Dandanes Smangus kot trdnjava v magičnem gozdu leži varno objet v gorskih globinah srednjesevernega predela omotičnega otoka. Oblast jim še kar nagaja: pošilja letala za fotografsko zračno inšpekcijo, sankcionira lov, nasprotuje izgradnji šole. Z vztrajnostjo lokalcev si je osnovno šolo Smangus zgradil sam. Anarho-eko-krščanstvo gor ali dol, gre za preprost vaški realizem, in ne pravljično utopijo.