Fevdi enaindvajsetega stoletja

Drage poslušalke, dragi poslušalci, pozdravljeni v Repetitiu, v katerem se bomo danes spraševali, ali je možno, da se je zgodovina v zadnjih nekaj letih obrnila v rikverc.

Liberalno misleči ljudje načeloma predpostavljamo, da zgodovina vselej samo napreduje in nikoli ne nazaduje. Navsezadnje si prav zaradi te predpostavke prizadevamo za refleksijo družbenih neenakosti in upiranje trdoživim strukturam oblasti. A v zadnjih nekaj letih, po dozdevnem zatonu nekoč potentnih uporniških gibanj, kot so Occupy Wall Street, Black lives matter in Free Julian Assange, se mnogi liberalni misleci sprašujejo o smiselnosti in dometu omenjene predpostavke. Nekateri izmed njih so v zadnjih letih predlagali, da smrt, ki po njihovem mnenju že trka na vrata kapitalizma, ne vodi naprej, ampak nazaj – ne v socializem, ampak v neofevdalizem.

Preden odpotujemo v čas srednjeveške fevdalne družbe, se za trenutek zaustavimo pri teorijah omenjenih mislecev. Ker te teorije niso obširne, ampak poudarjajo različne aspekte fevdalizma – demografskega, ekonomskega in tehnološkega – jih bomo priročno združili in obravnavali kot enotno teorijo. Na ta način ti bomo, draga poslušalka, v drugi del oddaje pomagali vstopiti s spekulativnim umom, ki splošen oris nekega fenomena nadgrajuje z lastnimi primerjavami preteklosti in sedanjosti, da bi se ovedel potencialov prihodnosti.

Izmed treh mislecev, s katerimi bomo danes stopili v dialog, neofevdalizem najbolj splošno oriše ameriški geograf in zgodovinar Joel Kotkin v svoji leta 2020 izdani knjigi The Coming of Neo-feudalism. Kotkin s pomočjo statističnih in demografskih podatkov pokaže na vedno večjo ekonomsko razslojenost ameriške družbe v zadnjih petdesetih letih. Nato omeni dve posledici te razslojenosti. Po eni strani demografski upad v zahodnih državah, ki je posledica tega, da si večina ljudi ne more privoščiti vzdrževanja družine. Po drugi strani pa oblikovanje zaveze med najbogatejšimi ljudmi v javni in zasebni sferi, ki jo Kotkin vzporeja z vezjo med plemstvom in duhovščino v srednjeveškem fevdalizmu. Čeprav ima tretji stan oziroma delavski razred vse razloge, da se tej zvezi dejavno upre, si ta »s pomočjo tehnologij, ki so bile nekoč razumljene kot temelj množične demokracije /…/ prizadeva za vsiljevanje vedno novih ortodoksij, s katerimi poskuša normalizirati in upravičiti togo razredno strukturo«. Ortodoksije enaindvajsetega stoletja po mnenju Kotkina niso več religiozne narave, ampak so vezane predvsem na okoljevarstvo, ki je, kot zapiše sam, »pripeljalo do ponovnega vznika ideje, da je revščina nekaj plemenitega«. Problematična je po njegovem mnenju predvsem tista zvrst okoljevarstva, ki implicira, da je družbena hierarhija »naravni red stvari«, saj zaradi vztrajnega tiktakanja apokaliptične ure nikoli ni dovolj časa za reševanje problema družbene neenakosti.

Čeprav je Kotkinova skica novodobne fevdalne družbe dobro podkrepljena s statističnimi dejstvi, ji manjkata dve pomembni potezi – natančnejša razlaga ekonomskih temeljev družbenega razslojevanja v ZDA in pojasnitev povezave med dogajanjem čez lužo in dogajanjem v Evropi. K sreči nam ni treba dolgo raziskovati, da odkrijemo teorije, ki njegovo splošno skico opremijo z jasnejšimi konturami. Prva je teorija tehnofevdalizma, ki jo zagovarja grški ekonomist Janis Varufakis. 

Varufakis podobno kot Kotkin trdi, da se je novi fevdalizem začel oblikovati v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je ameriški predsednik Richard Nixon ukinil tako imenovani Brettonwoodski sporazum. Ker je bila ena izmed glavnih podmen tega sporazuma vezava ameriškega dolarja na zlato, je Nixon s svojo odločitvijo močno vplival na vlogo borze v svetovnem gospodarstvu. Centralne banke so lahko od tedaj tiskale denar brez kritja, zato se je odprl širok prostor za borzne spekulacije. S tem, ko so se finance ločile od svetovnega gospodarstva, je valuta postala abstrakcija. Varufakis trdi, da se je leta 1971 kapitalizem temeljito preobrazil – v nekaj, kar sam imenuje »finančni kapitalizem« – a je kljub preobrazbi še naprej obstajal kot kapitalizem. Umrl pa je šele v zadnjih dveh desetletjih, ko se je vez med borzo in svetovnim gospodarstvom docela prekinila. Prvič leta 2008, ko so se centralne banke držav skupine G7 oziroma sedmih velikih svetovnih gospodarstev združile, da bi po zlomu borze pomagale »oškodovanim« delničarjem. Drugič pa leta 2020, ko je postalo očitno, da tovrstna pomoč ni več izjema, ampak pravilo.

Spremembi v logiki gospodarstva je neizogibno sledila sprememba v odnosu med višjimi in nižjimi sloji. Čeprav še vedno obstajajo klasični kapitalistični odnosi, v katerih lastniki tovarn in podjetij svoje bogastvo črpajo na račun abstraktne »dodane vrednosti« izdelkov, pa se je osišče izkoriščanja delavcev premaknilo drugam – na digitalne platforme. Ker je vedno več službenih aktivnosti v skorajda vseh sektorjih vezanih na digitalne platforme, smo delavci sedaj primorani skleniti nekakšno »pogodbo s hudičem«. V zameno za dostop do storitev, ki jih potrebujemo zavoljo kariernega napredka, lastnikom največjih družbenih omrežij ponudimo dostop do svojih zasebnih podatkov, ki so postali glavna valuta velikih korporacij.

Ameriški podatkovni znanstvenik Zach Scott v svojem članku How the data ecosystem is becoming medieval upravičeno poudari, da lastniki digitalnih zemljišč večinoma niso zlonamerni, kljub temu pa svoje uporabnike razumejo podobno, kot so srednjeveški gospodi razumeli svoje tlačane – »kot produktivno lastnost teh zemljišč, nekako tako kot drevesa ali srnjad«. Srednjeveški tlačani so od svojih gospodov sicer prejeli določeno ozemlje, na katerem so lahko gojili žito, a če so hoteli žito zmleti, so morali uporabiti mline, ki so bili v lasti gospodov. Ti pa so v zameno za uporabo mlinov zahtevali velik del njihovega pridelka. Na podoben način se digitalni podložniki odpovemo svoji zasebnosti, če hočemo imeti službo in prijatelje. 

Realnost digitalnega fevdalizma je po Scottovem mnenju težko ugledati, saj lastniki digitalnih fevdov svojo ugrabitev medmrežja upravičujejo s premišljeno strukturo argumentov. Temeljna ideja, s katero upravičujejo pogoj brezplačne predaje zasebnih podatkov, je, da zasebni podatki posameznikov nimajo nikakršne vrednosti. Vrednost pridobijo šele takrat, ko so združeni v agregate s podatki drugih uporabnikov. Scott poudari, da v digitalnem fevdalizmu obstaja naraščajoči sloj plačanih tlačanov oziroma influencerjev, katerih edina naloga je, da »redno spodbujajo ta podatkovni tok«. Na ta način postaja družbeno-ekonomski red vedno bolj decentraliziran. Ali kot zaključi Scott: »V digitalnem fevdalizmu glavni vir moči ni vladar, ampak ekonomske sile finančnega trga«.

Dovolj teorije, po kratkem glasbenem premoru vstopamo v srednji vek.

Ponovno pozdravljeni v Repetitiu. V drugem delu oddaje bomo odpotovali v srednji vek. Čeprav bomo morali skoraj tisoč let dolgo obdobje prepotovati v pičlih desetih minutah, upajmo, da bomo naposled bogatejši za kakšen nov uvid. Pustili bomo odprt prostor, da se lahko razmahne domišljija. Da lahko ob koncu današnje oddaje precenimo, ali je metafora fevdalizma ustrezna metafora za opisovanje družbeno-ekonomskega dogajanja v 21. stoletju. 

Vstopamo v peto stoletje, v čas propada zahodnega rimskega cesarstva, ki so mu botrovali predvsem napadi ljudstev z vseh strani neba. Rimska vojska, ki je morala cesarstvo braniti na številnih frontah, se je naposled izčrpala in leta 476 dokončno podlegla Germanom. Dolgotrajno vojskovanje je popolnoma preoblikovalo infrastrukturo nekoč naprednih rimskih naselbin. Uničena niso bila le mesta, ampak tudi ceste in mostovi, ki so mesta medsebojno povezovali. Uničena je bila zemlja, z njo pa možnost pridelka. Poleg tega so številni ljudje, ki so znali zemljo obdelovati, umrli v bitkah, zato je bil projekt revitalizacije zemlje neznosno dolgotrajen. Zemlja je bila še dolgo po tem puščava. Podobno puščobno usodo je doživelo intelektualno življenje nekoč intelektualno pronicljivega območja. Ljudje so morali graditi praktično iz ničte točke, pri njihovih poskusih pa jih je ovirala kultura neznosnega nasilja.

Zaradi takšnega stanja so po območju propadlega cesarstva v petem in šestem stoletju pljuskali ogromni valovi množičnega preseljevanja. Tisti, ki so imeli možnost ostati na istem mestu, so se zaradi obrambnih razlogov povezali v tesne skupine. A ker so celo največja mesta imela le okrog tisoč prebivalcev, so bile posamezne skupine ljudi medsebojno ločene s prostranimi polji in gozdovi, kamor so se pogosto prišle potepat divje zveri. Lov ni bil šport, ampak nuja. 

Zaradi razpada sistema javnih del infrastruktura v večini predelov še dolgo ni bila obnovljena. Kljub slabi prehodnosti pa so bile ceste izjemno obljudene. Lastniki zemljišč so morali ves čas krožiti, če so hoteli nadzorovati svoje podložnike, pa tudi če so hoteli sproti zaužiti hrano, ki si je niso mogli privoščiti shranjevati. Ceste so bile tudi polne potujočih asketov, ki so v iskanju duhovnih mentorjev potovali od samostana do samostana. Potovali so ljudje, ki so bežali pred lakoto; avanturisti in banditi; potovali so kmetje, ki so iskali boljšo zemljo.

Zaradi tega nenehnega pretoka ljudi so bili človeški odnosi precej nenavadni. Po eni strani so bila lahko oddaljena mesta zelo dobro povezana, njihovi prebivalci pa v zelo tesnih medsebojnih odnosih. Po drugi strani pa so bila tudi bližnja mesta lahko popolnoma ločena, njihovi prebivalci pa popolnoma izolirani drug od drugega. Morda zato civilizacijo fevdalne Evrope še danes razumemo kot obenem izjemno univerzalistično in izjemno partikularistično. Nomadski način življenja je omogočal relativno hitro izmenjavo splošnih idej med dvema medsebojno zelo oddaljenima krajema. Hkrati pa je onemogočal standardizacijo idej na omejenem geografskem območju.

Denarna menjava v zgodnjem srednjem veku praktično ni obstajala, saj je bilo v obtoku preveč različnih valut. Celo znotraj ene valute je bila dostopna cela plejada različnih kovancev, zaradi česar je bila standardizacija težko izvedljiva. Denar je krožil počasi in neredno, zato se ljudje niso preveč zanašali nanj. Delavci niso prejemali plač, ampak so bili za svoje delo nagrajeni bodisi z zemljo bodisi s hrano in oblačili. Njihov odnos do nadrejenih je bil zato drugačen, kot smo ga navajeni iz kapitalističnih časov. 

Fevdalni odnos podložnika z nadrejenim ali vazala z gospodom je temeljil na obredu, ki je označeval vzajemno zavezo k služenju in zaščiti. Zaveza je bila nepreklicna, na večini območij fevdalne Evrope pa se je prenesla tudi na prihodnje generacije. Obred je potekal nekako tako – tisti, ki je želel služiti, je levo dlan prislonil ob desno, tako prislonjeni dlani pa je vstavil med dlani svojega bodočega gospoda. Nato je izrekel nekaj besed, s katerimi je oznanil, da želi postati »človek drugega človeka« oziroma njegov »vazal«. Oba akterja sta se naposled poljubila na ustnice, kar je simboliziralo sporazum in prijateljstvo.

V poznem fevdalnem obdobju se je temu obredu, ki je verjetno izviral iz germanskih šeg, pridružil še krščanski obred, ki je bil v francoščini imenovan foi. Ta obred ni vključeval simbolnega stika vazala z gospodom, ampak zgolj stik vazala s svetimi knjigami in predmeti. Čeprav iz korena foi še danes izpeljujemo besede fevd, fevdalni in fevdalizem, ta obred ni bil tako pomemben kot prvi. Služil je predvsem kot dodatno zagotovilo, da bosta vazal in gospod tudi v težavnejših časih spoštovala temeljno zavezo, ki sta jo sklenila. Relevanten je bil predvsem v kontekstu pozne fevdalne družbe, v kateri so bili vazali pogosto zavezani več gospodom hkrati. 

Tesen odnos z zaščitniki je podložnikom pogosto pomenil edino zaščito v svetu, polnem negotovosti. Epidemije so bile zaradi slabe higiene do začetka moderne dobe izjemno pogoste. Cestni razbojniki so pogosto napadali popotnike in vaške zaselke. Revni so umirali od lakote, bogati pa od debelosti. Nanje so z okoliških polj prežale zveri. Ljudje so bili zato izjemno pozorni na vse vrste znakov, sanj in halucinacij. V splošni odsotnosti naprav za merjenje časa so jim takšni znaki pogosto pomenili najboljši vir orientacije v svetu. 

Do časa pa so bili ljudje večinoma popolnoma ravnodušni. Še celo v poznem srednjem veku je bila za določitev starosti pomembnega dediča ali dedinje potrebna obširna raziskava. Listine, katerih glavni namen je bil popis zgodovinskih dogodkov, večinoma niso vsebovale datumov. Posledica te časovne zmede je bila tudi splošna zmeda v štetju, zaradi česar je bilo v delih zgodovinarjev veliko statističnih napak.

Interpretacija prava, ki je bila v domeni duhovščine, je bila vsaj v zgodnjem fevdalnem obdobju podobno ohlapna in nejasna kot statistika v delih kronikov in zgodovinarjev. Moralna teorija ni temeljila na razumevanju motivov ljudi, ampak na dogmatičnih prepričanjih duhovščine, ki povrh vsega niso bila niti dobro sistematizirana. Katoliške dogme so bile poenotene šele v kasnejših obdobjih – prvič v obdobju sholastike v poznem srednjem veku, drugič pa v obdobju protireformacije v 16. stoletju.

Družba zgodnje fevdalne Evrope je bila izjemno heterogena družba, v kateri je zaradi številnih nestrinjanj in raznolikih interpretacij dogodkov in pravil pogosto prihajalo do spopadov. Ljudje so si zaradi bivanja v nenehni negotovosti delili predvsem podobo sveta kot zemljevida znakov, ki kažejo pot v presežno resničnost. Materialni svet so pogosto razumeli kot nekakšen mistični jezik, namenjen izražanju globlje resničnosti. Interpretacija je prevladovala pred opazovanjem. V svetu so ljudje prepoznavali polno različnih bitij – svetnikov in angelov, predvsem pa hudičev in drugih zloveščih bitij, ki so jih razumeli kot napovedovalce prihajajoče apokalipse. Podoba apokalipse je bila močno vtisnjena v kolektivno zavest ljudi, a so si jo zaradi raznolikih jezikov, kultur in verovanj različni ljudje razlagali na različne načine. Dodatno zmedo pri njeni interpretaciji je povzročala vsesplošna zmeda v merjenju časa. Konec sveta naj bi se po napovedih duhovščine zgodil leta 1033, torej eno tisočletje po Kristusovi smrti, a zaradi slabih naprav za merjenje časa ljudje niso mogli vedeti, ali je to leto že blizu ali ne. Lahko si predstavljamo, da je bila zaradi te časovne negotovosti podoba velike katastrofe še toliko bolj strašljiva. Življenje slehernika je bilo zato pogosto razumljeno kot življenje nomada, ki mu je bolj kot pot, polna negotovosti, pomemben cilj, skrit za pojavnostjo materialnega sveta.

V preteklih desetih minutah smo v grobem orisali zgodbo fevdalizma, ki jo v svoji knjigi Feudal society pripoveduje zgodovinar Marc Bloch. Mnogi zgodovinarji se ne bi strinjali z njegovo interpretacijo fevdalnih odnosov. Trdili bi, da je preveč idealistična; da je bil odnos med gospodom in vazalom odnos popolne premoči in nadvlade. Da so bili ljudje preprosto neumni, ne pa navdahnjeni z »mističnim jezikom, ki je v preobleki materialnosti skrival globljo resničnost«.

Kljub mnenjem teh kritikov pa nam ni treba nujno zavreči idealov, ki v fevdalnem odnosu vidijo manifestacijo medosebne zvestobe in človeškega dostojanstva. Glede na suženjstvo lahko fevdalizem razumemo kot napredek. Ekonomski odnos, ki ni vezan na plačo, ampak na vzajemno spoštovanje zaveze, pa lahko razumemo kot zdravilo za odtujenega človeka poznega kapitalizma. Morda sta zvestoba in dostojanstvo vrednoti, ki ju je fevdalno obdobje v nekem smislu najbolje utelesilo. Vrednoti, ki se ju trudimo v obdobju, v katerem so medsebojni odnosi skorajda pregovorno tako instantni kot pasulj iz konzerve, na takšen ali drugačen način spominjati. To še ne pomeni, da smo konzervativci.  

Odnos med digitalnim fevdalnim gospodom, kot je Mark Zuckerberg, in nami, digitalnimi vazali, pa težko razumemo kot odnos vzajemnega spoštovanja in zvestobe. Tudi influencerji, ki nas potuhnjeno bodrijo, da platformam brezplačno predamo čim več zasebnih podatkov, niso ravno popolno utelešenje teh idealov. Ljudje smo navsezadnje prisiljeni deliti svoje zasebne podatke, zato da bi se lahko udeleževali osnovnih oblik javnega življenja. Zaveze, ki jih sprejmemo ob priključitvi raznim digitalnim fevdom, so pogosto napisane v pravnem jeziku, ki nam je docela tuj, tako kot je bila nekoč pripadnikom ljudskih skupnosti tuja latinščina duhovščine. Nekoč smo svetovno medmrežje razumeli kot temelj množične demokracije, danes pa je v mnogih ozirih postalo gojišče novih fevdalnih odnosov. 

Kritični smo lahko tudi do ekonomske politike, ki pomaga davčnim špekulantom, medtem ko revnejše sloje obremenjuje z nenehnimi varčevalnimi ukrepi. Pa do instrumentalizacije apokaliptičnega mišljenja v okoljevarstvene namene. Hkrati pa lahko opazimo, da metafora neofevdalizma v sodobnem družbenem življenju nima izključno negativnega prizvoka. Nima zgolj realne, ampak tudi spekulativno komponento. Na to nakazuje velika priljubljenost blockbuster filmov in serij, ki vključujejo motiv časti in pripadnosti večji družini – Harry Potter, Gospodar prstanov in Igra prestolov, če jih omenimo le nekaj. 

Morda zgodovina ni začela nazadovati, ampak so se v njene razpoke zgolj naselili duhovi preteklosti. Če predpostavimo, da življenje na svetovnem medmrežju zaradi nenehnega prometa poteka veliko hitreje kot življenje v fizičnem svetu, si lahko razložimo, da je moral tudi sistem svetovnega medmrežja na neki točki doživeti svojo fevdalno fazo. To pa ne pomeni nujno, da se bo celotna zgodovina zaobrnila nazaj v fevdalizem, nato pa še v suženjstvo. Morda znotraj enega zgodovinskega obdobja obstaja kopica mikroobdobij, v katerih se poustvarjajo duhovi preteklosti, da bi jih lahko ljudje bolje razumeli. Da bi lahko bolje razumeli sami sebe. Zato ne bodimo preveč črnogledi, ampak raje ozavestimo duhove, ki se vračajo, in se do njih opredelimo, da se bodo v prihodnosti vračali v vedno manj zloveščih oblikah.

Naslovna slika: "Reeve and Serfs". Queen Mary's Psalter (knjiga psalmov Kraljice Marije I. iz rodbine Tudorjev, 14. st). vir: Wikimedia commons.