Prehod starega leta v novo je že kar po tradiciji obeležen z obiskom dimnikarjev, gasilcev, mormonov, ki od vrat do vrat prinašajo koledarje za prihajajoče leto. V koraku z aktualnim dogajanjem se bomo vrnili v preteklost in si pobližje ogledali poseben zgodovinski dokument – Koledar Mohorjeve družbe. Prvič je izšel za leto 1859 pod imenom Koledarček družbe svetega Mohorja in se je kot ena izmed najdalj časa trajajočih slovenskih publikacij obdržal vse do danes kot Mohorjev koledar za leto 2018, pri čemer naj bi imel leta 1918 90.512 naročnikov, 1946 pa naj bi izdali kar 97.000 izvodov. Kljub temu da gre za še vedno nastajajoč produkt, bo v okviru naše interpretacije predmet zgodovine, saj se bomo osredotočili predvsem na nekatere izdaje med 1860 in 1948.

Koledar ima dvodelno strukturo, ki je v temelju ostala enaka od njegove prve izdaje. Prvi del je koledarski, v katerem so ob razvrstitvi dni, tednov in mesecev navedeni datumi menjav luninih men, astroloških znamenj in izračuni daljšanj ter krajšanj dolžine dneva v posameznem mesecu. Drugi del tvorijo pesmi, proza, poljudni in strokovni članki, najpogosteje v zvezi z aktualnimi dognanji nekega področja. Poleg tega koledar vsebuje še bolj ali manj stalne rubrike, kot so rodovnik cesarske rodbine, pregled stanov, tabela obresti, cene kolkov in poštnih storitev ter imenik naročnikov, ki so že do leta 1912 razširjeni po vseh celinah.

Vsebinsko gre na prvi pogled za običajno pratiko ali »knjigo manjšega formata s koledarskimi podatki, vremenskimi napovedmi in praktičnimi poučnimi sestavki«, katere pojav na Slovenskem Etimološki slovar postavlja v 16. stoletje. Podoben opis vsebine lahko najdemo na spletni strani Mohorjeve družbe. Postave družbe sv. Mohorja, objavljene v koledarju za leto 1861, pa kot namen publikacije oznanjajo ohranjanje katoliške vere med Slovenci in družbenikom celo predpisujejo dnevno molitev.

Vseeno pa se vsebina Mohorjevega koledarja skozi leta večkrat izmuzne tem okvirom in, vredno oznake »koledar«, izraža bolj duh časa kot pa postavke svoje založbe. Najbolj ilustrativen primer tega lahko najdemo v izdaji za prestopno leto 1948, kjer je celostranski profil Tita pospremljen z njegovim govorom na II. kongresu Ljudske fronte Jugoslavije. Za dobro mero sta priložena še Kardeljev in Kidričev citat o uresničitvi Titovega petletnega načrta in prehoda na nov gospodarski model. Da zares ne bi prišlo do nesporazuma, so bralcem blagodejni učinki petletnega načrta za posamezne veje kmetijstva razloženi še v posebnem članku, ki o načrtu pravi: »Ni to okrnitev svobode v kmetovanju, prej je to samo pravilna usmeritev dela.«

Mohorjev koledar lahko označimo za pratiko samo, če jo razumemo kot tradicionalne koledarje 18. stoletja, ki so v popularni obliki podajali aktualna ekonomska in naravoslovna spoznanja tistega časa. Mohorjev koledar s tega vidika ni unikum, pravzaprav se je pojavil kot slovenska različica nemških in francoskih koledarjev, ko je bil veliki boj za gospodarjenje s časom že mimo. V tekstu Razsvetljenstvo in narativna forma Guido Bee pokaže, da je bila za popularizacijo znanstvenih odkritij, zlasti kopernikanskega obrata, odločilna prav menjava koledarja. Da bi bil napredek sploh mogoč, je bilo treba najprej astrološke koledarje zamenjati z astronomskimi, saj so bili stari ljudski koledarji kot »biblije vraževerja« neločljivo povezani s ptolemajsko paradigmo.

Novi razsvetljenski ljudski koledar še zdaleč ni bil prelom na nivoju francoskega republikanskega koledarja. Predstavlja tipični kompromis, ki ni ohranil zgolj vseh svetnikov in njihovih godov, temveč je še vedno vključeval tudi astrološke elemente, čeprav je priljubljeno vedeževanje poskušal spodnesti z ironijo, parodijo in satiro. V tem slogu se na primer nemški koledar ob prihodu kometa 1811 v sestavku o vojnah in katastrofah šali, da je bil Napoleon hitrejši od kometa. S tem ne namiguje le, da politične razmere v novem času prehitevajo vedeževalce, pač pa tudi, da usode ljudi ne krojijo planeti skozi nekakšno vladavino naključja, temveč načrti političnih oblasti.

Ulrich im Hof v svojem delu Evropa v času razsvetljenstva tovrstne koledarje umešča v splošni trend širjenja uporabnih spoznanj naravoslovja in tehnike med kmečko prebivalstvo, primeri česar so v času poznega 18. stoletja tudi denimo pridige župnikov, ki razlagajo najnovejše izume s področja hortikulture, t. i. kmečke diskusije in knjige medicinskih nasvetov. Na podoben način tudi Mohorjev koledar v več izvodih podaja napotke glede prve pomoči v primeru nezgod in bolezni, izdaja za leto 1945 pa recimo vsebuje navodila za kmečko delo po posameznih mesecih in podatke o standardiziranih enotah za mere in uteži. Poleg tega Mohorjeva družba v koledarju za leto 1861 napoveduje tudi izdajanje drugih vsebin s »podatki o naravoslovnih resnicah«, ki spominjajo na dela tipa Gospodarjenje filozofskega kmeta in idejo kmečkega Sokrata.

H koledarju za leto 1921 je tako priložen cenik del, izdanih pri Mohorjevi družbi, kjer pod kategorijo kmetijstvo in naravoslovje najdemo naslove, kot so Umni kletar, Umni kmetovalec in Umna živinoreja. V tem smislu bi bilo pratiko bolj ustrezno razumeti kot praktiko, torej kot narativno formo, ki širi »uporabno znanost«. Pri tem je zanimivo, da naj bi se praksa in praktičen kot besedi v slovenščini pojavili šele v 19. stoletju, torej šele v času razširitve tradicionalnih koledarjev, čeprav naj bi bila beseda pratika prevzeta iz istega nemškega oziroma grškega vzora že tri stoletja pred tem.

Zdi se, da je preganjanje vraževerja združilo astronomski in cerkveni koledar v novo obliko uspešnice, sestavljene iz mešanice najpomembnejših dogodkov, nasvetov za vsakdanjo rabo, zanimivosti in horoskopa, ki še danes tvori prepoznavno strukturo vseh mogočih revij in časopisov. Posebnost koledarjev, kot je Mohorjeva publikacija, izvira prav iz njihove dvodelnosti, saj po eni strani opravljajo funkcijo koledarja, torej gospodarjenja s časom, po drugi strani pa nastopajo kot revija poučnih in razvedrilnih vsebin za kratkočasenje. Najbolj presenetljivo pri tem je, da rezultat te delitve nista dva nekompatibilna samostojna dela, ki bi bila zgolj s tiskom prisiljena k fizičnemu soobstoju, temveč se povežeta v novo formo, ki kot čas-o-pis, popis časa oziroma kronika, temelji ravno na medsebojni povezanosti časovnega in času primernega, koledarskega in revialnega.

Povezavo med zamejitvijo časa oziroma periodizacijo in vsebino, ki bodisi botruje tej periodizaciji bodisi je z njo pogojena, je opazil že Jacques le Goff, ki v svojem eseju Ali moramo zgodovino deliti na periode? postavi načelno trditev: »Ni nedolžne periodizacije.« Vsaka meja, rez v času je pospremljen z določeno vsebinsko opredelitvijo tako razdeljenega časa. Že izraz perioda namreč označuje časovno dobo, v kateri se ponavlja nek pojav. Po grškem izvirniku besede sta bila ta pojava predvsem vračanje zvezd ali bolezni, medtem ko se francoska in angleška variacija besede pogosto uporabljata v specializiranem pomenu 'menstruacija'. Kakorkoli, pri pojavu, značilnem za neko zamejeno dobo časa, gre torej za nek kroničen, ponavljajoč se pojav, katerega vrnitev je pričakovana.

Le Goff razlikuje dve ravni zamejevanja časa. Prva je koledar, ki po njegovem služi »časovni organizaciji dnevnega življenja«. V Mohorjevem koledarju za leto 1861 tako najdemo rubriko »kar bodi«, ki ob vsakem mesecu na kratko popiše pojave, značilne za ta čas. V januarju denimo lahko pričakujemo pomanjkanje mleka, delo z drvmi, prve svatbe v letu, jajca v dobri ceni, lačne tičice in za eno uro daljši dan. Junija bo zavladal strah pred neurjem in točo, na trgu se bodo pojavile prve češnje in jagode, poleg tega pa bomo morali popraviti kose in grablje. Julij pa je čas nevarnih viharjev, pasjih dni, najboljših rakov in prvih hrušk.

Mohorjev koledar že na estetsko-oblikovni ravni skupaj s časom zamejuje tudi vsebino. V okviru delitve časa na dneve, tedne in mesece lahko posledično koledar nekaj pove o značilnosti leta kot takega, denimo, da je prestopno, dnevom dodeli godove svetnikov, med tedne pa umesti kronološko ustrezne citate iz evangelija. Pri tem se upošteva premičnost datumov in posledično Jezus v letu 1862 nasiti 5000 mož šele zadnji teden marca, medtem ko za leto 1875 to stori že prvi teden. Po drugi strani za čas med 15. februarjem in 15. marcem ni predvidenega nobenega posebnega pojava, zaobseženega v pregovoru, ljudski misli, citatu iz Svetega pisma ali literarnega dela, saj z vidika koledarja ta čas ne predstavlja periode, čeprav po obsegu ustreza času enega meseca.

Ta učinek bo bolje razviden, če koledar, ki deli čas po nam samoumevnem gregorijanskem sistemu, primerjamo z desetiško zasnovo francoskega republikanskega koledarja. Slednji namreč poimenovanja pripenja na popolnoma drugačne enote časa, saj se leto začne konec septembra, teden pa obsega deset dni, ki se naprej deseterijo na ure, minute in sekunde. V skladu s to delitvijo postane deseti dan v tednu tisti, ki mu pripišemo neko drugačno obeležje od ostalih. Medtem ko se na navadne dni slavi plodove narave, so deseti dnevi v republikanskem koledarju posvečeni kmetijskim orodjem, kar bi bilo v tednu s sedmimi dnevi nesmiselno. Še en primer istega fenomena so komplementarni dnevi, ki jih najdemo tako v republikanskem kot v staroegipčanskih koledarjih. Gre za čas, ki ostaja. Ta preostali nerazdeljeni čas petih oziroma šestih dni na koncu vsakega 360-dnevnega leta je bil navadno čas proslav, ki so pri Egipčanih obeleževale rojstvo petih glavnih božanstev. Njihovim staršem, Nebu in Zemlji, je namreč bog Sonca prepovedal, da bi se srečali kateri koli dan v letu. Francozi so po drugi strani podaljšek namenili slavljenju najpomembnejših vrednot revolucije, na prestopno leto pa so šesti dan posvetili revoluciji sami, kar se v nekem oziru tudi spodobi - konec koncev so ta dan imeli zgolj zaradi nje.

Navezave na stari Egipt pri projektih organiziranja časa v revolucionarni Franciji sežejo dlje. Podobno kot pri prehodu iz astrološkega na astronomski koledar so se tudi francoski razsvetljenci posluževali nastajajoče egiptološke znanosti z namenom, da bi spodbili legitimnost zgodovinske naracije v Svetem pismu in s tem osvobodili zgodovino verskih predsodkov. V nasprotju s tako imenovanimi »skrajševalci zgodovine«, med katerimi je bil tudi Newton in ki so utemeljevali, da začetek časa človeštva sovpada s prvimi dogodki Stare zave, so skušali libertinci in francoski razsvetljenci prek referenc na Egipčane in druge pogane pokazati, da so te civilizacije starejše od judovske, ter posledično dokazati obstoj časa pred dogodki Stare zaveze.

Vrnimo se k Le Goffu, ki na drugo raven zamejevanja časa postavlja periodizacijo kot sredstvo za organizacijo zgodovine. Čeprav to funkcijo pripisuje bolj zgodovinski vedi kot koledarju, lahko nekaj temu podobnega najdemo v Mohorjevem koledarju v obliki nekakšnega prototipa rubrike »na današnji dan«. V izdaji za leto 1875 je vsakemu mesecu priložena sekcija »Spomini«, ki v kronološkem redu niza pomembnejše zgodovinske dogodke. Okoli polovico jih predstavljajo razne prelomne bitke s Turki in vladavine znamenitejših habsburških cesarjev, torej dogodki neposredno povezani z zgodovino razvoja avstrijskega cesarstva. Bolj občezgodovinske narave so obeležitve Kolumbovega odkritja Amerike v januarju, 30-letne vojne v maju, angleške revolucije v juliju, nastanek francoske republike v oktobru, rojstvo Benjamina Franklina v avgustu in Napoleona v septembru. Slednjemu je v povezavi z njegovimi bojnimi pohodi namenjenih več omemb. Zanimivo je, da publikacija med spomine uvrsti tudi neke vrste samoreferenco oziroma lastno zgodovinsko umestitev, ko za april navede obletnico gregorijanskega koledarja.

Vsebine, umeščene v koledarski del, vsekakor niso poljubne ali naključne, temveč predstavljajo specifičen nabor odbranih dognanj nekega časa. Podobno velja tudi za revialni del. V koledarju za leto 1862 tako lahko najdemo prispevek, ki v okviru analize bolezni kot pregrehe zoper človeško naturo špekulira o prenosu dednih bolezni in vlogi dednosti na splošno, kar je bila ena izmed vročih tem konca 19. stoletja. V izdaji iz istega leta je objavljen tudi članek, ki, v skladu s časom zaostrovanja nacionalnih peripetij v Avstrijskem cesarstvu, razpravlja o konceptu narodnosti skozi hipotetično zgodovino njegovega izvora. Koledar za leto 1941 denimo vsebuje več prispevkov o sodobnih vojnih sredstvih, med besedili za leto 1918 pa lahko zasledimo pregled sprememb civilnega zakonika. V isti izdaji je objavljen tudi članek, ki opisuje ruski politični prostor v poletju pred izbruhom oktobrske revolucije prek primerjave z dogajanjem pred začetkom francoske revolucije. V koledarjih za leti 1920 in 1921 pa je popisovanju svetovnih dogodkov posvečena celo posebna rubrika.

Če parafraziram Foucaultovo in Ecovo interpretacijo srednjeveških enciklopedij, čas-o-pis oziroma kronika ne vsebujeta zgolj tega, kar v danem času dejansko obstaja, temveč vse, o čemer se v danem času govori, pri čemer ne nujno ločujeta znanstvenih resnic in legend. V 20. stoletju se v koledarjih pojavijo reklame, ki imajo sprva rezervirano posebno sekcijo, nato pa se kmalu razpršijo in vrinejo med ostale rubrike, na primer med imenik naročnikov. Za leto 1912 je mogoče zaslediti predvsem tri vrste oglasov: posojila družbam in posameznikom, zlasti kmetom, reklame za najnovejše farmacevtske izume ter ponudbe prevoza in nastanitve v tujini. Omikani človek začetka 20. stoletja je tako lahko okrepil svoje lase s kozmetičnim petrolejem, saj »delavci v rudokopih in petrolejskih rafinerijah nikoli ne postanejo plešasti«, ali pa upočasnil svoje staranje z želodčno žavbo. Posebej za gospe je na voljo »lepotna krema velike vlažnosti« in »zavetišče za brezposelne služkinje« v Trstu. Poleg »orožja za lov in osebno obrambo« pa je možno naročiti tudi »popravljač proti revmatizmu«.

Pri nekaterih produktih so že prisotni izraziti poskusi trženja z etnično ali nacionalno noto, na primer »Ciril in Metodove vžigalice« in reklama »Svoji k svojim« za slovensko posredovalnico transakcij s sedežem v New Yorku. Z današnjega vidika daleč najzanimivejši primer pa definitivno predstavlja oglas za »Nestlejévo moko za otroke«, »od švicarskega kemika Nestléja iznajden mlečni preparat, ki vsebuje najboljše mleko planinskih krav«. Po vsej verjetnosti gre namreč za mleko, ki je kakšnih sedemdeset let kasneje postalo zloglasni razlog za bojkot Nestléja. Podjetje naj bi posredovalo brezplačne doze supernapitka za malčke več bolnišnicam v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki, nato pa ga odpuščenim pacientkam zaračunalo. Preparat je bil še predober, saj se dojenčki, potem ko so okusili švicarsko mešanico, niso več mogli vrniti k napajanju z matičnim mlekom. Matere pa seveda niso imele sredstev, da bi kupovale dovolj magičnega praška, zato so že tako pomanjkljivo sestavo snovi še dodatno razredčile.

Odjava: Brala sta Biga in Špela, tehniciral je Blaž, lektorirala je Špela.