Naredite mi to deželo zopet Jugoslovansko
»Pred našimi očmi se je ravnokar zrušila stara država, o kateri so sodili še pred nedavnim, da je ustvarjena za večnost«. S temi besedami je Anton Loboda, kot se je podpisoval nihče drug kot geograf Anton Melik, zabeležil nesrečno pogibel dvojne monarhije. Troedini narod južnih Slovanov se je z ustanovitvijo lastne politične tvorbe 29. oktobra 1918 rešil tisočletne nacijonalne krivice in se znašel, kakor mu je bilo še isti večer brati na naslovnici liberalnega trobila Slovenski narod, v »svobodni Državi SHS.«
Podobno so razglašali tudi v katoliškem Domoljubu: »Imamo jo, Jugoslavijo. Kar smo s trdnim zaupanjem, pa vendar z neko bojaznijo, a s toliko večjim hrepenenjem pričakovali, za kar smo se trudili in trpeli, za kar smo točili solze in prelivali kri, to se je uresničilo, Jugoslavija se je rodila in bo živela in se razvijala in rastla, nam v čast in ponos, našim potomcem v korist in veselje. Zgodovinski trenutek je bil zvečer pred praznikom vseh svetnikov, 31. oktobra 1918, ko je stopilo na balkon deželnega dvorca zastopstvo Narodnega sveta in naša nova narodna vlada, na čelu ji Josip vitez Pogačnik, in je proglasil mnogobrojni množici novo vlado. Bil je to trenutek, s katerim se začenja nova doba našega naroda, trenutek obračuna s starimi, za nas tako krivičnimi razmerami, trenutek povračila za vse naše trpljenje, trenutek tako težko pričakovane svobode, trenutek omamljivega navdušenja in ganotja, trenutek, ki se ne da popisati, ki ga je treba doživeti. In še sedaj, ko smo že nekaj dni preživeli kot svobodni državljani Jugoslavije, se vprašujemo kakor v omotici: je-li to mogoče? Ali smo res svobodni?«
V kratkem obdobju obstoja Države SHS, ki se je decembra združila s Srbijo in Črno goro v Kraljevino SHS, je med ljudstvom vladalo občutje prehodnosti: »Nastopila je prehodnja doba« je za Slovenski narod zapisal dr. Pavel Pestotnik in nadaljeval »ko prevzema »Narodno vijeće« kot začasna vrhovna jugoslovanska narodna oblast vse panoge javne uprave v svoje roke. Prehod ni lahek, ker se ozemlje Jugoslavije razteza na Bosno, Banovino, južnoogrske komitate; slovenske pokrajine, torej na teritorij, kjer se javna uprava opira na štiri dosti različne upravne sisteme.«
Preskok iz ene politične tvorbe v drugo je bil sicer bliskovit, prilagoditev raznolikih družbenih ravni novim političnim okvirom pa je, po besedah zgodovinarja Jerneja Kosija, trajala precej dlje.
A v prvih mesecih nove države so se ljudje veselili predvsem tiste naravne človeške pravice svobode: »Vse brenči, vse se veseli svobode, pa nikdo ne ve, kaj je svoboda«, so zapisali v Domoljubu leta 1919. Vendar ni vse brenčalo v isto smer, v letih 1919 in 1920 so se na različnih koncih današnje Slovenije, recimo v Vinici, ali pa v Murski Soboti, pa tudi na novomeški Kandiji, razplamtela protimonarhistična odporniška gibanja, ki so si prizadevala za republikanizem. Kot beremo v Slovenskem narodu, je nova oblast s staro srbsko vojaško postrojbo znala hitro pogasiti plamen republikanizma.
»Madjaron Tkalec v naših rokah.
Naše vojaštvo je vjelo, kakor poroča »Murska Straža«, znanega prekmurskega renegata nadporočnika Tkalca, ki je dolgo časa teroriziral naše ljudstvo v Prekmurju, Medžimurju ter ga silil, da bi se pokorilo Madžarom. Ko so boljševiki zavladali v Pešti, se jim je pridružil, vendar pa jim ni ostal dolgo zvest. Vzel je nekaj tisočakov in jo popihal preko meje, kjer so ga zajeli jugoslovanski vojaki. Tkalca imajo sedaj zaprtega v Mariboru.«
Nadaljuje Kosi.
Toda kljub želji in upanju v boljši svet je ta v številnih pogledih ostal nespremenjen.
Preden zagrizemo v mednacionalna razmerja, ki se vzpostavijo s prehodom iz habsburške ječe narodov v Karađorđevićevo stapljanje treh plemen v en narod, pa prisluhnimo Magnificovi glasbeni imitaciji tistega časa.
Glasba: Magnifico - Pinja kolada
»Glej, zavihra trobojnica vesela!
Zatreti htel jo dni je zlih trinog,
in žrtva bil je Majkin sin ubog.
Glej, zavihra trobojnica vesela!
Nepravda robstva v vek je konec vzela
prestan je čas verig in muk in toj,
nad nami jasen je neba obok.
Glej, zavihra trobojnica vesela!«
Še vedno poslušate oddajo Repetitio na Radiu Študent, v kateri se danes ukvarjamo s prvo izmed treh političnih tranzicij, ki so se na našem prostoru odvile v dvajsetem stoletju. Doslej smo prikazali spremembe nekaterih in nadaljevanje drugih družbenih struktur, ki jih je spodbudila zamenjava avstrijskega cesarja za srbskega kralja. Posvetimo pa zdaj nekaj svojega časa še nacionalnim razmeram.
Leta med veliko vojno in po njej so v družbena razmerja najmočneje zarezala na področju medetničnih odnosov, še posebej na pogorišču večnacionalnih imperijev, kot je bilo Osmansko cesarstvo ali recimo naše, habsburško.
Politični akterji, ki so delovali v času naše tranzicije, so trdili, da je bila druga polovica devetnajstega stoletja obdobje upravno-birokratskega, in tudi fizičnega nasilja Nemcev nad podrejenimi, če hočete »hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni«, Slovenci. Upravno-birokratsko nasilje naj bi se raztezalo od onemogočanja uporabe maternega jezika v upravnih institucijah, preko preprečevanja opravljanja določenih upravnih funkcij predvsem v tistih okrožjih in okrajih, kjer so prevladovali Nemci, do sodnega preganjanja posameznikov zaradi njihove nacionalnosti. Vendar politikom in intelektualnim elitam seveda ne gre verjeti na besedo, saj je vsaka njihova beseda utemeljena v realpolitičnih interesih in opravičevanju lastnih potez, opozarja Kosi.
Odnosi med slovensko in nemško elito so se v resnici zaostrili le med veliko vojno.
Vlada na Dunaju je tako morala sredi leta 1917 zaradi prevelikega števila interpelacij, ki so jih zaradi preganjanj vložili slovenski, hrvaški in srbski poslanci, združeni v Jugoslovanski klub, ustanoviti vojaško in civilno preiskovalno komisijo. Vojna komisija za Štajersko v poročilu tako ugotavlja, citiramo:
»Izvršilni organi so se velikokrat izkazali kot pretirano patriotično gorečni, neinteligentni in omejeni, saj so s premalo razsodnosti obravnavali prijavo domnevnih deliktov /…/. Nejasnost, nasprotujoče si navedbe oblasti in različne definicije pojma politično sumljiv so vodile v zmešnjavo. Določene osebe so bile osumljene dejanj proti domovini le zaradi tega, ker so brale slovenske oziroma hrvaške časopise. Slovenstvo in nelojalnost sta za mnoge postala pojma, ki se popolnoma prekrivata.«
Vendar brez skrbi, predragi domoljubi, tudi Slovenci so se znali ustrezno maščevati. Največkrat je nastradala ljubljanska Kazina, častni klub in središče družabnega življenja nemškega dela Ljubljančanov. Med letoma 1886 in 1903 so slovenski Ljubljančani pred Kazino vsaj štirikrat protestirali proti nemštvu – bodisi proti izobešeni zastavi, bodisi proti ideji nemštva kot taki. Najhujše pa je bilo septembra 1908, potem ko so Nemci napadli udeležence občnega zbora družbe svetega Cirila in Metoda na Ptuju. Povračilni ukrepi niso bili uspešni, saj sta umrla dva slovenska aktivista, Rudolf Lunder in Ivan Adamič.
Tudi novega državnega okvirja Jugoslovani habsburške monarhije seveda niso dosegli brez izstreljenega metka. Še več, tudi po vzpostavitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov konec novembra 1918 bojev še ni bilo konec. Novoustanovljena jugoslovanska vojska je pod vodstvom generala Rudolfa Maistra, katerega podobo lahko danes občudujete nasproti ljubljanskega glavnega kolodvora, namreč osvajala, ali če hočete osvobajala, Spodnjo Štajersko tudi po ujedinjenju v Beogradu prvega decembra 1918, ko je nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Straža, časopis štajerskih klerikalcev, je tako v začetku decembra poročal o zasedbi trga Cmurek, ki danes sicer leži na avstrijski strani Mure, pod vodstvom poročnika Žela. Zapis nakazuje revanšistično nacionalno politiko novih oblasti.
»Kako smo zasedli Cmurek
Poročnik Žel, v civilu učitelj pri Sveti Ani v Slovenskih goricah (rodom iz Šent Ilja), je dobil nalogo, da zasede to nemčursko gnezdo. Z dvajsetemi moži je Žel v torek proti večeru prikorakal v Cmurek. Tržani, ki so bili doslej znani daleč na okoli vsled svoje nemčurske korajže, so junaško začeli zapirati vrata in so se večinoma poskrili.
Poročnik je korakal s svojo četo pred hišo župana in advokata doktor Schormanna (njegovi pradedi so bili Žurmani). Poveljnik je pustil moštvo pred hišo, sam pa je šel iskat Bismarkovega ljubitelja, cmureškega župana. /…/ Ta je vprašal Žela: Ali imate kako pooblastilo? Častnik mu kratko odgovori: Moje pooblastilo je 20 vojakov, ki vas čakajo spodaj pri vratih. Nato je župan izjavil, da se uda. Sklical je občinske velemože, ki so skrpucali nek protest proti jugoslovanskemu »nasilju«.
Sicer pa je večina tržanov zadovoljna z Jugoslovani. V trgu vlada lep red in mir.«
Žrtve nacionalističnega razpoloženja pa niso bili le Nemci, temveč tudi bratje Slovani. Pravica do samoodločbe naroda, ki je zrasla na zelniku predsednika Združenih držav Amerike Woodrova Wilsona, je v primeru Jugoslavije zapostavljala vse tiste Slovane, ki se niso prištevali med Srbe, Hrvate ali Slovence, nadaljuje Kosi.
Ni pa pravica do narodne samoodločbe pozabila na druge narodnostne manjšine v Kraljevini Jugoslaviji.
Odnos slovenskih državljanov nove države, ki jim je bila narodnost, bolje rečeno plemenskost, priznana v celoti, do narodnostnih manjšin, je mogoče najlažje razbrati iz propagandnega materiala. Decembra 1918 časopis Mariborski delavec piše:
»Slovenski delavci! (Dopis iz delavskih krogov.)
Že od pamtiveka sovražijo Nemci naše brate Srbe! Ubijali so jim to sovraštvo v glave njih politični vodje, njih učiteljstvo in uradniki. Slišalo se je le o srbskih grozodejstvih, o njih barbarstvu – vse slabo so govorili o njih – le dobrega nič. Pri njih je bilo Srbstvo največji gnjus. Toliko sovraštva so bili zmožni vsi ti ljudje, ki so ob izbruhu svetovne vojne proslavljali Nemštvo-Viljema, ti ljudje, ki so izobešali nemške zastave, kadar je zmagoval krvolok Hindenburg. Prodrlo je njih sovraštvo do Srbov med vse ljudstvo, žalibog deloma tudi med naše.«
Glede na močno predvojno identifikacijo prebivalstva z deželnim ali vladarskim imenom se nam lahko zdi, da je velik del prebivalstva enostavno nadomestil habsburškega dvoglavega orla z dvoglavim orlom Karađorđevićev, črno in žolto z rdečo, modro in belo. A ljudska mentaliteta ni nikoli tako črno bela, kot se zdi na prvi pogled. Razmerje med etničnim in državljanskim jugoslovanstvom kot dvema oblikama nacionalizma povzame Kosi.
Jugoslovanska socialdemokratska stranka, ki je obstajala že v času Avstro-Ogrske in si je prizadevala za trializem pod habsburškim žezlom, je tako s pomočjo svojega časopisa Naprej v istem tednu opozarjala na ravno obratno propagando kot Mariborski delavec.
»Gnjusna politika. Hujskanje in netenje sovraštva, ki ga je prej pospeševala vojno-hujskaška tolpa, nadaljujejo sedaj ljudje, ki hočejo v kalnem ribariti. Namesto da bi se prijateljsko sporazumeli s sosednjimi narodi, se trkajo na svoje prsi in kriče kakor zmaj, ki bi rad požrl ves svet. Koliko neresničnih, debelo zlaganih vesti kroži po časopisju zlasti o Italijanih in Nemcih! Za glavo se prijemlje in se čudi krivicam, kdor čita te vesti. In vendar so to laži. Laži, da!«
Propagande bodi dovolj. Ta boli samo na simbolni ravni vse do trenutka, ko se propagandni nameni ne pričnejo utelešati v upravno-birokratskem in fizičnem nasilju zoper ljudi z nepravilno nacionalno identiteto. Kolo sreče se okreče, bi rekli zajedljivi opazovalci zgodovine nacionalnih bojev na našem prostoru. Domnevno nemško nasilje nad Slovenci se je kmalu po ustanovitvi nove države sprevrglo v obratno smer, v nasilje nad Nemci. Dragan Matić v svojem prispevku za knjigo Slovenski prelom 1918 ugotavlja, da je ravno pred- in medvojno nacionalno nasilje v habsburški monarhiji sprožilo tako močne revanšistične poteze povojnih jugoslovanskih oblasti.
Jugoslovani so prepovedali rabo nemških krajevnih imen na nacionalno mešanih področjih, razen na Kočevskem, kjer je bila koncentracija Nemcev največja, pa še tam so jo dovolili le kratek čas. Odpravili so dvojezično uradovanje, odstranili vse dvojezične napise, zaprli vse nemške zasebne šole, nemške razrede, ki so jih smeli obiskovati le »čisti Nemci« – karkoli to pomeni –, so skrčili na minimalno število. S prenosom številnih industrijskih obratov in trgovskih družb v lasti Nemcev pod premoženjski nadzor novoustanovljenih državnih institucij so jih postopoma nacionalizirali.
Dosledno je oblast uničevala tudi nemške kulturno-prosvetne institucije, kar so radi poimenovali slovenizacija. Tipičen primer ropa nemških institucij je slovenizacija Filharmoničnega društva, ki je poleg Turnvereina in predvsem Kazinskega društva predstavljal jedro nemštva v Ljubljani. Nadzor nad njim je prevzel okrožni sodnik in glasbenik Anton Lajovic, upokojil glasbenega direktorja nemških korenin, proti društvenim pravilom sklical zasedanje društva, na katerega so namesto prejšnjih, nemških, članov prišli Slovenci. Ko je bilo slovenizirano članstvo, je preostalo le, da Lajovic celotno premoženje prenese na Glasbeno matico, institucijo, ki je v razpadli černo-žolti ječi narodov nastala kot slovenska opozicija Filharmoničnem društvu.
Podobno se je zgodilo tudi s finančnim stebrom kranjskega nemštva, Kranjsko hranilnico. Vodstvo hranilnice je po pritiskih med svoje članstvo sprejelo dvainštirideset Slovencev, ki so uspeli vzpostaviti večino v vodstvu hranilnice. A Jernej Kosi ni prepričan v vodotesnost razumevanja zgodovinskih političnih odločitev kot nujnih posledic preteklih dogodkov, ali bog ne daj, pravičnega povračila.
Slovenci, ali če hočete Jugoslovani, se torej družno s svojo oblastjo niso zavedali razsežnosti svojega nasilja, če pa so se ga zavedali, so verjeli, da je revanša pravična. A protinemštvo je pustilo močne posledice na narodnostno podobo prostora, ki je po veliki vojni pripadlo Jugoslaviji. Nemci so se namreč kmalu pričeli množično izseljevati v novonastalo Avstrijo.
Na primeru Spodnje, ljubkovalno slovenske, Štajerske lahko val izseljevanja opazujemo že pred septembrom 1919. Po desetem septembru, ko je jugoslovanska vojska priključila celotno območje Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, ter še zlasti po nemški zmagi na koroškem plebiscitu, pa se je izseljevanje spremenilo v postopen eksodus. Do leta 1931 je tako skoraj osem tisoč spodnjih Štajercev nemške narodnosti zaprosilo za avstrijsko državljanstvo. Nemci so konec prve Jugoslavije na prostoru današnje Slovenije dočakali le na Kočevskem, vendar niti Kočevarji niso dočakali rojstva druge, delavske Jugoslavije.
Tranzicija izpod cesarja Karla pod kralja Petra je torej predvsem zamenjava barve zatiranja – če je do velike vojne zatiralčevo oblast definirala prirojena modra kri, je po vzpostavitvi novih nacionalnih držav zatiralec upravičeval svojo oblast z nacionalizmom. To seveda zatiranim slojem pravega, v našem primeru slovenskega oziroma jugoslovanskega naroda ni kaj veliko koristilo, a so jih vsaj zatirali naši in ne njihovi, juhuhu.
Zato pa ne zamudite nadaljevanja serije dokumentarnih oddaj o treh tranzicijah na prostoru današnje Slovenije v dvajsetem stoletju. Sledita namreč še prehod iz ostankov monarhije v socialistično Jugoslavijo in tranzicija v privatizatorski kapitalizem. Samo na 89,3.
*Oddaja je nastala v okviru projekta Zgodovina na Špici, ki ga organizira Inštitut za novejšo zgodovino.
Dodaj komentar
Komentiraj