Tretji december 1919 ljubljanska univerza šteje za svoj ustanovitveni datum. Na današnji dan pred natanko stotimi leti je namreč jezikoslovec Fran Ramovš izvedel prvo predavanje na ljubljanski univerzi. Pot do univerze ni bila lahka. V Ljubljani, na širšem prostoru dežele Kranjske in v sosednjih slovenskogovorečih deželah so se večkrat pojavili približki univerze, a te institucije niso imele pravice podeljevanja akademskih nazivov, prav tako pa navadno niso vsebinsko ustrezale visokošolskemu nivoju poučevanja in raziskovanja, ki bi ga morala imeti univerza.

Kasneje je univerza postala narodna zahteva Slovencev, ki pa so jo onemogočali nemško opredeljeni politiki. V današnji oddaji* bomo predstavili zgodovino visokega šolstva na današnjem slovenskem prostoru od srednjega veka do prvega desetletja delovanja ljubljanske univerze. Oddaja je del serije o zgodovini univerz, ki nastaja ob stoletnici ljubljanske univerze.

Izobraževanje v srednjem veku

Na današnjem slovenskem ozemlju v srednjem veku ni bilo visokošolskih inštitucij. Ker sedežev škofij na tem prostoru ni bilo, tudi ni bilo organiziranih stólnih šol. Obstajale so nižje ravni izobraževanja, kot so bile samostanske šole, ki so bile v glavnem namenjene izobraževanju menihov, župnijske šole v mestih, trgih in včasih tudi na podeželju ter mestne šole, ki so jih vzdrževale mestne in trške skupnosti. Te šole so bile namenjene vzgoji bodočih duhovnikov, v mestih pa tudi trgovcev in obrtnikov. Na eni strani so učile svoje učence brati latinščino, tako imenovane nemške šole pa so učile tudi elemente računanja.

Te šole niso ustrezale nivoju poznejših humanističnih »gimnazij«, prav tako niso predpostavljale predznanja in so bile v glavnem zelo elementarne. V šolah je navadno poučeval samo en učitelj, duhovnik, ki običajno ni imel univerzitetne izobrazbe, saj je za opravljanje duhovniške službe zadoščala samostanska ali župnijska šola. Izobraženci, ki so izhajali iz današnjega slovenskega ozemlja, so obstajali, a so univerzitetno izobrazbo pridobili drugje. Študirali so navadno na italijanskih univerzah, a tudi v Parizu, kot je bil na primer Georgius de Rein in Sclavonia iz petnajstega stoletja. Za Hermana Korintskega iz dvanajstega stoletja ni jasno, ali je izhajal iz današnjega slovenskega ali hrvaškega prostora, je pa v Španiji v latinščino prevajal Ptolemaja in tudi Koran. Znani so tudi humanisti, na primer Matija Hvale z Vač, ki je v šestnajstem stoletju izdal knjigo o filozofiji narave.

Kranjska deželna šola, akademije in jezuitski kolegij

Tudi obdobje reformacije na področje izobraževanja ni zares prineslo nivoja visokega šolstva, se je pa začelo povečevati število šol. V Ljubljani je reformacija dobila enega od večjih oporišč na današnjem slovenskem prostoru. Vsaj od šestdesetih let šestnajstega stoletja je v konfliktni situaciji poleg katoliškega začelo nastajati tudi protestantsko šolstvo. Ustanovljena deželna stanovska šola iz šestnajstega stoletja, ki se je financirala iz kranjskih deželnih stanov, je kot prva v slovenskem prostoru pripravljala in omogočala vpis na univerzo. Na njej so se v glavnem šolali sinovi plemičev.

Primož Trubar je v tem času organiziral tudi osnovno šolo v Ljubljani. Ljubljanska stanovska šola nikoli ni prerasla sekundarnega področja šolstva. Po svoji stopnji so bile protestantske deželne šole na vmesni stopnji med mestno latinsko šolo in humanistično univerzo. Zaradi pomanjkanja mestnih šol je morala kranjska deželna stanovska šola večinoma sprejemati učence brez predizobrazbe. Njen kurikulum je zajemal poučevanje nemščine, verouka in glasbe, slovenščina pa se je v prvih razredih uporabljala kot pomoč.

Protireformacija je leta 1598 kranjsko deželno stanovsko šolo zaprla, s tem pa je zaprla tudi edino šolo, ki je na današnjem slovenskem prostoru pripravljala na univerzitetni študij. V protireformaciji se je v slovenskem prostoru namesto protestantskega šolskega sistema oblikovalo jezuitsko šolstvo. V Ljubljani, Celovcu, Gorici in Trstu so v sedemnajstem stoletju nastale šestrazredne »gimnazije«. Razvile so se tako nižje študije, imenovane studia inferiora, kot tudi višje študije, imenovane studia superiora. Višje študije so razvijale predvsem filozofijo na nivoju filozofskih fakultet jezuitskih univerz, njihov cilj pa je bil vzgoja bodočega vojaka cerkve na različnih, tudi civilnih položajih.

Način pouka se ni bistveno razlikoval od predavanj na srednjeveških univerzah. Vztrajali so na aristotelizmu, vključili pa so tudi nekaj humanističnih elementov. Približno ena petina učencev ljubljanske jezuitske »gimnazije« je bila plemiškega izvora, v Gorici pa približno tretjina. V sedemnajstem in osemnajstem stoletju so se na današnjem slovenskem prostoru osnovale tudi akademije. V pregledih visokega šolstva na Slovenskem se navadno ne omenjajo koprske akademije Accademia dei Risorti, Accademia degli Operosi, Accademia dei Desiosi in Accademia Palladiana. Precej bolj poznana je akademija operozov v Ljubljani, ki je bila ustanovljena leta 1693 in je s prekinitvami delovala do leta 1725. Pomembna so bila njihova prizadevanja za graditev semenišča in semeniške knjižnice, zavzemali pa so se tudi za ustanovitev univerze v Ljubljani.

Med prve ukrepe protireformacije je spadala tudi prepoved obiskovanja protestantskih šol, kar je jezuitom v slovenskem prostoru praktično zagotovilo monopol nad izobraževanjem. Jezuiti se načeloma niso ozirali na podelitev papeškega ali cesarskega privilegija, ki bi spremenil njihov kolegij v univerzo, in so tudi brez tega statusa organizirali višje filozofske in teološke študije. V Ljubljani, pa tudi v Celovcu in v Gorici, je torej konec sedemnajstega, predvsem pa v osemnajstem stoletju že obstajalo višje izobraževanje filozofije, manj pa teologije, a formalno kolegij ni podeljeval nazivov, tako da ni dosegel univerzitetne ravni. Če podeljevanje akademskih nazivov postavimo kot ostro mejo med univerzo in drugimi šolami, potem jezuitskih gimnazij v Ljubljani, Celovcu in Gorici ne moremo opredeliti kot univerze. 

Oblikovanje cesarsko-kraljevega liceja

V osemnajstem stoletju so postajali jezuitski kolegiji anahronistični, tako da so razsvetljeni absolutisti, kot sta bila Marija Terezija in Jožef II., izvajali reforme, ki so naletele na hud odpor jezuitov. Z ukinitvijo jezuitskega reda leta 1773 pa se je končalo tudi jezuitsko šolstvo, ki ga je prevzela država. Leto pozneje je v plamenih izginila tudi stavba jezuitskega kolegija s knjižnico.

Nova oblika šolstva pod nadzorom države je postopoma v Ljubljani začela prevzemati naziv cesarsko-kraljevi licej. Razširili so se že obstoječi programi teologije, filozofski študij pa je postopoma nazadoval, saj so nehali poučevati mehaniko, kmetijstvo, teoretično fiziko in naravoslovje. Filozofskim študijem je bila priključena tudi leta 1782 ustanovljena mediko-kirurška šola, na kateri se je poučevalo botaniko, kemijo, anatomijo, kirurgijo, porodništvo in živinozdravstvo. Na liceju so torej obstajali trije programi: filozofija, teologija in mediko-kirurgija.

Zaradi svobodomiselnih predavanj in heretičnih naukov profesorja logike in metafizike Jožeta Novaka je cesar Jožef II. leta 1785 ukinil filozofske študije, a jih je dve leti kasneje obnovil. Iz tistega časa izhaja tudi spomenica, katere avtor je bil Anton Tomaž Linhart, ki je utemeljevala potrebo po univerzi v Ljubljani, vendar prošnja ni bila uslišana. Konec osemnajstega in na začetku devetnajstega stoletja so se liceji v glavnem spremenili v poklicno prakso z glavnim ciljem, da izobražujejo duhovnike, ranocelnike, upravnike veleposestev in učitelje. Liceji so se delili na tiste, ki so lahko podeljevali nazive doktorjev filozofije in teologije, in tiste, ki so se usmerjali v znanstvenoraziskovalno delo, a niso imeli pravice podeljevanja nazivov. Ljubljanski cesarsko-kraljevi licej je spadal v to skupino, ki akademskih nazivov ni podeljevala.

Prva univerza v Ljubljani in njena ukinitev

Ko so bile po francoski invaziji leta 1809 približno na današnjem slovenskem prostoru in širše ustanovljene Ilirske province, je bila v Ljubljani za kratek čas ustanovljena tudi univerza, imenovana École centrale, ki je imela sedem študijskih smeri, in sicer izobraževanje za zdravnike, kirurge, farmacevte, gradbenike, geometre, pravnike in teologe. Zaradi njenega kratkega obstoja so podelili le 9 diplom na teologiji. Novi študentje so bili povprečno stari od 18 do 19 let. Na teologiji, ki jo je vpisala približno polovica študentov, so prevladovali mladi iz kmečkih slojev, na tehniki pa sinovi obrtnikov. Ker francoska oblast ni zamenjala učiteljev iz cesarsko-kraljevega liceja, se način pouka najverjetneje ni bistveno spremenil.

Po Napoleonovem porazu je bila Univerza v Ljubljani ukinjena, obnovljen pa je bil cesarsko-kraljevi licej. Avstrijska država je močno nadzirala univerze in liceje. Omejevali so število študentov iz nižjih slojev. Cesar Franc I. je v času kongresa leta 1821 v Ljubljani, ko so evropske velesile odločale o ureditvi porevolucionarne Evrope, profesorjem ljubljanskega liceja povedal: »Med ljudstvo se širijo nove misli, ki jih nikdar ne bom odobraval. Ostanite pri starem redu, ki je še vedno najboljši. Našim prednikom se je pri tem dobro godilo, zakaj se ne bi tudi vam? Ne potrebujem učenjakov, temveč le pridne državljane, in tako mi vzgajajte mladino. Kdor meni služi, mora poučevati, kakor jaz ukazujem. Kdor pa tega ne more ali kdor se mi bavi in nastopa z novotarijami, ta naj gre, kamor mu je drago, ali pa ga dam odstraniti jaz.« V devetnajstem stoletju so tako morali študentje z današnjega slovenskega prostora za pridobitev univerzitetne izobrazbe oditi na Dunaj, v Gradec ali na kako drugo univerzo.

Univerza postane narodna zahteva

V revolucionarnem letu 1848 so na zborovanju profesorjev cesarsko-kraljevega liceja zahtevali ustanovitev univerze v Ljubljani in napisali posebno spomenico. Kranjski politiki so dosegli, da je oktobra 1848 vlada dovolila stolici za državljansko in kazensko pravo, na katerih se je lahko predavalo v slovenskem jeziku. Ker je eden od predavateljev kmalu zatem umrl, je vlada izkoristila priložnost in stolici prenesla v Gradec, tam pa sta se leta 1854 tudi ukinili zaradi pomanjkanja slušateljev in sovraštva do Slovencev. Prav tako je bil ukinjen tudi celotni oddelek filozofije, tako da visokošolskih programov v Ljubljani ni bilo več, razen pogojno mogoče teologije.

Zaradi nasilja nad slovanskimi študenti na Dunaju in Gradcu je leta 1898 kranjski deželni zbor pod vodstvom Ivana Hribarja sprejel sklep, da se ustanovi poseben fond, ki bo namenjen financiranju univerze. Vendar se je Univerza v Ljubljani lahko ustanovila šele po razpadu Avstro-Ogrske, saj se je oblast zavedala, da gre za slovensko narodno zahtevo, ki bi pomenila še večjo širitev slovenske narodne ideje, iz istega razloga pa so razvoj visokega šolstva v slovenskem prostoru omejevali tudi nemško opredeljeni politiki, ki so slovenski prostor šteli za svojega. Univerza v Ljubljani se je torej lahko ustanovila šele leta 1919 v času velikih nemirov in pretresov, ki jih je povzročila prva svetovna vojna.

Druga ustanovitev Univerze v Ljubljani in izbor profesorskega kadra

Po prvi svetovni vojni je psiholog Mihajlo Rostohar pri Narodni vladi v Ljubljani dal pobudo za ustanovitev vseučiliške komisije, ki je univerzo ustanovila. Potrebo po univerzi je utemeljeval z narodnim in praktičnim vidikom, citiramo: »Otvoritev univerze v Ljubljani nas reši naravnost propada našega inteligentnega naraščaja, ki se pri današnjih razmerah ne more razviti, tako da nam v obratnem slučaju preti direktno vacuum v razvoju inteligence, kar je seveda pogubno za narod in državo. Univerza v Ljubljani hoče biti vsak čas važen kulturen in s tem tudi političen branik na severozapadu kraljestva SHS.« Konec citata.

Kljub svoji nacionalni usmerjenosti je bila ljubljanska univerza v prvem desetletju svojega delovanja presenetljivo odprta za učitelje iz drugih slovanskih držav. Okrog 40 odstotkov predavateljev ljubljanske univerze iz prvega desetletja njenega delovanja je bilo namreč rojenih izven meja današnje Slovenije. Še največji delež je izhajal iz Rusije, iz katere so nekateri profesorji bežali zaradi bolševistične revolucije, sicer pa so prihajali tudi iz današnje Češke, Ukrajine, Hrvaške, Srbije in obmejne Italije ter Avstrije.

Prvi predavatelji ljubljanske univerze so bili izbrani po selekcijskem postopku. Med ustanovitelji univerze v vseučiliški komisiji je prišlo do spora, če morajo profesorji, ki so že predavali na drugih, navadno avstro-ogrskih, univerzah, tudi opraviti postopek selekcije, torej če se morajo tudi oni dokazati ali pa je bila pri njih selekcija že opravljena in se jih samo zaposli. Šlo je za spor med rednimi profesorji in privatnimi docenti, ki so bili nižje na hierarhični lestvici univerze. Na koncu je prevladalo prepričanje, da mora vsak kandidat za predavatelja dobiti priporočilo uglednih predavateljev drugih univerz. To je vseučiliški komisiji načeloma zadoščalo, da je kandidat primeren za predavatelja na univerzi.

Zanimiv je bil tudi spor med centralisti in avtonomisti. Josip Plemelj, sicer prvi rektor univerze, je v vseučiliški zagovarjal, da bi se moralo na univerzi predavati v srbohrvaškem jeziku, saj so bili Slovenci zanj le pleme jugoslovanskega naroda. Citiramo: »Naša pot je popolnoma jasna; pridevek 'slovenski' je le teritorijalna označba, ni ga pa tu poudarjati v smislu narečja. /…/ Učenjaki morajo biti za vsako visoko šolo po celi Jugoslaviji na izbiro brez ozira na dialekt, v katerem so zmožni predavati.« Konec citata. Statut ljubljanske univerze po Plemljevem prepričanju ni bil potreben, saj bi lahko ljubljanska univerza preprosto prevzela statut beograjske univerze. Na drugi strani je Mihajlo Rostohar zagovarjal slovenščino kot učni jezik, prav tako je zagovarjal lastni statut. Tudi pri časovnici ustanavljanja sta se oba razlikovala, saj je Plemelj zagovarjal, da se lahko z ustanovitvijo univerze počaka, Rostohar pa je zahteval takojšnjo ustanovitev.

Omenili smo že, da v Ljubljani neposredno pred ustanovitvijo ni obstajalo visoko izobraževanje, saj so bili po marčni revoluciji 1848 razen teologije ukinjeni vsi pomembnejši študiji na cesarsko-kraljevem liceju. Pri predlogih za profesorje in pri samem ustanavljanju ljubljanske univerze so sodelovala naslednja društva: Slovenska matica, Društvo slovenskih zdravnikov, Društvo slovenskih pravnikov, Društvo slovenskih profesorjev, Društvo bogoslovnih profesorjev in Društvo slovenskih inženirjev, neformalno pa so svoje predstavnike imeli tudi privatni docenti. Ta društva, razen redkih izjem, niso prispevala profesorjev, so pa sodelovala pri njihovem izboru. Ljubljanska univerza je bila na začetku sestavljena iz filozofske, pravne, medicinske, teološke in tehniške fakultete.

Omenili bomo dva sporna primera selekcijskega postopka profesorjev, enega pred ustanovitvijo univerze, drugega po ustanovitvi. Oba kandidata so zavrnili na sporni podlagi. Prvi primer je Valter Schmid, arheolog in benediktinec. Pred prvo svetovno vojno je opravljal vlogo kustosa deželnega muzeja v Ljubljani, bil je tudi štajerski deželni arheolog, leta 1912 pa je postal docent na graški univerzi. Citiramo zapisnik vseučiliške komisije z 21. januarja 1919: »Glede učne moči za arheologijo, priv. doc. dr. W. Šmida,  je večina članov proti nji, ker se je preveč ekstremno obrnil na nemško plat. Po debati, ki so se je vdeleževali prof. Nachtigall, Rostohar, Kraigher, Žmavc i dr. se njegovo ime v tabeli črta oziroma, stavi v oklepaj.« Konec citata.

Pri drugem primeru ni čisto jasno, na koga se nanaša opazka, zdi pa se, da gre za ruskega emigranta. Citiramo zapisnik univerzitetnega sveta s 17. oktobra 1921: »Vidmar opozarja z ozirom na zadnja imenovanja sklep, da ne pride na univerzo žid. Rektor odgovarja, da v univerzitetnem svetu ni bilo ugovora, da po zatrdilu Bilimoviča dotičnik ni žid in da je postala stvar sploh neaktualna, ker dotičnik imenovanja ne sprejme.« Konec citata.

Tudi sicer so ustanovitelji univerze in člani univerzitetnega sveta po ustanovitvi zatrjevali, da je zelo pomembno, da bodo na univerzi predavali profesorji slovanskega izvora in pripadnosti. Vendar taka prepričanja v tem času niso bila nekaj izjemnega. Mnogi slovenski in slovanski profesorji so ravno v tem času na nemških in bivših avstro-ogrskih univerzah izgubili službo zato, ker so bili slovanskega porekla. Politično je bil čas po prvi svetovni vojni izjemno napet in nestabilen, nacionalizem pa je bil pogosto predmet konfliktov, sploh na mešanem ozemlju Avstro-Ogrske. Mnogi slovenski profesorji na avstro-ogrskih univerzah, ki so bili odpuščeni, so kasneje predavali na ljubljanski univerzi.

Ljubljanska univerza je v slovenski prostor prinesla pomembno simbolno spremembo. Po eni strani je služila kot generator slovenskega meščanskega sloja. Bila je nacionalni dragulj, dokaz slovenske kulturne zrelosti in zmage nad nemštvom na bivšem prostoru dežele Kranjske. Po drugi strani pa je prvič v zgodovini v ta prostor trajno prinesla univerzitetne vsebine, ki so jih predavali kvalitetni predavatelji z vseh koncev Evrope. Ravno raznolikost profesorskega kadra v prvem obdobju univerze je bila ena od njenih dragocenih posebnosti.

Univerza v Ljubljani, vse najboljše za stoti rojstni dan!

Ustanoviteljem univerze se je klanjal Borut Brezar. Izpitom univerze se je klanjala in Boruta uvajala Hana R.

*Uporabljamo gradivo zgodovinskega arhiva in muzeja Univerze v Ljubljani. Kar se tiče teorije univerze, se opiramo na dela Pierra Bourdieuja, Taje Kramberger, Draga Braca Rotarja in Rastka Močnika. Pri zgodovini evropskih univerz in ljubljanske univerze pa se poleg nekaterih že omenjenih opiramo še na dela Ane Benedetič, Bogomirja Mihevca, Alojza Cindriča, Sonje Kump, Philipa Daileaderja, Jacquesa le Goffa in drugih. V veliko pomoč so nam tudi obsežni pregledi A History of Universities in Europe oz. Zgodovina univerz v Evropi pod okriljem univerze v Cambridgeu.