Prekleta vojna!

23. maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski. Ta je v odgovor na to na svojo mejo ob levem bregu Soče razpostavila vojsko v obrambno črto. S tem se je v okviru 1. svetovne vojne odprla še ena fronta na ozemlju severovzhodnega Jadrana. Do 27. oktobra 1917, ko se je končala zadnja soška bitka, poimenovana tudi ''čudež pri Kobaridu'', v kateri so avstro-ogrske in nemške sile italijansko vojsko potisnile vse do reke Piave, se je na tem področju zvrstilo 12 soških bitk.

Na soški fronti je umrlo skoraj 200 000 ljudi, pogrešanih je bilo dobrih 500 000, ranjenih pa skoraj 800 000. Okrog 80 000 prebivalcev so avstrijske oblasti izselile iz neposredne bližine bojne črte in nastanile v begunskih taboriščih – najbolj znani taborišči sta bili v Brucku na Leithi in v Wagni. Po koncu vojne so se begunci postopoma vračali v svoje domove, ki pa so bili večinoma opustošeni ali uničeni. Opustošenje so sodobniki opisovali kot povsem nezamisljivo in nepredstavljivo ter je pomenilo veliko zarezo v njihovem kolektivnem spominu.

V današnjem Repetitiu bomo predstavili in na nekaj primerih ponazorili, kako se je spreminjalo dojemanje 1. svetovne vojne, predvsem soške fronte, in kolektivni spomin nanjo v različnih zgodovinskih obdobjih in med različnimi narodnimi skupinami. Omejili se bomo na južnoslovanske narode na eni strani in italijanskega na drugi, ki so bili neposredno udeleženi na soški fronti in je slednja zato pustila velik pečat na njihovem kolektivnem spominu. Posebej bomo tudi predstavili, kako se je spomin na soško fronto konstituiral v Sloveniji po njeni osamosvojitvi. V ta namen bomo obravnavali različne politike reprezentacij v odnosu do materialne dediščine prve svetovne vojne, grobišč ter spomenikov in spominskih obeležij.

Zgodovinska dediščina le malo pove o preteklosti, o kateri naj bi pričala. Vedno je aplicirana za potrebe sedanjosti oziroma, kot piše Jezernik, “projicira sedanjost nazaj in preteklost naprej.” Jezernik opozori na bistveno razliko med zgodovino in dediščino: medtem ko zgodovina raziskuje in pojasnjuje preteklost, jo dediščina prikazuje tako, da jo polni s sedanjimi smotri. Pristranost in selektivnost sta prav bistveni del dediščine, ki potrjuje in konstruira neko identiteto.

S prevlado nacionalizma v 19. stoletju so druge oblike reprezentiranja preteklosti kmalu izginile. Pri tem ne smemo pozabiti, kako Anderson narod opiše kot ''zamišljeno skupnost'', torej kot družbeni kostrukt, ki se vzpostavi skozi določeno komunikacijo - književnost in medije z enotnim jezikom, skozi institucionalizacijo mej in vzpostavitvijo administrativne mreže. Domnevne naravne vezi, kot sta kri in zemlja, so dejansko kulturne vezi, proizvod določenih družbenih okoliščin, ki pa so naturalizirane in s tem legitimirane.

Nacionalna kultura, h kateri sodi tudi dediščina, je vselej segregativna, zaobjame tisto, kar naj bi reprezentiralo duha naroda – na kar je mogoče biti ponosen – in izloči neželjene segmente. Nacionalizem selekcionira preteklost, ki jo vključi v svojo dediščino, skuša jo narediti privlačno za sodobnike, prilagaja jo svoji narodni identiteti, s tem pa zgodovino dejansko spreminja. Skozi takšno selekcijo se vzpostavi tudi razlikovanje med ''nami'' in ''drugimi'' – narod je vselej relacijski pojem, vselej se definira skozi razliko do drugih narodov.

Ko je dediščina institucionalizirana, ko postane del muzejev ali drugih institucij, dobi status znanstvenih dejstev. Preteklost je tu predstavljena kot objektivna realnost, ločena in neodvisna od sedanjosti. S tem je onemogočeno reflektiranje sedanje pozicije gledalca, kar je pogoj za uspešen ideološki učinek. ''Resnica'' je proizvod institucionaliziranega postopka, in ni nekaj, kar bi nas čakalo tam zunaj in do česar se moramo prebiti skozi določen znanstven postopek, kot pravi pozitivistično gledanje.

Ne le, da muzeji zabrišejo vplive sedanjosti na izbor in predstavljanje dediščine, zgodovino tudi prikazujejo teleološko – torej kot usmerjeno k določenemu cilju v prihodnosti oziroma sedanjosti. S tem preteklost postane smotrna, sedanjost pa nujna in logična posledica preteklosti, s čimer se ideološko legitimira.

Tako ni čudno, da so večjo pozornost varovanju zgodovinske “narodne” dediščine začeli posvečati v 19. stoletju, v času pomladi narodov, ko so se morali manjši narodi, na primer slovenski, šele dodobra konstituirati kot taki, narodna identiteta pa je bila omejena na le ozek krog izobraženstva. Narodna zgodovina, muzeji, nacionalne institucije in spomeniki so nacionalizirali dediščino, ki naj narodu podeljuje legitimnost.

Praksa postavljanja spomenikov in spominskih obeležij, ki so bila praviloma namenjena nacionaliziranju preteklosti, se je po Evropi in Ameriki začela postopoma širiti od 2. polovice 19. stoletja dalje. O tem, kako se je kmalu bliskovito razširila, priča epizoda z začetka 20. stoletja, ko je pariški mestni svet prakso poskusil zamejiti z odlokom, da se naslenjih deset let ne sme postavljati novih spomenikov, ne glede na ugled umrlih.

Dodatni polet postavljanju spomenikov je priskrbela 1. svetovna vojna. Revija American Magazine of Art je na primer kmalu po njenem koncu pisala o “kugi vojnih spomenikov, ki so preplavili deželo” in jo označila kot “trpljenje zaradi spomina na trpljenje”. Obsedenosti s ‘kultom neznanega padlega vojaka’ pa je kmalu naredila konec druga svetovna vojna, ki je spomin na prvo skoraj povsem zasenčila.

Medtem ko opisana situacija velja za večji del Evrope in Amerike, pa ne velja povsem za prostor jugovzhodnega Sredozemlja. Specifikam tega prostora se bomo posvetili v nadaljevanju, pri čemer bomo upoštevali različne nacionalne kontekste.

Razlika med dojemanjem prve svetovne vojne italijanskih vojakov na eni in avstro-ogrskih na drugi strani je bila prisotna že v času trajanja vojne. Kot meni Luthar, so avstro-ogrski vojaki kmalu izgubili prvotno domoljubno navdušenje nad vojno in jo doživljali kot nesmiselno žrtvovanje in največjo neumnost. Lojalnost do cesarja in monarhije, še vedno čvrsto zasidrana v retoriki, je bila vsaj med meščanstvom in malomeščanstvom manjših nenemških narodnosti že pred vojno v veliki meri omajana. Prav tako zaradi številčnosti narodov v monarhiji ni mogla biti učinkovita niti nacionalistična ne domovinska propaganda, saj so različni narodi s takrat že dodobra izoblikovano nacionalno identiteto za svojo domovino imeli le nekatere dežele, ne celotnega cesarstva. Izjema so vojaki iz dežel zaledja fronte, katerih domove je vojna neposredno ogrožala. Lep primer neuspeha avstro-ogrske propragande predstavljajo člani gibanja preporodovcev, ki so se zavzemali za združitev južnih Slovanov kot enotnega naroda v lastno ločeno državo. V začetku vojne se jih je mnogo kot prostovoljci pridružilo srbski strani ali se na vzhodni fronti predalo v rusko ujetništvo.

V nasprotju s tem so italijanski vojaki vojno doživljali kot pomembno za širitev svojega nacionalnega teritorija in so bili polni nacionalističnih čustev. Pri tem je glavna propagandna vsebina vojno prikazovala kot zadnji stadij risorgimenta oziroma združitve države, ki naj bi bil odvisen od uspeha na soški fronti. Njihov cilj so bile dežele Posočja in Trsta z Istro, ki so se jim morali odpovedati leta 1866 v vojni s Habsurškim cesarstvom, ko so bili po sklenjenem premirju prisiljeni ustaviti se na vzhodnem robu Furlanije ob reki Tagliamento. Luthar meni, da so se italijanski vojaki na soško fronto odpravili kot Furlani, Benečani ali Rezijci, iz nje pa prišli kot Italijani.

Različno dojemanje vojne med italijansko in avstro-ogrsko oziroma jugoslovansko stranjo se je nadaljevalo tudi po njenem koncu. Italijanska stran je takrat začela s fašistično interpretacijo prve svetovne vojne, kar se je kazalo med drugim v Mussolinijevi monumentalnosti in grandiozonosti obeleževanja spominske krajine v Furlaniji in Krasu. V Italiji je na primer od leta 1923 delovalo okrog 6000 komisij, ki so po različnih krajih in mestih skrbele za postavljanje spomenikov, posvečenih prvi svetovni vojni. Velika večina danes stoječih spomenikov in obeležij je prav posledica njihovega dela. Luthar fašistično politiko kolektivnega spomina komentira takole: “Kar ni uspelo živim vojakom v letih od 1915 do 1917, ko je fronta zaradi prevelike previdnosti italijanskega glavnega štaba obtičala na obronkih kraške planote, je po vojni uspelo fašistom, ki so njihovo smrt instrumentalizirali za svoj ekspanzionistični projekt.”

Primer takšnega fašističnega reinterpretiranja prve svetovne vojne predstavlja kostnica v Redipugliji, verjetno najveličastnejši spomenik v vojni padlim vojakom, ki je hkrati tudi največji spomenik v vsej Italiji. Zajema obširno ravan s križi, posvečeno 100 tisočim padlim vojakom, kamnit spomenik vojvodi Aosti ter monumentalno stopnišče. Slednje iz Redipuglije vodi na kraško planoto in dalje v Slovensko primorje in Istro, torej na ozemlja, ki so jih italijanski iredentisti imeli za svoje, ter s tem nakazuje smer zaželjene nadaljnje italijanske ekspanzije.

Nad stopniščem je na vzpetini Sei Busi urejena ogromna ravan s križi. Na vsakem izmed njih je napis ene same besede ''PRESENTE''; ta po mnenju Lutharja ponazarja navzočnost vojakov, ki se priglašajo svojemu vodji, in njihovo stalno pripravljenost na boj. Raba te besede ima po Lutharju dodaten simbolni pomen; citiramo: “Ob poudarjanju vojaškega reda in discipline izraža zavestno požrtvovalnost pri obrambi vzhodne meje države. Še več, s tem ko se padli znova prijavljajo na dolžnost in znova zasedajo svoje položaje, za vselej vstopajo v spomin generacijam, ki prihajajo za njimi. Temu sporočilu pritrjuje tudi osnovna arhitektura vsakokratne kostnice, ki sledi osi vzhod−zahod oziroma nakazuje smer, iz katere je pričakovati nevarnost. Glede na to ne preseneča, da se je tudi po zaslugi prve svetovne vojne prav vzhodna meja v italijanski zgodovinski zavesti vtisnila kot meja, ki loči, zaradi česar jo je kot táko treba še posebej skrbno utrjevati in varovati.”

Podoben primer predstavlja tako imenovana Italijanska kostnica, ki je zgrajena na Gradiču okoli cerkve sv. Antona, do nje pa iz Kobarida vodi cesta s štirinajstimi postajajmi križevega pota. V njej je pokopanih okrog 7000 v 1. svetovni vojni padlih italijanskih vojakov, njihova imena pa so napisana v nišah na treh koncentričnih osmerokotnikih, zgrajenih okrog cerkve. Motivika križevega pota lepo ponazarja, kako so italijanske oblasti svoje padle vojake spreminjale v prave mučenike za narod. Leta 1938 je kostnico svečano otvoril Benito Mussolini, še danes pa je pod upravo Italije.

V nasprotju z italijanskimi je za avstroogrska grobišča in spomenike padlim vojakom tipično, da so razdrobljena po različnih pokrajinah, različnih velikosti in občasno ločena po narodnosti. Svoja ločena grobišča imajo najpogosteje madžarski vojaki, kamor pa so mimogrede vključili še slovaške vojake, dokler ni bila leta 2010 ‘napaka’ odpravljena in so Slovakom svoj ločen spomenik postavili v Ločah pri Tolminu.

Kraljevina Jugoslavija je po vojni nastala iz nekdaj vojskujočih se strani – Slovencev, Hrvatov in večine Bosancev, ki so se vojne udeležili na strani Avstro-ogrske, ter Srbov, ki so se bojevali proti njej. V Kraljevini Jugoslaviji se je prvo svetovno vojno sicer prikazovalo kot državotvorno in konstitutivno za novo državno tvorbo, pri čemer se je poudarjalo predvsem udeležbo na proti-avstoogrski strani.

Takšen primer predstavlja pokopališče Zejtinlik pri Solunu. Takoj za vhodom v njegov jugoslovanski del stoji grobnica z napisom:

“Neznani tudjinče, kad slučajno mineš

Pored ovoga svetoga zajedničkog groba,

Znaj, ovde su našli večno utočište

Najveći junaci današnjeg doba!

Roditelj je njihov: hrabri srpski narod, …” in tako dalje.

Že iz napisa je razvidno, da grobišče, ki naj bi bilo namenjeno Jugoslovanom, slednje razume predvsem kot Srbe, čeprav so se na solunski fronti, iz katere so padli pokopani vojaki, borili na primer tudi slovenski dobrovoljci. Tudi zastava in venci na jugoslovanski strani pokopališča so zgolj srbski. Vendar je bilo v Jugoslaviji v splošnem spomin na prvo svetovno vojno težko nacionalizirati, prav zaradi udeležbe  njenih narodov na nasprotnih straneh.

Publicistika o vojni se je osredotočala na vojaško življenje, ujetništvo, uporništvo, medtem ko se o soški fronti praktično ni pisalo. Spomin nanjo se je tako ohranjal predvsem v Posočju, v krajih njenega neposrednega dogajanja, ki so bili po vojni vključeni v Kraljevino Italijo. Tu je institucionalizirani spomin na fronto poudarjal italijansko zmagovitost in nacionalizem, tako da se je med slovenskim prebivalstvom ohranjal le v zasebnosti med posamezniki. Ti so množično zbirali ostaline s fronte, shranjevali pisma in dnevnike svojih padlih svojcev ter jim privatno postavljali spominska obeležja.

V Jugoslaviji je bil kolektivni spomin na 1. vojno potlačen: po eni strani zato, ker, tako Luthar, “je bilo nemogoče obenem slaviti zmago in poraz, po drugi zato, ker je spomin na prvo svetovno vojno kmalu zasenčil spomin na drugo”. Slednji je bil pomembnejši, »ker je bila ta vojna konstitutivna za socialistično federativno Jugoslavijo, poleg tega pa je zmagovita ideologija na vsakem koraku zatrjevala, da sta bratstvo in enotnost, ki ju je skovalo odporniško gibanje, presegla razpoko, ki je med jugoslovanskimi narodi nastala (tudi) med prejšnjo vojno«.

Šele v 90-ih letih prejšnjega stoletja je prva svetovna vojna zopet zbudila zanimanje posameznih narodov. Prišlo je do individualizacije spomina na 1. svetovno vojno, v ospredje se je začelo postavljati posameznega človeka ter njegova čustva in trpljenje. To odseva spominska pokrajina z vse polno imeni navadnih vojakov, ki pa pravzaprav še zmeraj predstavljajo predvsem pripadnike nekega naroda. Hkrati je torej prišlo do nacionalizacije spomina, ki je bila predtem otežena, saj je večina Slovencev, Hrvatov in Bosancev v vojni sodelovala na strani Avstro-Ogrske.

Podoben razvoj je potekal na slovenskem ozemlju, kjer je institucionalno zanimanje za prvo svetovno vojno začelo rasti šele po osamosvojitvi, ko je bilo vojno mogoče teleološko predstaviti kot del nacionalne državotvorne zgodovine, torej kot korak na poti k ‘lastni državi’. Do takrat pa je bil spomin nanjo prepuščen intimnosti posameznikov.

S soške fronte se je ohranilo mnogo ostalin – od strelskih jarkov, kavern, topniških mest, do ostankov granat in strelnega orožja. Te so desetletja zbirali domačini in ustvarili številne zasebne zbirke, pa tudi priskrbeli vojaški material za javne muzeje. Vsekakor se je spomin na soško fronto ohranjal, tako med domačim lokalnim prebivalstvom kot tudi širše med Slovenci. Petra Svoljšak meni, da pri Slovencih prav spomin na soško fronto ključno določa kolektivni spomin na celotno prvo svetovno vojno; citiramo: “Lahko trdimo, da je spomin na soško fronto koloniziral slovenski spomin na 1. svetovno vojno nasploh, kar gre pripisati tako mlahavosti slovenske zgodovinske vede kot tudi izjemnemu zanimanju predvsem prebivalstva Posočja, ki je »pognalo« stroj zanimanja z več desetletnim zbiranjem materiala z bojišča, na katerem deloma temelji tudi Kobariški muzej, ter je predstavljen v številnih zasebnih muzejskih zbirkah, pa v Goriškem in Tolminskem muzeju.”

Razvoj po osamosvojitvi je mogoče lepo prikazati na primeru Kobariškega muzeja, ustanovljenem leta 1990. Njegovo ideološko usmeritev lepo opišejo besede dr. Branka Marušiča iz Vodnika po muzeju:

"Kobariški muzej ni muzej vojne, pač pa človeka in njegove stiske. Ni muzej zmage in slave, osvojenih in poteptanih zastav, zavojevanja in maščevalnosti, revanšizma in nacionalnega ponosa. V ospredju je človek, tisti, ki glasno ali pri sebi, zase ali pa za sotrpine, v različnih jezikih sveta nenehno govori: ‘Prekleta vojna!’ V kratki kletvi je zajeta temeljna izpoved Kobariškega muzeja, njegova uspešnost ter pravica in potreba, da živi in se razvija."

V slišanem se jasno izraža utemeljevanje posameznika kot 'nadideološkega'. Muzej ni posvečen Velikim idejam, temveč individualnemu posamezniku in njegovim čustvovanjem. Kot da ideja (nadideološkega) individua ni zgolj še ena Ideja, z njo tesno povezana ideja o koncu Velikih zgodb pa le še ena Velika zgodba liberalne ideologije. Glede na čas ustanovitve muzeja – čas osamosvojitve Slovenije in dokončen povratek kapitalističnega liberalizma, poudarjanje individualističnih idej ne preseneča.

Še en pomemben ideološki vidik muzeja je prikazovanje vojne kot izbruha povsem nerazumljivega nasilja, padlih vojakov in ranjenih veteranov pa kot njegovih žrtev. Nerazumevanje vzrokov za vojno in nezmožnost analiziranja vzrokov za sprva tako navdušeno udeležbo v njej imata za posledico naturalizacijo vojne. Torej vzbujata vtis vojne kot nekakšne naravne katastrofe, in ne kot odgovor na določeno ekonomsko in politično krizo konkretnega zgodovinskega obdobja, katere izbruh je bil politično vprašanje.

Individualizacija prve svetovne vojne, torej osredotočanje na posameznike in njihovo intimno doživljanje vojne, se ne izključuje s še vedno prisotno nacionalizacijo. Le da se vojakov ne prikazuje kot mučenikov za narod, temveč kot individualne tragedije Slovencev v ‘vrtincu zgodovine’, ki mu je bil prepuščen ‘slovenski narod, ko še ni imel lastne države’. Vendar tudi individualizacije same ne moremo imeti za nadideološko. Prav narobe: kot sem pokazala, začetki individualiziranja spomina na prvo svetovno vojno sovpadajo z utrditvijo kapitalizma in vzponom liberalne ideologije. Reprezentiranje prve svetovne vojne danes torej ni nič manj ideološko kot je bilo na primer v času fašistične Italije. Namenjeno je potrjevanju sodobne liberalne ideologije in utrjevanju individualistične identitete.