Pravi rasizem, najbolj zapomnljiv, najbolj neodpustljiv, najobčeje obsojan in najlažje opredeljiv, je tako imenovani biološki rasizem, rasizem merjenja glav in obsežnih latinskih klasifikacij. Tisti, katerega korenine se običajno išče v 19. stoletju. Vse njegove predhodnike, bratrance in strice se pazljivo označuje kot protorasizme ali se jih vsaj definira v razmerju do tega pravega in najžlahtnejšega tipa rasizma. Rasizma, ki je najlepše, najbolj znanstveno in najuspešneje zgradil koncept rase.

Zgodilo pa se je, da so se ljudje začeli srečevati z diskriminatornimi praksami, ki so jim dale vedeti, da za njihov kompetentni opis ne zadošča samo en metapojem rasizma. Govoriti se je začelo o kulturnem rasizmu, ksenofobiji in še marsičem drugem. Poluciji rasizmov bomo z zlonamernim nasmehom dodali še enega in ga poimenovali misijonarski rasizem ali, kot stoji zapisano v naslovu, rasizem dobrih src.

Oddaja se bo ukvarjala z misijonarsko sceno 19. stoletja na področju današnje Slovenije in njenim protagonistom misijonarjem dr. Ignacijem Knobleharjem. Jedrni vir za oddajo bo knjižica z naslovom Potovanje po Belem Nilu ali Reise auf dem weissen Fluss, ki jo je po Knobleharjevih zapiskih priredil Vladimir Klun in je izšla leta 1850 na Dunaju. Analiza bo fugirana tudi z raznimi priložnostnimi zapisi iz najzvestejšega časopisnega spremljevalca Knobleharjevih potovanj, katoliškega časnika Zgodnja Danica.

Misijonarska scena je proizvedla množico izjav, ki jih bo ta oddaja poskusila uporabiti za izgradnjo koncepta misijonarskega rasizma in po poldrugem stoletju Knobleharju in druščini pokazati ne samo, da so izjavljali rasizme, ampak tudi to, da so bili pri tem precej iznajdljivi in, ne najnepomembneje, zanimivi.

Najprej si poglejmo, kdo je Ignacij Knoblehar sploh bil. Slavni misijonar se je rodil leta 1819 v vasi Škocjan na Dolenjskem. Kot mladeniča ga je navdušila pridiga severnoameriškega misionarja Friderika Barage in v prihodnjih letih je vse sile usmeril v to, da bi pod pokroviteljstvom katoliške Cerkve nekoč lahko v daljne dežele odšel oznanjat evangelij. Standardni postopek, da je človek lahko uradno postal eden izmed širiteljev katoliške vere, je bil, da se je vpisal v misijonarski zavod, vključen v sicer že leta 1622 ustanovljeno Kongregacijo za širjenje vere (Sacra Congregatio de Propaganda Fide), ki se jo je na kratko imenovalo Propaganda. Danes institucija še obstaja in se, bojda zaradi negativne konotacije, ki jo je besedi propaganda prilepil Joseph Goebbels, imenuje Kongregacija za evangelizacijo ljudi (Congregatio pro Gentium Evangelizatione).

Propaganda Knobleharjeve prošnje za vstop sprva ni v celoti sprejela, dovolili so mu namreč samo obisk pouka jezikov. Predavanja bogoslovja je odhajal poslušat na jezuitski Rimski zavod (Collegium Romanum). Dokončno so ga na Propagando ob podpori profesorja Guiseppeja Mezzofantija le sprejeli leta 1843 in leta 1845 ga je prefekt Kongregacije kardinal Franzoni posvetil za mašnika. Začel se je ozirati po priložnostih za misijonarsko delo. Prva se je ponudila zelo kmalu. Papež Gregor XVI je nekaj mesecev pred smrtjo, marca 1846, uspel potrditi kongregacijski sklep, da se zahodno od apostolskega vikariata v Abesiniji ustanovi nov misijon, torej nov, zdaj poimenovan osrednjeafriški apostolski vikariat. Za vikarja je bil postavljen Anetto Casolani, dodeljena pa sta mu bila tudi dva gojenca Propagande, Angel Vinco in Ignacij Knoblehar. Ker se je Casolani vikarstvu kmalu odpovedal, je pozicijo prevzel Maksimiljan Ryllo.

V Libanonu se je Knoblehar naučil nujno potrebne arabščine, kasneje odromal še v Palestino, leta 1848 pa je, medtem ko je v Evropi končno izbruhnilo revolucionarno vrenje, prispel v Kartum, ki so si ga misijonarji izbrali za izhodiščno točko potovanj v južni Sudan. Ryllo je kmalu po prihodu podlegel griži in pred smrtjo za vodjo misije imenoval Knobleharja.

Prva gesta kot vodja vikariata je bila za Knobleharja soorganizacija odprave, ki jo je proti jugu vsako leto pošiljal upravnik mesta Kartum in jo je Knoblehar podrobno obeležil v svojih zapiskih, ki so bili prirejeni v prej omenjeno knjižico. V naslednjih letih je vzpostavil ogromno mrežo misijonskih postaj in večjih zavodov, ustvaril bogato osebno zbirko, del katere danes hrani Slovenski etnografski muzej, sestavil dve delni slovnici tedaj še nepopisanih jezikov in se nasploh uveljavil ne samo kot dober misijonar, ampak tudi kot odličen poznavalec porečja Nila, kar mu je priznal celo sloviti Edward Evans-Pritchard, človek, ki je najbolj znan po pisanju o ljudstvu Nuerov. Bil je prvi belec, ki je, v letu 1854, priplul skoraj do tretje stopinje severne širine. Hvaljen pa ni bil samo s strani antropologov ampak tudi raznih inženirjev in naravoslovcev, večkrat ga je omenjal na primer glavni načrtovalec Sueškega prekopa Ferdinand de Lesseps.

Kljub množici celebrityjev 19. stoletja, s katerimi si je Knoblehar dopisoval, kljub pokroviteljstvu Geografskega društva na Dunaju, hvali v angleškem Timesu in uglednem časopisu The Anthenaeum, kljub občudovanju, ki mu ga je izkazal zoolog Alfred Brehm, o Knobleharjevi eksotični zanimivosti morda najbolje priča dejstvo, da v popisu njegove osebne prtljage, ki ga je opravilo predstojništvo samostana, v katerem je umrl, najdemo zaznačbe, kot so: Mnogo ptičjih mehurjev in pet žirafinih repov. Kot si lahko predstavljate, je bil Ignacij Knoblehar, sploh v oziru na dejstvo, da se je rodil v začetku 19. stoletja na Kranjskem kot sin gostilničarja, nepredstavljivo kul.

Vrnimo se k rasizmu.

V čemu misijonarski rasizem odstopa od tistega najžlahtnejšega rasizma, ki smo ga omenili na začetku? Naprej, kako se razlikuje od klasičnega mesijanskega zanosa civiliziranega dela sveta, ki se zrcali v besednih zvezah, kot so francoska Mission civilisatrice, portugalska Missão civilizadora, ameriški Manifest destiny, Kiplingov White man’s burden ali španski originalno protimavrski vzklik Santiago y cierra, España?

Knobleharjev rasizem je ena sama jokava tožba, usmiljeni poziv, ki prosi Boga in vse svetnike, naj poskrbijo, da bodo ljudstva Belega Nila spoznala, da so navsezadnje ljudje kot vsi drugi, da jih razkolniški Kopti in mohamedanski trgovci pustijo na miru, jim nehajo požigati vasi in krasti otroke. Seveda je v jedru misijonarske motivacije ležala želja pomagati. Pomagati divjakom, da bodo spoznali Božjo besedo, pomagati, da med sušnimi obdobji ne bodo stradali, da bodo njihovi namakalni sistemi bolje načrtovani in njihove kolibe bolj trdne.

Točka, kjer se v misijonarski sceni splača iskati rasizme, ni tipična obtožba moralne pokvarjenosti ali kulturne nezadostnosti, ki bi jo lahko pričakovali. V pisanju Knobleharja in sodelavcev bomo težko našli ostre besede, ki jih je prebivalcem pristajališč evropske civilizacijske luči namenil na primer portugalski kronist Gomes Eanes de Zurara v 15. stoletju ali še stoletje prej italijanski filozof Egidio Colonna. Divjaki Belega Nila po Knobleharjevo niso samo dobri. Občudovanja vredna ni samo njihova otroška svoboda, pogum, iskrenost in žametna koža. Knobleharjevi divjaki ne znajo sovražiti. Vsaj ne sami od sebe. Kadar so nasilni, so bili zavedeni, kadar so razuzdani, so bili zaradi vlažne klime podlegli mrzlici, kadar Knobleharja napodijo iz vasi, ker so prepričani, da jé njihove otroke, so jim bili to natvezili zlobni mohamedanci.

Odgovor na vprašanje, iz kje in kako lahko Knobleharju pripnemo značko, ki pojasnjuje, da je opravil tečaj za rasista, in za kakšne vrste značko gre, lahko dobimo, če analiziramo odnos, ki so ga imeli misijonarji osrednjeafriškega apostolskega vikariata do nedivjakov v regiji.

V 50-ih letih 19. stoletja je bil turško-egiptovski Sudan izrazito muslimanski in ni težko niti verjeti niti preveriti, da so imele plemenske skupnosti Belega Nila v resnici ogromno težav z raznimi trgovci, ki so pluli iz Kartuma in drugih bližnjih muslimanskih trgovskih centrov. Kartumski suženjski trgi so svoje razstavno blago v resnici pridobivali iz obrečnih naselbin in res so se manjše izmenjave med muslimanskimi trgovci in temi plemeni večkrat sprevrgle v oborožene spopade.

Druga večja nedivjaška skupnost je bila koptska. Kopti so za misijonarje predstavljali drugačen problem, saj so bili za razliko od zlobnih muslimanov in nebogljenih divjakov seznanjeni z evangelijem, a so se vseeno odločili, da se ločijo od preostalih kristjanov in si postavijo svojega papeža.

Zares jedke obtožbe so pri misijonarjih rezervirane prav za ti dve skupine ljudi, muslimane in Kopte. Če divjaške duše venomer posedujejo potencialnost, da se popolnoma očlovečijo, je pri krivovercih drugače, in skoraj zagotovo lahko rečemo – huje. Divjaki ostajajo tisti, ki bi lahko bili, pa še niso, kopti in muslimani pa so tisti, ki bi lahko bili, pa nočejo.

Misijonarski rasizem je rasizem, ki divjakom odvzame intencionalnost, huje, odvzame jim pravico, da bi bili zlobni. Ne dovoli jim, da bi povsem iskreno pili iz človeških lobanj, žrli človeško meso, na evropskih prsnih koših lomili sulice ali vsaj hudomušno izrekali krivoverske dovtipe. Knoblehar bi verjel, da so to storili, bil pa bi prepričan, da tega globoko v sebi niso hoteli in da jim je idejo podtaknil nekdo, ki zna gojiti sovraštvo do kristjanov, nekdo dovolj prefinjen, da pljuva po krščanskem Bogu.

Oglejmo si nekaj izjav raznih misijonarjev, ki vsaj delno pomagajo upravičiti dozdajšne postulate.

Zgodnja Danica je 1. oktobra leta 1855 objavila pismo misijonarja iz porečja Belega Nila Mathiasa Kirchnerja. Izsek iz pisma vsebuje eno izmed petih označb prebivalcev Afrike kot nravno popačenih, ki smo jih zasledili v pisanju kranjskih misijonarjev. Mimogrede, tri so namenjene muslimanom in dve koptom. Kirchner zapiše takole:

»Gospodova milost in pa oživljenje bogoslovnih učenosti med Kopti bo v koptiškim duhovstvu željo obudilo, se z Rimom skleniti; dosti je, de dosihmal nismo še z nobenim koptam od narvikši oblasti papeža govorili, kteri bi ne bil popolnoma prepričan, de je od Boga postavljen in od njega oblast ima. Se ve de, težka vojska bo z mozlemsko razkolniško nravno popačenostjo.«

O Koptih je škofu Slomšku 28. oktobra leta 1852 bojda pisal tudi Jernej Mozgan, pismo pa naj bi bilo prav tako objavljeno v Zgodnji Danici, in sicer 20. januarja 1853. Tako je vsaj pravil Franc Jaklič, avtor med drugo svetovno vojno izdane knjige o Knobleharju. Sami v dotični številki Zgodnje Danice takšnega pričevanja nismo našli. Vseeno ga, polagajoč upe v Jakličevo verodostojnost, tu navajamo. Mozgan pravi:

»Zaradi dolgotrajnih in neprestanih stisk (preganjanja in zaničevanja mohamedancev) so v duši čisto pokvarjeni, pripravljeni za vsako hudobijo in najhujši zaničevalci katolikov, katere imajo za slabše od samih Turkov. Versko so silno nevedni. Njih nevednosti pa se ne moremo čuditi, ker od svojih mašnikov, ki so na zelo nizki stopnji izobrazbe, ne slišijo drugega kot suho branje evangelija.«

In morda še odsek iz Knobleharjeve knjižice Potovanje po Beli reki, ki se nanaša na nečloveško ravnanje muslimanskih trgovcev.

»Nikakor se ni čuditi, če zamorci vse bele tako zlo čertijo, ker jih ti z res živinsko neusmiljenostjo terpinčijo, tako de se jim bolje zdi, v boju s sovražnimi živinami z lovam se preživiti, kakor zemljo obdelovati (...) Kako kmalo bi bili ti tako imenovani divji zamorci drugačni ljudje, če bi se bolj po človeško z njimi ravnalo.« »Sumni so zlasti do Turkov, med seboj pa se ljubijo, desiravno se včasi zavoljo majhnih reči preper in boj vname.«

Aboslutno zlobni Turki so imeli pri Knobleharju status tekmeca. Ne samo v smislu, kdo bo imel večji vpliv na divjaške vasice, torej ali bodo Turki uspeli nadaljevati s svojim ropanjem in trgovanjem ali bo moč Božje besede divjakom že dala dovolj, da se bodo temu uprli. S Turki si je bilo mogoče izmenjavati častne pozdrave ob islamskih in krščanskih praznikih, z njimi se je bilo mogoče dogovoriti za premirje, moratorij le tega, z njimi se je bilo mogoče boriti. Knoblehar zato pogosto izjavlja stvari tipa:

»Vikarjeva barka, lahko jadrilo, je bila kmalo spredaj, in cesarski avstrianski orel je kmalu tako dalječ pred turškim polmescam ferfral, de smo ga izpred oči zgubili.«

Divjaki živijo dovolj nizkotno, da se ne smatrajo za tekmece in da se njihovih nasilnosti ne splača upoštevati. Saj tudi žival, ko je v agoniji, kdaj ugrizne lastnikovo roko.

Knobleharjev odnos do divjakov je morda podoben odnosu Arabca do šakalov iz Kafkove zgodbe, nedvoumno naslovljene Arabci in šakali. Preprosto si jih ne more zamisliti kot nečesa, proti čemur bi se bilo vredno ali sploh častno boriti. Čeprav se digresija morda zdi velika, menimo, da se bo odnos Arabcev in šakalov izkazal za sila primerno primerjavo. Zgodba je taka:

Pripovedovalec tabori v oazi sredi puščave. Želi zaspati, a ga pokonci drži tuljenje šakalov, ki se mu kmalu tudi približajo in z njim celo spregovorijo. Najstarejši izmed njih, očitno vodja kardela, mu pove, da so ga čakali več rodov. »Vemo,« mu pravi ostareli poglavar, »da prihajaš s Severa, ravno na tem temelji naše upanje. Tam je razum, ki ga med Arabci ni najti. Iz tega hladnega napuha ni mogoče, kot veš, skovati niti iskre razuma. Ubijajo živali, da bi jih jedli, mrhovino pa zaničujejo.« Šakalom se Arabci gnusijo, radi bi se vrnili v čistost naravnega reda. Takole pravijo: »Najti moramo mir pred Arabci, zrak, ki ga bo mogoče dihati; očiščen jih mora biti pogled vsenaokrog do obzorja; nikjer se ne sme slišati tožba koštruna, ki ga kolje Arabec; mirno naj pogine vsaka žival. nemoteno naj jo mi izsesamo in očistimo do kosti. Čistost, nič drugega kot čistost hočemo.« Ponudijo mu stare zarjavele škarje, s katerimi naj Arabcem prereže vrat in jih odreši. Kmalu na prizorišče prilomasti visok arabski mož z bičem in pripovedovalca veselo nagovori. »Zdaj pa si, gospod, videl in slišal tudi to predstavo. Nesmiselno upanje gojijo te živali; blazne, zares blazne so. Zato jih imamo radi; naši psi so, lepši od vaših. Poglej, ena kamela je ponoči poginila, dal sem jo spraviti sem.« Težko kamelje truplo Arabec ukaže odvržti pred šakale, in ko šakali, sužnji svoji telesnosti, začnejo lokati kameljo kri in se prerivati ob truplu, se Arabec še enkrat nasmehne in jasno je, da se šakalom, tem ubogim stvorom, nobenega sovraštva zares ne da zameriti.

Divjaki so zanimivi, zavezani samo časnim, telesnim stvarem, romantično svobodni in brezskrbni, niso pa lastniki svojih dejanj, stvari, ki jih počnejo, so stvari, ki so jih v njihovo čisto barbarstvo prinesli drugi. Ni se jih treba bati, nikoli jih ne bo treba premagati, treba jih je samo očistiti.

In da bo stvar absolutno jasna. Knoblehar ni nikoli prisostvoval pri nobeni okrutnosti. Bil je navdahnjen s svojim poslanstvom, kot mnogi je bil pripravljen žrtvovati svoje življenje, da bi njegovim sudanskim črncem omogočil boljši, svetlejši in na sploh bolj smiseln obstoj.

Še en ovinek, ki bi pomagal razumeti, kakšno vrsto rasizma se skuša izštrliti v tej oddaji, bi se morda lahko ponudil iz francoske Indokine poznega 19. stoletja. Sodni proces, ki bo tu na kratko opisan, je prva obravnavala Ann L. Stoler v članku Sexual Affronts and Racial Frontiers.

Leta 1898 v mestu Haiphong, danes v SV Vietnamu, je bil devetnajstletni sin uslužbenca francoske mornarice Sieruja Icarda obtožen, da je brez upravičenega razloga z bičem napadel nemškega mehanika. Lokalno sodišče je fanta obsodilo na šest mesecev zapora. Fantov oče je na vse pretege skušal omiliti kazen in korespondenca med očetom in uslužbenci sodišča je tisto, kar nas bo tu zanimalo. Kar sploh dela primer relevanten in dovolj opazen, da je bil kadarkoli sploh izpostavljen, je, da je bil fant metis, mešanec s francoskim očetom in azijsko mamo.

Potencialna omilitev kazni je bila odvisna od fantove klasifikacije; če bi očetu enostavno uspelo dokazati, da je fant Francoz, bi zanj veljalo francosko pravo in bi bil lahko delno oproščen po enem izmed določil, ki jih je za take primere to pravo že predvidevalo.

Fant je nosil dve imeni. Kadar so ga želi poklicati po francosko, so mu rekli Lucien, mama pa ga je klicala Nyugen. Sodnik je tekom celotnega procesa, ne ravno povšeči očetu, fanta klical Nyugen dit Lucien, torej Nyugen, ki ga kličejo Lucien. Očeta je večkrat imenoval za domnevnega očeta. Ker je bila enostavnost postopka odvisna od sodne ugotovitve, da je fant Francoz in da naj zanj velja francosko pravo, da je ukrepal v samoobrambi, je oče sodišču večkrat poskusil dokazati, da je fant nemškega mehanika udaril, ker je bil izzvan. Bolj pomembno je, kako je oče svoj apel nadaljeval. V dokaz nedolžnosti in francoskosti obenem je pojasnil, da je bil Lucien vzgojen v francoskem kulturnem miljeju, v hiši, v kateri so bile vse stene prekrite s podobami francosko pruske-vojne in je iskreno in srčno sovražil Nemčijo ter Nemce. Mehanika je prebičal ne le zato, ker ga je ta izzval, ampak tudi in predvsem zato, ker je sovražil cel njegov rod in bi storil enako, če bi srečal kateregakoli drugega Nemca ali Nemko.

Sodišče je sklenilo, da se, ker je fant preveč časa preživel na raznih ladjah kot pomočnik, njegovo sovraštvo do Nemcev ni moglo razviti v goreči prezir, ki ga opisuje oče. Omilitev ni bila uslišana.

Zanimivo je pomisliti, kakšen motiv bi postavili za dejanje, če bi se za fanta ne zavzel oče oziroma če bi preprosto šlo za otroka domorodskega para. Upamo, da bi se zločin, kot se je to počelo v dobrih starih časih, vsaj pripisalo njegovi moralni sprijenosti, ne pa soncu v očeh, zavedenosti s strani hujskaških francoskih pristaniških pijancev ali česa podobnega. Brez haska bi bile fantove pritožbe, da je zares sovražil tistega prekletega Nemca, češ saj tudi vi Francozi veste, da so klobasjeprsti militanti itn.

Ne gre za potrditev resničnosti fantovega sovraštva, ampak za njegovo formo. Gre za to, ali bi bil fant, če bi prebičal mehanika zato, ker do tujcev goji močno sovraštvo, ki ga je priučila mati, obveljal za legitimnega predstavnika svojega ljudstva, plemena ali nacije, ki je zanjo ne samo sposoben, ampak tudi dolžan po ulicah bičati Nemce, ki se do njega nesramno obnašajo. Knobleharjevi misijonarji bi fantovo vedenje najverjetneje pripisali zlu, ki ga je temu nedolžnemu žametnokožcu storil kak muslimanski ali evropski vrag. Lahko bi rekli, da je pravica vzajemnega pripoznanja legitimne sovražnosti ena izmed temeljnih človekovih pravic. Vsi si zaslužijo, da se jih kdaj pa kdaj označi za zlobne.

Vprašanje je, če so bili Knoblehar in sodelavci dovolj umni, da so razumeli, da so ekcesi divjakov rezultat strukturnih okoliščin in da ne izvirajo iz nekakšnega duševnega manka, kot ga je opisoval na primer Avguštin.

Težava je, ker so bili misijonarji vseeno precej nagnjeni k esencializaciji in ne bi bili sposobni izreči, da so divjaške duše in seveda grozne misli, ki potencialno ždijo v teh dušah, rezultat okoliščin, torej vseh okoliščin – ekonomske bede, v katero so bila vržena nekatera izmed področij, na katerih je deloval misijon, zgodovinski primernosti njihove kulture v smislu, da jim je verjetje, da med plesom iz grobov vstajajo njihovi predniki, dobro služilo in bi enako veljalo tudi, če bi verjeli, da umor človeka z belo kožo morilcu prinese nadnaravne sposobnosti. Imanentno dušno gnilobo so navsezadnje ves čas pripisovali muslimanom. Bi se bili divjaki sposobni upreti misijonarjem, med seboj biti vojne in grešiti, če ne bi živeli na področju, kamor sega kvarni vpliv mohamedanske vere? So divjaki sposobni umoriti misijonarja, mu izdreti črevesje in popiti njegovo kri zgolj zaradi svojega divjaštva? Mar ne more ljudstvo nekega plemena ob Belem Nilu posedovati imaginarija rezanja glav, ki se je izoblikovalo skozi generacije in je absolutno in nezanikljivo njihovo? So divjaki lahko zlobni in maščevalni, brez da bi jih v to moral prepričati nekdo drug.

Upali bi si reči, da bi bil Knobleharjev odgovor na vsa ta vprašanja odločen in usmiljenja poln: Ne.

In kdo bi mu zameril.