Uvodna špica

Leto 2022 je bilo za gejevsko skupnost v Sloveniji v marsičem prelomno. S prvim julijem je bila ukinjena prepoved darovanja krvi za moške, ki imajo spolne odnose z moškimi. Natanko en teden po uveljavitvi omenjene spremembe je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da zakonodajna ureditev, ki določa, da lahko zakonsko zvezo skleneta le dve osebi različnega spola, ni v skladu z ustavo. Prav tako je neustavna ureditev, ki določa, da istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, ne moreta skupaj posvojiti otroka. Državljanske pravice istospolno usmerjenih so bile venomer in tudi v omenjenih primerih dosežene zaradi želje in udarniškega boja skupnosti, ki se je za to organizirala. Poleg državljanskih pravic pa pomembno vlogo pri vzpostavljanju sprejemajočega življenjskega okolja za osebe s kvirovskimi identitetami predstavlja aktivizem na področju medosebnih odnosov in predvsem medijev, ki podobe marginaliziranih identitet posredujejo širšemu občinstvu. Kot nam je povedal sociolog Roman Kuhar, medijem ne moremo pripisati absolutne moči pri oblikovanju javnega mnenja, vendar predvsem pri obravnavi tematik, ki zadevajo ranljive skupine, še zdaleč niso nedolžni; stališča, ki jih zavzemajo, imajo namreč realne posledice.

Roza kino (Epstein & Friedman, 1995)

Slišali ste izsek iz dokumentarnega filma Roza kino, ki je bil leta 1995 posnet po štirinajst let starejši istoimenski monografiji ameriškega aktivista in filmskega zgodovinarja Vita Russa. Pripovedovalka Lily Tomlin pa v predvajanem izseku malce napačno predstavi glavno avtorjevo tezo. Russo v ganljivem epilogu ponatisa svoje monografije zapiše, da vidnost gejev v hollywoodskih filmih pravzaprav nikoli ni bila zares problem sama po sebi. Geji so bili vedno vidni. Že več kot stoletje je problematičen način njihove reprezentacije. Reprezentacija pa – kot je pravilno povedala Tomlin – ima posledice v resničnem svetu. Geji so bili dolgo nevidni drug drugemu, širši javnosti in tudi sami sebi; kaj si misliti o njih, pa smo se vsi učili prek teh vizualnih podob, ki so bile in so vseprisotne.

Z vzpostavitvijo produkcijskega kodeksa v Hollywoodu v tridesetih letih dvajsetega stoletja so bili gejevski liki zaradi uradnih sankcij, ki bi doletele ustvarjalce filmov – če bi v filme vključili odkrito gejevske like ali jih prikazovali pozitivno – getoizirani in demonizirani. Obdobje produkcijskega kodeksa je gejevske like vzpostavilo za predatorje, za bitja somraka. Kadar so bili v film vključeni med vrsticami, so se pojavljali kot fantazme strahu pred homoseksualnostjo samo. To je odsevalo prevladujoča sočasna stališča do homoseksualnosti, namreč, da ta predstavlja temno stran ameriških sanj. V prvih desetletjih povojnega obdobja in opuščanja produkcijskega kodeksa pa so gejevski liki postali grešni kozli, njihov poraz – običajno v sklepnih prizorih filmov – je bil vedno instrumentaliziran za obvarovanje junaštva pred gejevskim onečaščenjem hegemone moškosti.

Vpliv kodeksa je bilo čutiti tudi v prvih desetletjih po njegovi odpravi. Homoseksualnost je tedaj lahko postala razkrit filmografski motiv, način njene reprezentacije pa je bil še vedno podvržen trdovratni zapuščini kodeksa. Previdnost, diskretnost in zadržanost, ki so jih zagovarjali sočasni cenzorji, so v bistvu pomenile obravnavo gejevstva kot umazane skrivnosti. V šestdesetih in sedemdesetih letih so filmski geji vse pogosteje postajali žrtve svoje lastne zlobne seksualnosti – napake, ki jih je vedno tako ali drugače uničila, intervencija heteroseksualnega junaka pa ni bila več potrebna. Kljub temu so heteroseksualni protagonisti in podporni liki v interakcijah z gejevskimi nadaljevali pravilno vedenje do gejev. Odkrite žaljivke, kakršni sta cocksucker ali faggot, ki so jih protagonisti povojnih filmov namenjali gejevskim likom, ter fizično nasilje nad njimi so bili rabljeni kot talisman proti homoseksualnosti ali sumu nanjo. Funkcija tovrstnih podob je bila didaktična: homofobija kot pravilen način ravnanja z geji.

Obravnava kvirovskih medijskih podob in kulture televizijskega zaslona je izjemno skopa, kajne? Vzpon teorije kvira v devetdesetih letih je televizijo zaradi intelektualnega snobizma teoretikov vizualne kulture popolnoma zaobšel. Se strinjate, fiktivni gejevski televizijski zgodovinar?

Ja, Miša, hvala za besedo, se strinjam, vendar pa so k sreči veliko bogatejše kvirovske študije filma, ki nam v obravnavi televizijskih podob lahko služijo kot nekakšen teoretski okvir in zgodovinski kontekst reprezentacij gejevskih podob na TV-ekranih.

Gospod zgodovinar, vendarle sva v slovenskem kontekstu, kajne, v fiktivni oddaji slovenskega radia, ki se nocoj dela, da je televizijska pogovorna oddaja [smeh]. Ali  obstaja tovrstna literatura tudi o slovenskih gejevskih TV-podobah?

Ja, takole bi rekel. Na domačem terenu teoretske obravnave gejevskih podob na televiziji – razen mogoče kakšne diplomske naloge ali magistrskega dela v nastajanju – praktično še ni bilo. Pomemben prispevek k temi je članek kulturologinje Jasmine Šepetavc iz leta 2018, ki ga je ob priliki diskusije o homoseksualnosti v slovenskem filmu na Festivalu slovenskega filma objavila v reviji Ekran. Varuh meje (Weiss, 2002) in Posledice (Štante, 2018), ki v naši filmografiji eksplicitno obravnavata tovrstne tematike, sta relativno nova filma. Šepetavc pa se je obrnila še dlje v preteklost. V članku je zapisala, da četudi redke in bežne, lezbične, gejevske in biseksualne podobe v slovenskem filmu za časa Jugoslavije pričajo o tem, da homoseksualnost v Jugoslaviji ni bila popolnoma utišan diskurz.

Kaj mislite s tem – ne popolnoma utišan diskurz? Nek splošen vtis je, da je bila homoseksualnost vse do nedavnega še globoko tabuizirana tematika. 

S tem se ne morem popolnoma strinjati. Homoseksualnost se v medijih ni pojavljala toliko, kot se danes, da ne bo pomote; jasno je, da ni bilo na primer gejevskih filmov, organizirane scene in podobno, vendar so ljudje vseeno vedeli, kje se geji zbirajo. Vsake toliko so se pojavili tudi v medijih, recimo v Nedeljskem dnevniku. Kot pa je zapisal kolega filmar Stanko Jost, je v Jugoslaviji že praktično od sedemdesetih letih obstajalo tiho pravilo zasebnosti. Kar se je dogajalo med štirimi stenami, ni nikogar brigalo. Prejšnji režim je resda kaznoval politične disidente, drugim ljudem pa so pustili, da živijo, kot jim je prav, da ljubijo, kogar želijo, in tako naprej. V osebna življenja se prejšnji režim ni vtikal.

Obdobje konec osemdesetih, ko se je homoseksualnost odkrito pojavila v javnem življenju, pa je odlično opisala aktivistka Nataša Sukič. V svojem eseju ob dvajsetletnici nastanka gejevske skupine Magnus pravi: Nova družbena gibanja so bila na vrhuncu, Borghesia je šokirala s homoerotičnimi videospoti, njen frontmen in soustanovitelj Magnusa je fural usnje, njegov tip pa nekakšen teddy bear imidž. 

Kalejdoskop gejevskih stilov, skratka. 

Res je. Ampak vrnimo se k Sukič, ki nadaljuje: Village People in njihov YMCA je bil hit, celo trend, Jimmy Somerville je bil zakon, Tom Finski pa kult. Geji so bili totalno in. Vsi so bili tam, mirovniki, ekologi, aktivisti, antipsihiatri, geji, feministke, njuejdžerji. Saj tega se že najbrž spomnite, ne?

Pri mojih rosnih sedemindvajsetih bolj težko. Veste, kako je to [smeh]. Da ne zatavava preveč. Kako so se te kulturne spremembe kazale v medijih?

Kot rečeno, zaradi specifičnega odnosa do dvojice zasebno-javno v prejšnjem režimu televizijske podobe gejev niso bile niti pod razno dovoljene. Prve omembe vredne upodobitve smo gledali v devetdesetih. V tistem času je bil radio nekako progresivnejši od televizije. Marca leta 90 je na Radiu Glas Ljubljane potekala celodnevna oddaja o homoseksualnosti, novembra istega leta pa se je na Valu 202 začela polurna oddaja Roza val …

… Leta 1998 smo pa na Radiu Študent začeli oddajanje mesečne oddaje Lezbomanija, ki je še vedno na sporedu vsak tretji četrtek v mesecu ob enaindvajseti uri in trideset minut. 

Res je, res je, loooove Lezbomanija. In tako počasi pridemo tudi do igranih TV-vsebin, ki imajo spet svoje specifike. Serija kot narativna forma, ki razplet dogajanja nenehno odlaga v nadaljevanje, ima svoje prednike v literaturi, radiu, stripu in filmu, ki so že pred njenim izumom ustvarili določene konvencije. Nanizanka od gledalca terja privrženost, angažma, čas, sočustvovanje, vživljanje v like in spremljanje njihovega razvoja. To seriji omogoča daljši format, ki like lahko poglobi, kar filmom ne uspe na isti način. Televizija je poleg tega umeščena v udobje zasebnosti, v kateri nas televizijci dolgo niso hoteli špikati s tabuji – v nasprotju s kinematografi, v katere so nas prav tabuji spravili iz naših stanovanj. Če pa primerjamo kinodvorane s televizorji v dnevnih sobah, moram ponoviti besede sociologa kulture Jožeta Vogrinca, da je bila sredi devetdesetih v vsakdanjem življenju daleč najpomembnejši medij vendarle televizija …

… Izjemno zanimivi razmisleki, nam, drage poslušalke in poslušalci, pa se izteka čas. Na sporedu je namreč že prvi izmed nocojšnjih študijskih primerov, neposredno iz arhivov RTV-ja: Teater Paradižnik.

Teater paradižnik (TV SLO 1, 1994-1997)

Teater Paradižnik je bila humoristična TV-serija, po formatu in humorju sorodna britanskemu Letečemu cirkusu Montyja Pythona. Serija se je od oktobra 1994 do junija 1997 mesečno predvajala v prestižnem sobotnem terminu na prvem programu Televizije Slovenija. Koncept serije je oblikoval režiser Branko Đurić, ki je okvirno zgodbo dogajanja v fiktivnem gledališču Paradiž(nik) prepletel z vstavljenimi skeči in nastopi glasbenih gostov. Liki so predstavljali arhetipe gledaliških delavcev, od primadone Marjane do čistilke Fani. Eden izmed arhetipskih gledaliških likov Teatra Paradižnik pa je bil tudi frizer Edwin Pustovrh, ki ga je upodobil Jožef Ropoša. 

“Garderober!” (Teater Paradižnik, S2E8, 1. junij 1996)

Pardon. Garderober. Edwin je bil oblečen v črne hlače, srajco in telovnik, nosil je rutko kontrastne barve in cvetličnih vzorcev. V nekaterih epizodah ima v desnem uhlju tudi uhan ter nalakirane nohte na rokah … Avtor oddaje se je v tem trenutku zavedel, od kod je nezavedno pobral ves svoj stil. Kakorkoli. Edwina smo po vizualnih označevalcih za geja lahko prepoznali, tudi če smo komaj prešaltali na RTV 1, in lik ni kaj dosti počel. Gejevsko identiteto pa so Edwin in njegovi sodelavci večkrat tudi eksplicitno naslovili. In to še pred letom 1997, ko se je kot prva na ameriških televizorjih razkrila Ellen! 

Kot zapiše kulturni kritik Matt Baume – njegova monografija o gejevskih podobah na ameriških TV-zaslonih, Hi Honey, I’m Homo!, izide maja naslednje leto – je ameriški film v devetdesetih geje končno začel obravnavati spoštljivo, televizija pa jih je v devetdesetih povečini še vedno obravnavala kot vir nelagodja, kot je bilo značilno že za sedemdeseta in osemdeseta. V osemdesetih so se gejevski liki pojavljali predvsem v izrednih epizodah, kot sorodniki, sosedje, tujci, ki so zmotili vsakdan družine ali pa prijateljsko-profesionalnega ansambla likov TV-nanizank ter na ta način izrazili stališča networka in showrunnerjev do takrat aktualnih vprašanj epidemije AIDS-a ali pa sodnega primera Baehr proti Miike, ki so ga na Havajih vložili trije istospolni pari v želji po pravnem prepoznavanju istospolnih partnerstev. Transformacija, do katere je prišlo v devetdesetih z likom Ellen iz istoimenske komične nadaljevanke, je privedla do tega, da so geji in lezbijke začeli predstavljati razkrite glavne like v terminih z največjo gledanostjo. Kvirovski liki so se na televizijskih zaslonih pojavljali vse pogosteje tudi v drugih tipih programskih shem, od pogovornih oddaj do novic in tudi resničnostnih šovov.

Reprezentacijski trópi, ki so jih izoblikovale ameriške in britanske nanizanke v prejšnjih desetletjih, se poznajo tudi v Teatru Paradižnik. Lik gejevskega garderoberja je vendarle precej on the nose, če si dovolimo anglicizem. Precej netipično za sočasni položaj gejev v slovenski družbi, ki so morali biti precej pozorni na dogajanje okoli sebe, da ne bi izzvali homofobnih reakcij, pa je bilo, da je Edwina kar dostikrat malce zaneslo v dojemanju svobodomiselnosti njegovega okolja. Kot v epizodi z Janom Plestenjakom … 

“A bi lahko kkšno špansko?” (Teater Paradižnik, S1E7, 1. april 1995)

… Kar je predvsem vir komičnega učinka. Serija je na take in podobne načine ves čas vzpostavljala svoje stališče do gejevstva: cena, ki jo bodo geji plačali za vidnost, je, da njihove identitete v uprizoritvah ne bodo nikoli jemali resno. V kontekstu nezaslišanosti in anything goes humorja pa je bilo tudi gejevstvo samo dojeto kot tako. Anything goes.

Hkrati je Teater Paradižnik Edwina za vsak izpad – od katerih ga nobeden ni izučil – kaznoval z opazkami heteroseksualnih likov. Ko je prestopil mejo heteroseksualnega udobja, jih je dobil po prstih …

“Dost je blo tega opletanja…” (Teater Paradižnik, S2E1, 2. december 1995)

… Kar je – če se navežemo na Vita Russa – za občinstvo pomenilo jasen poduk in zgled, kako se opredeliti do takšnega vedenja gejev tudi izven televizijske škatle.

TV Dober dan (POP TV, 1999-2002)

Dve leti po zadnji epizodi Teatra Paradižnik, leta 1999, je na televizijske ekrane prišla humoristična TV-nanizanka sitcom formata TV Dober dan. Serija se je tedensko predvajala na komercialnem kanalu POP TV in je bila prva avtorska igrana nanizanka na tem kanalu, sodeč po sočasnih časopisnih zapisih pa tudi najbolj gledan tedanji slovenski program.

Naslovni dogajalni prostor serije TV Dober dan je istoimenska lokalna televizijska hiša v fiktivnem mestecu Meglenik. Liki predstavljajo arhetipe televizijskih delavcev – od podjetnega direktorja gospoda mistra Smitha pa do priseljene čistilke Fate. Eden izmed arhetipskih likov pa je bil tudi »montažist« – kasneje režiser – Luka Jazbec, ki ga je upodabljal Vito Rožej. Ansambel likov se je v vsaki epizodi spopadal z različnimi izzivi, od pobegle papige pa do odkritja pevskega talenta Fate, ki so se razrešili v času trajanja epizode; motivi, kot je romantična dinamika med novinarjema Ano in Samom, pa se vlečejo skozi vseh šest sezon nadaljevanke.

Luka je običajno del stranskih zgodb in večinoma komunicira s snemalcem Izidorjem, s katerim si delita montažni studio. Oblečen je v izstopajoče oprijete rdeče hlače ali pa takšne s pikčastim ali kačjim vzorcem. Običajno nosi prosojne in svetleče majice, obut je v rdeče čevlje; v desnem uhlju nosi uhan in ima natančno spedenane bradico, brke, zalizce in pričesko. Govori hitro, s tihim glasom ter pogosto rabo pomanjševalnic in anglicizmov. Njegove geste segajo od stopicljanja do stanja v kontrapostu in drže rok, ki daje videz polomljenih zapestij … Avtor oddaje se je pravkar zavedel, od kod je nezavedno pobral vse svoje manerizme. Kakorkoli. So izrazito gejevski in že na prvi pogled občinstvu sporočajo Lukovo gejevstvo. Za razliko od Edwina iz Teatra Paradižnik pa je Lukova gejevska identiteta praktično v vsaki epizodi vzpostavljena tudi z uporabo verbalnih označb toplovodar, peder in homoseksualec. Precej pogosto pa svojo identiteto tudi samoiniciativno vpleta v zgodbo.

“Luka Jazbec pri aparatu…” (TV Dober dan, S5E14, 17. december 2001)

Kot v nekaj let starejši seriji Teater Paradižnik je eden najljubših tropov TV Dober dan vzpostavljanje situacij, v katerih Luka zanese v pričakovanju, da je svet okoli njega svobodomiseln. Šala pa leži v tem, da si je sploh upal sanjati.

“No kaj bo dobrga Luka?” (TV Dober dan, S2E3, 23. marec 2000)

Tako kot Teater Paradižnik pa tudi TV Dober dan gejevski lik za vsak izpad didaktično kaznuje.

“Govori pa se tudi…” (TV Dober dan, S5E10, 19. november 2001)

Problematičnost tovrstnega prikazovanja pravilnega odnosa do gejevskih likov in gejevstva samega se najočitneje pokaže v epizodi, ko Meglenik doseže tehnologija anonimnih spletnih zmenkov. Novinar Samo, ki ga je upodabljal Primož Ekart in je bil že v prvi sezoni vzpostavljen kot Lukova nedosegljiva simpatija, v epizodi »Wamp ženske« (S2E10, 11. maj 2000) ne vedoč flirta z Luko. Ko se po e-mailu dogovorita za zmenek, ki se zgodi izven dogajalnega prostora nanizanke, se Samo zmenka zelo veseli. Naslednje jutro pa Luka v studio pride pretepen in z modrim očesom, kar implicira, da ga je na zmenku, ko je ugotovil, da ga je na randi povabil moški, Samo pretepel. V prizoru, ko pretepeni Luka pride v pisarno, je ob pogledu na njegove poškodbe predvajan posnetek smeha. V kontekstu serije je Luka izvajal catfishing, ki je problematičen sam po sebi. V kontekstu reprezentacij gejevskih podob pa je bilo Lukovo sanjarjenje ponovno vzpostavljeno kot naivno, Samova homofobija pa je bila zbanalizirana oziroma predstavljena kot legitimna.

Ponoči 25. maja 2002 sta po zgledu lika Sama igralca Vita Rožeja v Ljubljani napadla dva mlada homofoba, ki sta ob soočenju z Rožejem mislila, da sta srečala lik Luke.

Žaljivke, ki jih protagonisti namenjajo gejevskim likom, ter fizično nasilje, ki ga nad njimi izvajajo, so po Vitu Russu rabljeni kot talisman proti resnični homoseksualnosti ali ob sumu nanjo. Vendar to ni edina težava, ki jo zasledimo tako v TV Dober dan kot Teatru Paradižnik. V obeh obravnavanih serijah je jasno izražen tudi tróp vzdrževanja fizične distance med heteroseksualnimi moškimi protagonisti in gejevskimi liki, ki zrcali tako izmišljen strah pred nalezljivostjo homoseksualnosti kot – za čas okoli preloma tisočletja izjemno relevanten – strah pred nalezljivostjo AIDS-a. Cena za vidnost tako nista le stereotipizacija in banalizacija gejevstva, temveč tudi vzpostavljanje nestrpnosti v resnični družbi. 

Gejevska vidnost in vzpon televizije sta časovno vzporedna z rastočo močjo gejevskega medijskega aktivizma, ki je v tujini zato začel zahtevati bolj odgovorno obravnavo reprezentacij manjšin – z nudenjem uravnoteženih upodobitev manjšinskih skupin, ki so služile tako za samozavest skupnosti same kot za informiranost širšega občinstva. 

Adi Smolar, Bognedaj da bi crknu TV

Pozdravljeni nazaj v oddaji Repetitio. Z mano je v studiu še vedno fiktivni gejevski televizijski zgodovinar, s katerim nadaljujemo pogovor o historiatu gejevskih podob na slovenskih malih ekranih. Gospod fiktivni zgodovinar, v prejšnjem delu oddaje sva diagnosticirala stanje gejevskih podob na prelomu tisočletja ter končala s primerom, ko je tako rekoč življenje odslikavalo umetnost. Bi rekli, da so ustvarjalci serij po zaključku nanizanke TV Dober dan odgovorneje pristopali k ustvarjanju gejevskih likov?

Pfff, če že kaj, ravno obratno. Po zaključku TV Dober dan in omenjenem incidentu so bili slovenski gejevski liki kljub izjemni vidnosti v devetdesetih in zgodnjih dvatisočih pahnjeni nazaj v resnično margino. Naslednjega gejevskega lika, ki bi bil del redne zasedbe slovenske nanizanke, nismo videli vse do premiere Čiste desetke leta 2012, pa še tisto je bil lik Erika, ki je nemara najslabši od vseh danes omenjenih … ampak zdaj se prehitevam. 

Sredi prvega desetletja novega tisočletja se je vidnost gejev krepila tudi izven slovenske zabavne TV-produkcije. Od leta 2001 se vsako leto prireja Parada ponosa, na TV-zaslone pa so prišle tudi tuje serije, kot je Will in Grace, z dvema glavnima gejevskima vlogama. Če je kdo torej hotel te podobe videti, to ni bilo več tako težko kot desetletje prej.

Ampak vrniva se na to vmesno dobo, kakšni so bili gejevski liki v tem času? Morda res niso bili člani stalnih zasedb, ampak iz svoje mladosti se živo spomnim, kako sta v Naši mali kliniki gostovala gejevski dizajner Uroša Smoleja in pa transvestitski lik Marlene. Poleg tega se je v seriji Lepo je biti sosed dokaj redno pojavljal lik Tiborja.

Ja, Miša, tako dobro ste se pripravili na tale fiktiven intervju, da se vaš spomin kosa s spominom gejev, ki smo v tem času odraščali in so se nam vsi najbolj bežni trenutki zapisali globoko v spomin. Sicer pa, hm, moja teza je, da si po incidentu showrunnerji niso več upali rokovati z gejevkimi liki, po drugi strani pa so se tudi že precej iztrošili. Število šal, ki jih lahko poveš na račun ozko definiranega stereotipa, je vendarle precej omejeno.

Stereotipni gostujoči liki so bili ustvarjeni na prvo in enako žogo, bili so preobčutljivi in razdražljivi. Teatralni v svoji feminiziranosti, hkrati pa mnogokrat tudi predatorski. V bistvu smo se v tem času ovedli dragocenosti likov, kot sta bila Edwin in Luka, ki sta bila kot karakterja bolj poglobljena, celo kompleksna. Če se je v času oddajanja Teatra in TV Dober dan gejevska inteligenca nad njima zmrdovala – čisto upravičeno – pa je šele zmožnost retrospekcije prinesla zavedanje, da je bila njuna karakterizacija v svojem času pravzaprav izjemna.

V tem temnem srednjem obdobju od sredine prvega desetletja novega tisočletja do Voya pa so gejevske podobe zapadle v trope, ki so v Ameriki že zdavnaj veljali za preživete, kot je komika, izhajajoča iz nesporazuma glede spolne usmerjenosti heteroseksualnega protagonista. Glavni protagonisti slovenskih nanizank, s perspektive katerih bi spremljali dogajanje, seveda nikoli niso bili geji, tudi nedvoumno gejevsko kodiranega Tiborja iz nanizanke Lepo je biti sosed niso nikoli eksplicitno razglasili za geja, vse skupaj je bil nek long running joke.

Omenili ste Voyo, kaj pa je Voyo spremenil?

“Predvajana programska vsebina vključuje prizore, ki so lahko neprimerni za mlajše otroke, zato je zanje priporočljiv ogled z vodstvom staršev ali skrbnika”

V zadnjih letih se je odnos do gejevskih likov v slovenskih igranih vsebinah – vsem ne moremo več reči televizija – radikalno spremenil.

Podjetje za produkcijo izvirnih slovenskih televizijskih oddaj Pro Plus d.o.o. je 3. oktobra 2011 začelo ponujati storitev Voyo, prvi slovenski naročniški video na zahtevo. Kmalu so na njem začele izhajati tudi prve izvirne vsebine, ekskluzivno dostopne zgolj naročnikom storitve. Ena takšnih je bila LP Lena, nadaljevanka, ki sledi naslovni junakinji na prelomu odraslosti. Lena v upodobitvi Sare Dirnbek predstavlja eno najzvestejših odslikav mlade generacije, preokupirane s faksom, raznimi džobi, opojnimi substancami, prijatelji in seveda mesenimi užitki. V drugi epizodi prve sezone gre Lena žurat v Tiflo in tam poskuša upecati Nikolo, ki ga upodablja Jurica Marčec. Ko se Leni že zdi, da ji je Nikolo speljala prijateljica Mia, smo priča naslednjemu prizoru.

“Et tu brutus!” (LP Lena, S1E2, 7. December 2018)

Nikola je postaven mlad plesalec, sarkastičen in smotrn kontrapunkt protagonistki. Tako kot Lena je v seriji postavljen pred izziv nepredvidljive romantične zveze, ko se nedolžen flirt izkaže kot potencial za resno zvezo. V sledečih epizodah tako spoznamo tudi Nikolov romantični interes, ki ga upodablja Nejc Cijan Garlatti. 

Med likoma je uprizorjen tudi poljub – pravzaprav cela sekvenca žvaljenja. Akolade za prvi istospolni poljub na slovenski televiziji sicer pripadajo nanizanki TV Dober dan, ki je 16. marca leta 2000 prenašala poljub med Samom in Izidorjem – strejt likoma, ki sta v blackoutu v epizodi, naslovljeni »Konec sveta«, pred dotično apokalipso mislila, da poljubljata skupno simpatijo Ano. Medtem ko Luku – gejevskemu liku serije TV Dober dan – seksualnost nikoli ni bila dovoljena, pa je Nikolovo telesno zbližanje z romantičnim interesom v seriji LP Lena upodobljeno enako eksplicitno kot pri heteroseksualnih likih. Istospolni poljub pa ni več posledica zamenjave in vir komičnosti, ki naj bi iz nje izhajala, ampak logičen izid dogodkov v seriji, občinstvu pa lahko prvič v zgodovini slovenske televizije predstavlja tudi draž.

Nikola in njegov partner pa še zdaleč nista edina gejevska lika v seriji, kar je bilo značilno za vse predhodne slovenske igrane nanizanke. Nikola ima tudi gejevske prijatelje, Lena ima gejevsko kodiranega psihoterapevta, v seriji pa spoznamo tudi Koko Chanell, kraljico preobleke, ki jo upodablja Rok Kravanja. Lena po nesporazumu z dregico v prvi sezoni v drugi z njo že začne prijateljevati.

Koka Chanell (LP Lena, S2E8, 19. januar 2020)

Kraljice preobleke pa smo letos imeli priložnost videti tudi v RTV-jevi produkciji Leninov park, ki je bila predvajana ne le na spletu, temveč tudi na dejanski televiziji. Četudi so dregice v miniseriji odigrale zgolj vlogo statistk, je prizor pomenljiv, ker so njihove vloge odigrale dejanske dregice z lokalne scene: Vera Vulva, Babsy Adler in Dorijan Mavrični.

Leninov park je v kontekstu reprezentacij gejevskih podob pomenljiv tudi zaradi ilustrativnega preskoka v načinu obravnave nasilja nad geji. V prvi epizodi je namreč uprizorjen homofobni napad nad Klub Tiffany, ki precej spominja na dejanski napad, ki se je zgodil novembra 2019. Če je pri TV Dober dan življenje odslikavalo umetnost, se danes zdi, da je umetnost začela odslikavati življenje. Nasilje je v seriji strogo obsojeno in označeno kot problematično. Vidimo, da smo vseeno precej napredovali od prej omenjenega napada na Luko, ki je bil pospremljen s smehom.

Pomensko nabita beseda, s katero se je kot s talismanom protagonist branil pred drugače mislečimi, ni več peder – ali slovenskim nanizankam najljubša toplovodar – temveč homofob. Vir identifikacije za gledalca ni več homofoben, temveč eksplicitno antihomofoben protagonist. Transformacijo nazorno prikazuje tudi prva epizoda tretje sezone Voyeve serije V dvoje.

“Vsi mislijo, da sva par.” (V dvoje, S3E1, 29. november 2019)

Kot didaktična demonstracija pravilnega odnosa do gejev sta v sodobnih TV-serijah od homofobije vlogo prevzela spoštovanje gejev in obsojanje homofobije, tudi tiste internalizirane, v nas samih. Še najbolj nazorno se našteto vidi v epizodi Voyeve serije Gospod profesor.

Pri ravnatelju (Gospod profesor, S1E9, 8. februar 2022)

Profesor, ki ga upodablja Jure Henigman, ki je osem let prej v Čisti desetki upodabljal tudi zgodovinsko najslabši gejevski lik Erika, tukaj prevzame vlogo odgovornega profesorja, ki dijaka Jana, da bi se ta soočil s svojo domnevno homofobijo, po sestanku z ravnateljem, ki ste ga ravno slišali, odpelje v fiktivni kvirovski lokal.

“Ekskurzija v gej sceno” (Gospod profesor, S1E9, 8. februar 2022)

Lik Jana, v upodobitvi Maka Tepšića, ima mnogo zgledov v resničnem življenju. Vsi geji niso feminilni, stajliš ali na kak drug način stereotipni. Hkrati pa je njegov lik povsem sterilen, in če nam dogodki v epizodi ne bi razkrili, da je gej, tega ne bi mogli razvozlati sami. Četudi je Gospod profesor v karakterizaciji ubral svež pristop, pa v tej seriji nismo dobili novega lika, ki bi bil v sledečih epizodah poglobljen, na koncu dotične epizode se Jan namreč prepiše na drugo šolo. 

S tem pridemo do zaključka: z izjemo Nikole v LP Lena smo izgubili kompleksne gejevske like. V zgodovini slovenske televizije smo tako poznali Edwina, Luko, Erika in Nikolo, ki so bili del stalne zasedbe in so dejansko imeli možnost, da se razvijejo v kompleksne karakterje. Zdi se, da sodobne serije o tematiki gejevstva bolj govorijo, kot pa jo prakticirajo. Drzne reprezentacije in srčni liki, kot sta bila Edwin in Luka, pa so postali stvar preteklosti. 

Kvirovske podobe, ki prebivajo zgolj še v zaprašenih televizijskih arhivih in niso več prosto dostopne po spletu, bi s pojmom akademika Christopherja Nealona lahko imenovali za najdenčke. Ti liki, nepopolno integrirani v homofobni svet okoli sebe in okoli nas, so nas učili sanjati. Nonšalantnost in suverenost v njihovih identitetah, ki sta jo izkazovala tudi Edwin in Luka, sta morda izgubljeni v prostoru in času, a ne pozabljeni, še posebej za zdaj odrasle geje, ki smo prek njiju v otroštvu odkrili optimizem.

Oda sanjavosti Luke in Edwina

Zgodovino prikazovanja gejev v mainstream kinematografiji je Vito Russo v epilogu svoje monografije     Roza kino označil za politično neopravičljivo in estetsko odvratno. Njegove ugotovitve o filmih bi lahko brez težav razširili tudi na stanje televizijskih produkcij z gejevskimi podobami. Te po Russu niso namenjene gejem, ampak množičnemu občinstvu, ki gejevske izkušnje nima. Russo svojo monografijo zato sklene z mislijo, da se stanje reprezentacije ne bo spremenilo, dokler bodo producenti z enim očesom gledali na blagajne, z drugim pa na najmanjši skupni imenovalec med gledalci.

Kakor pa smo orisali v nocojšnjem Repetitiu, lahko tudi v zgodovini slovenskih igranih TV-vsebin najdemo kakšen izredno svetel trenutek, ki vestno odslikava gejevsko izkušnjo. Gejevska izkušnja pa še zdaleč ni edina. Tako kot bi lahko rekli za stanje slovenskih reprezentacij, bi lahko dejali tudi za nocojšnji Repetitio. Oboje bi pravzaprav lahko povzeli s še enim citatom Jožeta Vogrinca: Skratka, work in progress, ko bi to ne bil prej work in regress. V oddaji namreč nismo načeli vprašanj lezbičnih, biseksualnih ter drugih kvirseksualnih, kaj šele transspolnih in kvirspolnih reprezentacij. Čeprav oziroma še posebej zaradi tega, ker jih je občutno manj, si tudi te zaslužijo etrski čas za kritiko. Ampak kakorkoli, kot televizijski gledalec že ve: nadaljevanje prihodnjič.

Oddajo je pripravil Metod, lektorirala je Irena, tehnicirala je Raketa, oddajo je sestavil Andrej. Brali sva Rasto in Špela.