»Nism jst noben travestit, samo za neko mafijo delam«
Drage poslušalke. Pozdravljene in … naše sožalje. Ker se danes pretvarjamo, da smo televizijska oddaja, ki obravnava reprezentacijo transspolnosti v slovenskih igranih televizijskih serijah, tako kot resnični zgledi začenjamo morbidno. Naš fiktivni radijski orkester svira Mozarta, mi pa vam bomo povedali, koliko likov v zgodovini igranih slovenskih televizijskih serij je bilo transspolnih … Prosimo vas, da odložite svoje delo in se pripravite. Transspolnih likov v igranih slovenskih serijah namreč sploh še ni bilo.
Pod eno streho, POP TV: 2002–2004
Naša mala klinika, POP TV: 2004–2007 [S4E13]
Naša mala klinika, POP TV: 2004–2007 [S6E16]
TV Dober dan, POP TV: 1999–2002 [S5E12]
Naša mala klinika, POP TV: 2004–2007 [S6E3]
Živjo, jaz sem Maja. Mogoče se me spomnite iz nadaljevanke Pod eno streho, kjer me je odigrala ikonična Alja Kapun, ampak danes me igra Schwa. Predstavljajte si me, kako – tako kot v nadaljevanki – čičam v Orto baru in pišem v svoj tajni dnevnik, ampak v bistvu vam dajem exposition. Ko sem bila mlada, so mi po glavi hodile predvsem zdrahe mojih sostanovalcev, ampak zdaj sem odrasla. Po headcanonu avtorja nocojšnje oddaje pa sem šla v tujino študirat gender studies in nocoj vam bom na podlagi tega znanja povedala, kako so ustvarjalci slovenskih TV-serij obravnavali trans like.
Kar je na začetku oddaje povedal fiktivni televizijski poročevalec, je žal res. Likov, katerih spolna identiteta se ne ujema s tisto, ki jim je bila pripisana ob rojstvu, res ni bilo. Vsaj ne da bi vedele. Povsem mogoče je, da je kateri izmed protagonistov trans, pa nam tega nikoli ne pove, vendar je to malo verjetno. Kljub izjemnemu razvoju performativnih tehnik televizijska serialna produkcija še vedno vztraja v psihološkem realizmu, ki ga ne zna misliti onkraj »biološko ustreznih« reprezentacij likov. Če je za slovensko sinhronizirane risanke značilno, da vlogo mladih fantov običajno odigrajo ženske govorne interpretke, se iz vseh dvaintridesetih let slovenskih nanizank spomnim samo enega primera travestije, ko je Ludvik Bagari v enem prizoru serije Več po oglasih Prepisani, igral ženski lik. V kontekstu prizora igralčeva identiteta ni bila relevantna, v zakulisju pa je drugačna od spolne identitete lika Cilke.
Ampak Maja – boste rekle poslušalke, ki ste nasedle na štos, da sem jaz res Maja – kaj pa transspolne podobe v širšem pomenu besede? No, teh je bilo pa kar nekaj. Profesorica Vlado Kotnik je trans(spol)nost opredelila kot konceptualni pokrov za opis različnih vrst transspolnih pojavov v človeški populaciji. Med njimi našteje navzkrižno preoblačenje, dreg, kvirspolnost, aspolnost in tudi travestijo, ki jim je skupna navzkrižnost s cisnormativnostjo v najširšem pomenu besede. Ko sem se jaz v drugi sezoni postrigla in mi je Džimi Boni rekel, da sem ko en fantek, je bila moja podoba že na meji tega, o čemer bi vam rada danes povedala. Aja Džimi Boni? Z njim sva šla poj na kofi in šele tam sem spoznala, da iz te moke ne bo kruha. Joj, kakšna trapa sem bila takrat.
Suzana Tratnik je leta 2011 prva – in do nocoj edina – v našem medijskem prostoru že analizirala podobe transspolnosti v slovenski igrani TV-produkciji. V svojem članku, objavljenem v Časopisu za kritiko znanosti navaja Judith Butler, ki družbeni spol razume kot performans. Družbeni spol je po njej vpisan na površino teles, ki ga zunanji opazovalec prepozna pravilno ali napačno. Da bi nam TV-serije skomunicirale, da so bili liki trans, so zato vedno vključevale en prizor, ko si lik sname svojo lasuljo in visoke pete ter razkrije svoj »pravi spol«. Slovenske serije being slovenske serije, pa so vloge transfeminilnih likov seveda vedno zasedli z moškimi igralci – kar odraža izjemno problematično dojemanje »biološke ustreznosti igralcev«.
Oh, ta Barbara iz Trafike. No, v glavnem, takšno »razkritje pravega spola« vedno nekdo vidi in mora o tem obvestiti svoje prijatelje.
TV Dober dan, POP TV: 1999–2002 [S2E11]
Urša še zmeraj zaloopana v ozadju, kot v dobrih starih časih. V glavnem, tole sta bila Zois in Samo iz TV Dober dan, pri čemer je Zois videl, kako posebna gostja Michelle na stranišču urinira stoje, Samo pa jo je nevedoč pecal. Ker je Samo sploh ni pustil do besede, ga je Zois moral obvestiti, da ni čist dobra punca. Trop komedije zmešnjav, ki naj bi izhajala iz premise, da moški preoblečen v žensko namerno ali nenamerno zavaja protagoniste serij, je star praktično toliko kot slovenske TV-serije. Kodificiral se je leta 1997, v drugi epizode serije Pravi biznis, kjer je kot ženska prezentirajoč, a na skrivaj moški, tako kot v TV Dober dan nastopila sestra Emperatrizz.
Kot je zapisala že Suzana Tratnik, je poleg smešnosti za te like značilna še neka popolna, skoraj neresnična ženska lepota, ki je očitno ne premorejo niti »prave« ženske. Ko pa se razkirije, da so najlepše bejbe v Sloveniji pač nerealne, saj so to le preoblečeni moški, se stvari spet nekako postavijo na svoje mesto in povrne se naravni red moških in ženskih stvari. Cis moški protagonisti se ob spoznanju, da so liki, po katerih so se slinili, trans, odzovejo na dva načina: s histerično čiščo ali pa parafrazo sklepnega stavka filma Nekateri so za vroče.
Sem vam rekla. Da ne bo pomote, osebe trans spolov so prav tako popolne kot osebe cis spolov, slovenski trans liki pa so en čisto navaden zmazek. Čisto vsi namreč odidejo iz nanizank in nadaljevank tako, kot so povečini vanje tudi prišli: kot smešne, čudaške in lepe posebne gostje brez lastnih usod, ki jih ne vidimo nikoli več. Cena za njihov pojav je namreč njihov odhod. Če so ti liki slučajno imeli dostojanstvo, ko so se pojavili, pa z njim zagotovo niso odšli. Kako drugače pa naj bi obvarovali fragilno transfobno cismoškost, ki se je vzpostavila kot norma? Za slovenske režiserje je ni večje sramote, kot če cis moški dvori trans ženski.
Brat bratu, RTV SLO 1: 2008 [E2]
Čokoladne sanje, RTV SLO 1: 2004
Puf, in jih ni več. Živjo, ime mi je Mia in … just go with it.
Tiste, ki se spomnite nadaljevanke Čokoladne sanje, se spomnite, da sem rada snemala videe na videokasete v svoji majhni pisarni v Pegleznu. Pretvarjajmo se, da sem namesto romantično obupanih cis strejtov presnela tudi nekaj prizorov transspolnosti s slovenskih TV-ekranov. Aja, in za razliko od slovenskih TV-serij v Repetitiu cis žensk ne igramo samo ženske in trans žensk ne samo moški. No, v slovenskih serijah eno izjemo predstavljajo butaste šale, ko liki zaradi te ali one okoliščine cis ženske zamenjajo za trans ženske. Vam bom pokazala.
Brat bratu, RTV SLO 1: 2008 [E2]
Gospod profesor, Voyo: 2022–2023 [S1E9]
Hotel poldruga zvezdica, RTV SLO 1: 2005 [E5]
Cis protagonistov zaradi te ali one okoliščine preoblečenih v ženske ostali liki nikoli ne prepoznajo kot »travestitov«. Janeza Škofa v Pravem biznisu, Braneta Grubarja v Vrtičkarjih, Borisa Ostana in Jerneja Šugmana v Naši mali kliniki et cetera ostali liki nikoli ne prepoznajo kot svojih kolegov, vselej nasedejo na njihovo transspolno ukano. Govorijo jim, kako so lepe, se po njih slinijo in jih zapeljujejo. Ko pa skozi vrata Trafike vkoraka trans lik, ki ga dejansko igra trans oseba, pa takoj pride do sumničavosti.
Kot mi je nekoč povedala, se je Salome v času snemanja nanizanke Trafika identificirala kot moški, vendar se je prezentirala feminino. Kljub njenemu razkritemu dekolteju, naravnim lasem in obrazu, ki je veliko bolj feminin kot obraz Tomaža Klepača, ki je v Trafiko prišel kot mafijec Barbara, naj bi bilo na njej nekaj čudnega. Primer Salome nam tako razkriva, da performativna teorija spola ne velja znotraj kontekstov igranih televizijskih svetov. Četudi naj bi serialno produkcijo označevala visoka stopnja realizma, ta deluje po drugačnih kriterijih za like znotraj ekranov kot pa za občinstvo pred njimi.
V prvih dveh desetletjih izvirnih slovenskih televizijskih serij je bila transspolnost predstavljena kot travestizem – konfuzna spolska kategorija, označena z arhaičnim izrazom, ki najbolje opisuje tovrstne podobe, saj kot občinstvo pogosto nismo dobile dovolj informacij o spolnih identitetah likov. Predstavljeni so nam bili zgolj kot spolno zmedeni ali podlo zvijačni. Nezanemarljivo pogosto nam je bilo preoblačenje moških v ženska oblačila predstavljeno tudi kot hobi gejev, kar ni problematično samo po sebi. Dreg je gejevska športna disciplina, v kateri participirajo tudi umetnice drugih identitet. A na naših zaslonih se je dolgo zdelo, da trans podobe preoblečenih gejev postajajo prevladujoče. In dokler neinformiranemu občinstvu ne pojasniš razlike, hodiš po spolzkem terenu ter hočeš nočeš reproduciraš stare trope zamenjevanja gejevstva s transženskostjo.
Teater Paradižnik, RTV SLO 1: 1994–1997 [S1E3]
TV Dober dan, POP TV: 1999–2002 [S4E1]
Lepo je biti sosed, POP TV: 2008–2011 [S3E14]
TV Dober dan, POP TV: 1999–2002 [S2E11]
V zadnjem desetletju pa je prišlo do razvoja, ki bi mu prav tako lahko rekle regresija.
Senke nad Balkanom, koprodukcija Voyo: 2017– [S2E1]
V prvi epizodi prestižne igrane drame Življenja Tomaža Kajzerja leta 2013 smo spoznale naslovnega junaka s trans preteklostjo. Da bi sramotno preteklost obvaroval tam, kamor spada, protagonist umori starega znanca, ki je preteklost želel razkriti.
V prvem primeru Inšpektorja Vrenka se za žrtev samomora izkaže doktor Potokar, katerega skrivno življenje preoblačenja želi razkrinkati pohlepen sosed.
V prvi epizodi Senc nad Balkanom – najbolj krvave nanizanke v zgodovini slovenske televizije – v elitnem nočnem klubu skorumpirano smetano fiktivne Kraljevine Jugoslavije z novoletnim nastopom zabavajo Sestre. V toaletah Alena Hranitelja nam zapojejo naslednji komad.
Mi sanjamo isti san, ali slutimo da sutra još ne dođe dan dostojanstvenih i autentičnih trans reprezentacija. U prošlih- akhm akhm- zadnjih deset let se trans podobe pojavljajo manje više zgolj v kriminalističnih nadaljevankah kot statisti, žrtve ali celo storilci.
Profesorica Vlado Kotnik je v lani izdani monografiji izpostavila naslednje probleme mednarodnih medijskih reprezentacij transspolnih oseb, ki po danes obravnavanih primerih držijo tudi za reprezentacije trans oseb v igranih televizijskih serijah:
-
Redukcija na transseksualnost in biološki esencializem: vsi trans liki spadajo znotraj binarne spolne sheme, važno je, kaj je med njihovimi nogami;
-
Seksualizacija transspolnih oseb: ko se moški protagonisti slinijo po transfemininih gostjah epizod,
-
Teatralizacija transspolnih oseb: ko v trans podobah nastopajo cis protagonisti, za doseg tega ali onega motiva,
-
Afirmacije obstoja trans likov vendar z napakami v poimenovanjih, diskreditacijo v odrekanju dostojanstva in nerazumevanjem trans realnosti. Slednja je najtrši oreh, saj se moramo za njeno analizo vselej podrediti nesmiselnim logikam igranih svetov, kjer obstajajo podobe transfemininih mafijcev, namerno zavajajočih seks bomb, gejev, ki občasno hočejo biti ženske, in nenazadnje kriminalcev. Da sploh ne omenimo, da so transmaskuline in nebinarne identitete povsem neobstoječe. Je potem še kaj čudnega, da so trans tematike še danes nerazumljene v širši javnosti in trans osebe stigmatizirane in marginalizirane?!
Igrani slovenski televizijski programi trans skupnosti niso naredili še niti ene usluge. V želji, da ne bi nasedli na domnevno komičnost predstavljenih prizorov, smo oddajo vendarle primorani zaključiti resnobno.
Slovenske igrane vsebine so začele z neodgovornimi upodobitvami gejev, lezbijk, biseksualnih in transspolnih oseb, pri čemer so bil LGBT liki milo rečeno vselej tarča posmeha. Po realnejši oceni bi lahko rekli, da so bili tarča jebanja v glavo. Gejev so se drugi liki izogibali kot gobavcev, lezbijk in biseksualcev skorajda ni bilo, transspolnost pa se je vselej zamegljevalo z neinformiranimi upodobitvami. Skratka, tropi, ki jih je konservativni Hollywood domala prerasel že desetletja prej. Vstop v tako imenovano zlato dobo televizije pa je spremenil bore malo. Lezbični in biseksualni liki so še vedno izginjajoči. Pridružujejo se jim tudi gejevski liki, ki izginjajo v prid diskusijam o homofobiji, ki lahko vznikne med heteroseksualci samimi. Afekt, ki naj bi spremljal trans like, pa se je premestil iz posmeha v jok. Tako kot tudi naše obravnave reprezentacij LGBT likov.
Reprezentacije spolno variantnih in spolno nekonformnih ljudi, ki so prekoračili cis- in heteronormativnost, je mnogo kvirovskih učenjakinj poimenovalo za signale obstoja LGBTQIA+ ljudi. Preko njih so se spolno nekonformna občinstva lahko samoprepoznavala in osmišljala v svetu, kjer nam ni odmerjen ne medijski ne realni prostor. Gejevski avtor, ki je odraščal ob televiziji in se je ob pripravi zadnjih treh Repetitiev prebil čez dobrih šestdeset slovenskih televizijskih serij, nima vseh odgovorov, iskreno pa misli, da je vidnost zato že sama po sebi – ne glede na to kako problematična – neprecenljiva.
Oddajo je pripravil Metod. Posnela jo je Hana. Lektoriral je Aleš. Tehniciral Seliškar. Brala pa sva Muri in Schwa.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Metod, kapo dol, odlični prispevki!
Komentiraj