Konec meseca, natančneje 26. februarja, bo minilo 29 let od administrativnega izbrisa 25.671 oseb, med katerimi je bilo tudi 5.360 mladoletnih. Na ta dan so državni uslužbenci množici državljanov drugih republik Jugoslavije s stalnim naslovom v Republiki Sloveniji po navodilu Ministrstva za notranje zadeve samovoljno izbrisali naslov, odvzeli pravni status in pravice stalnih prebivalcev. Posledično je bilo njihovo bivanje v Sloveniji ilegalizirano: izgubili so dostop do legalnega trga dela ter bili izključeni iz sistemov zdravstvenega in socialnega zavarovanja ter izobraževanja.

Izbris je doletel osebe, ki v času osamosvajanja za slovensko državljanstvo niso zaprosile oziroma je bila njihova prošnja zavrnjena. V času osamosvojitve je v Sloveniji živelo okoli 200.000 državljanov drugih republik Jugoslavije. Slovenija je povečan delež priseljevanja zabeležila po reformah tržnega socializma po letu 1965 in olajšanja pogojev za delo v drugih evropskih državah. Ker so delavci zapuščali Slovenijo, se je povečala potreba po delu in posledično priseljevanje. Številni so si po določenem času v Sloveniji uredili stalno prebivališče in si tu ustvarili življenje.

Državljani Jugoslavije so sicer imeli dve državljanstvi: eno je bilo zvezno – torej jugoslovansko –, drugo, republiško, pa je bilo običajno vezano na državo rojstva. Po osamosvojitvi so z zakonom o državljanstvu Republike Slovenije državljani s slovenskim republiškim državljanstvom novo državljanstvo pridobili avtomatično. Za državljane drugih republik, ki so stalno prebivališče prijavili pred datumom plebiscita, torej pred 23. decembrom 1990, pa je bila predvidena oddaja prošnje za pridobitev slovenskega državljanstva. Za oddajo vloge je veljal šestmesečni rok, ki je potekel 26. decembra 1991.

Da bo takšna zakonodajna ureditev vodila v stanje množične brezpravnosti, je bilo jasno že ob sprejemanju osamosvojitvene zakonodaje. Za prebivalce drugih evropskih držav s stalnim prebivališčem v Sloveniji je bila namreč predvidena ohranitev stalnega prebivališča. Ta možnost za državljane drugih republik ni obstajala. Amandma zakona o tujcih, ki bi zagotovil možnost ohranitve statusa stalnih prebivalcev tudi državljanom drugih republik, je bil zavrnjen tako na zboru občin kot na zboru združenega dela, v družbenopolitičnem zboru pa je v prvem krogu glasovanja amandma prejel 19 glasov za in 19 glasov proti. Po ponovitvi glasovanja je bil amandma zavrnjen.

Slovenska oblast je sicer en dan po sprejetju Deklaracije o neodvisnosti, torej 26. junija 1991, že izvedla izbris pred izbrisom. Status je bil namreč samovoljno odvzet osebam, ki so imele začasno prebivališče oziroma so stalno prebivališče prijavile po 23. decembru 1990. Začasna dovoljenja so imeli številni delavci, ki so živeli v prebivališčih, za katere prijava stalnega naslova ni bila mogoča, kot so samski domovi ali barakarska naselja. Status jim je bil začasno vrnjen z Brionsko deklaracijo, ki je ustavila sovražnosti na ozemlju Slovenije in za tri mesece zamrznila osamosvojitvene aktivnosti.

V roku je vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva oddalo okoli 170.000 oseb, od katerih je večina prejela pozitivne odločbe. Osebe, ki do 26. decembra 1991 niso oddale prošnje za državljanstvo ali pa jim je bilo državljanstvo zavrnjeno, pa je doletel administrativni izbris iz registra stalnih prebivalcev. Sistematično in množično dejanje odvzema pravnega statusa je bilo mogoče zaradi pravne praznine zakona o tujcih. Zakon namreč ni natančneje urejal položaja teh oseb, razen da za njih začnejo veljati določbe zakona o tujcih. Kot pravi 81. člen tega zakona:

“Za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije v roku iz prejšnjega odstavka ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od izdaje dokončne odločbe.”

Ustavno sodišče je leta 1999 ugotovilo, da izbris ni imel pravne podlage. Vendar pa je ravno ta pravna praznina omogočila, da je državna oblast v tistem trenutku položaj oseb urejala s podzakonskimi akti, kot so pravilniki o centralnem registru, v katerih je bilo po novem zapisano, da so v evidenci stalnega prebivalstva vpisani zgolj slovenski državljani. Temeljne pri sami izvedbi izbrisa pa so bile depeše Ministrstva za notranje zadeve.

Ključna depeša, ki je vsebovala navodila o poteku izbrisa, je bila poslana 27. februarja 1992, torej dan po poteku dvomesečnega obdobja po roku za oddajo vloge. V depeši je bilo zapisano, da se prične »urejanje njihovega statusa« in »prečiščevanje evidenc«, kar ni pomenilo nič drugega kot naročilo za izbris. Konkretno se je izbris izvedel s spremembo v računalniški evidenci. Leta 1991 je Slovenija z osamosvojitvijo v sistem uvedla dve novi funkciji, in sicer SPT ali sprememba tujca in VNT ali vnos tujca.

V primeru izbrisanih so uradniki uporabili funkcijo SPT, ki se sicer uporablja v primerih, ko oseba ne živi na stalnem naslovu, kjer je prijavljena, in uradnik sproži postopke za odpravo neskladja. Z uporabo te funkcije so uradniki osebam izbrisali stalni naslov in v evidenco običajno zapisali, »da od 26. februarja 1992 prebivališče ni znano«. Osebe, ki jim je bilo tako izbrisano prebivališče, so bile premeščene iz registra stalnih prebivalcev v register prebivalcev brez urejenega statusa v Republiki Sloveniji. Prebivališče izbrisanih oseb seveda ni bilo neznano, vendar so z izbrisom iz registra stalnih prebivalcev izgubili pravice, ki izhajajo iz stalnega prebivališča.

V depeši je bilo prav tako ponovljeno navodilo s posveta predstavnikov upravnih enot o uničenju javnih listin izbrisanih oseb, četudi so bile te še veljavne. Depeša je vsebovala tudi navodila, da za izbrisane osebe velja 28. člen zakona o tujcih, ki določa obravnavo oseb, katerih vstop ali bivanje v Republiki Sloveniji je nezakonito. Slednje pomeni, da za izbrisane velja ukrep izgona iz države na način, da osebo, citiramo, »pooblaščena uradna oseba ONZ – organa za notranje zadeve – privede do državne meje in ga napoti čez državno mejo, brez kakršnekoli odločbe upravnega organa« - konec citata.

To je pomenilo, da so bili izbrisani prepuščeni nadzoru policije in soočeni z grožnjo izgona v času, ko je v drugih republikah potekala vojna. Izgoni niso bili redkost; po večini naj bi policija zaradi vojnih razmer v sosednji Hrvaški osebe izgnala na Madžarsko, vendar pa so izgoni potekali tudi preko južne meje in so v vsaj nekaterih primerih zaradi vojnih razmer zahtevali smrtne žrtve.

Takratna vlada se je zavedala pravne nedoločenosti zakona o tujcih, o čemer priča pismo z dne 4. junija 1992, ki ga je minister za notranje zadeve Igor Bavčar poslal vladi. V pismu sta izpostavljeni dve pravni stališči. Prvo stališče izhaja iz inštituta »pridobljenih pravic« in zagovarja ohranitev pravnega položaja stalnih prebivalcev. Drugo stališče pa zahteva striktno upoštevanje zakona o tujcih. Minister je v pismu priporočil drugo stališče in izpostavil, da so se osebe zavestno odrekle pravicam, ki jim jih zagotavlja status stalnih prebivalcev, in da naj se jim te pravice zato preprosto “odmisli”.

Odločitev o uničevanju dokumentov je bila sprva sprejeta na posvetu predstavnikov upravnih enot in nato poslana kot navodilo v depeši iz 27. februarja 1992. To navodilo je bilo odkrito nezakonito, saj so bili po zakonu o državljanstvu Republike Slovenije jugoslovanski dokumenti veljavni še dve leti po 26. juniju 1991. Do uničenja dokumentov je običajno prišlo z luknjanjem ali žigosanjem, ko je oseba prišla na upravno enoto, da bi si uredila dokumente. Oseba ni bila predhodno obveščena o nameri uničenja dokumentov, saj izbrisani niso prejeli odločb o izgubi pravnega statusa, ker je bil izbris iz evidenc storjen kot uradna dolžnost. Takšen je primer makedonske državljanke, ki je v Sloveniji živela od leta 1963:

»Leta 1992 je mama odšla na banko, da bi dvignila svojo pokojnino, in ko je pokazala osebni dokument, ji je zaposlena povedala, da nima veljavnih dokumentov in naj to uredi. Odšla je na upravno enoto, kjer so ji povedali, da ne obstaja v registru stalnega prebivalstva, ter pred njo preluknjali osebno izkaznico in potni list.”

Zaradi uničenja dokumentov in nezakonitega bivanja so izbrisani prešli pod strogi nadzor policije, njihov izgon pa je postal tiha politika državnih organov. V takšnih okoliščinah je policija izvajala racije z namenom iskanja oseb brez dovoljenja za prebivanje na območju Republike Slovenije. Kot opisuje M. B.:

»V Ravnah so delali racije. Na domovih, po cestah. Če nisi odprl vrat, so jih razbili. Med seboj smo se obveščali, če je kdo kaj izvedel. Če so na primer prišli po T. D. in še koga, sem lahko pričakoval, da bodo prišli tudi pome. Zgodilo se je, da sem spal pod mostom, da bi se izognil policijskemu maltretiranju in izgonu.«

M. B. je sicer kot srbski državljan pridobil slovensko državljanstvo na podlagi oddane vloge, vendar mu je bilo to po enem letu naknadno odvzeto. Izgon mu je bil navkljub očetovstvu in sodbi vrhovnega sodišča leta 1994, da mu mora biti državljanstvo vrnjeno, odrejen trikrat. Med policijsko obravnavo so ga tudi mučili.

»Policaji so prišli pome domov, češ da moram z njimi na policijsko postajo, ker naj bi kršil javni red in mir. Nisem hotel iti. Upiral sem se, pa so mi dali lisice in me na silo odpeljali. Na policijski postaji so me privezali na steber in me mučili. Čez glavo so mi dali pokrivalo monitorja. Imel sem zlomljena rebra in izčaščene vezi. Moral sem iti na operacijo moda, ker so me tako brcali, da so mi jih zmečkali. Eden od njih me je brcnil v mednožje in rekel: 'Na, tukaj imaš, da ne boš več slovenskim kurbam pankrte delal.'«

Podobna izkušnja je leta 1999 doletela izbrisanega R. N. Na ulici ga je policija legitimirala v času, ko mu je potekel bosanski potni list in je čakal na pošto o odobrenem slovenskem državljanstvu. Kot osebi brez veljavnih dokumentov mu je sodnik za prekrške po hitrem postopku odredil izgon. R. N. se je temu poskusil upreti tako, da se je samopoškodval z razbitim kozarcem, ko so ga odvedli po ulici. Na policijski postaji so ga vklenili in pretepli ter nato odpeljali v poliklinični center, potem pa nazaj v celico. Po več urah čakanja ga je obiskal komandir, ki mu je odredil premestitev v nekdanji azilni dom na Celovški cesti:

»To je bila klet azilnega doma. Dol je bil črno-bel svet. Ljudje so spali po tleh. Jaz sem bil ves krvav. Bilo mi je grozno, sem pomislil, da v Bosni nimam kam iti … Hodil sem gor in dol kot duh. Nek kosovski Albanec, ki je bil tam, me je tolažil. Nek Bosanec je rekel, da je 25 let delal v Sloveniji v nekem podjetju, ima hčerko, z ženo pa sta se ločila in takrat se je preselil v samski dom. Izgleda, da si ni podaljšal dovoljenja za bivanje. Policaji to lahko odkrijejo na računalniku in potem jih lovijo. Zjutraj so prišli po nekatere in jih odpeljali.”

R. N. je imel to srečo, da je bil dogodku priča njegov prijatelj, ki je njegovo stanje sporočil socialni delavki. Ta je klicala na MNZ, od koder so njegovo odločbo o pridobitvi slovenskega državljanstva po faksu poslali v azilni dom. Naslednji dan je bil izpuščen iz pripora.

Skrajno obliko državnega nasilja nad izbrisanimi predstavljajo izgoni kot neposredna izključitev iz politične skupnosti s pregonom preko državne meje. Navodilo o takšnem ravnanju je vsebovano v že omenjeni depeši s 27. februarja. Z izgoni so bile, ko je bil deportiran eden od staršev, pogosto razbite družine. V primerih izbrisanih družin so bile izgnane tudi celotne družine. To je doživela družina pripadnika romske skupnosti Huskića, ki je bil leta 1993 z nosečo ženo in sinovoma, starima 2 in 8 let, deportiran na Hrvaško.

»Leta 1993 so nas, celo družino, ustavili policisti na Čopovi ulici v Ljubljani ter nas legitimirali. Vzeli so nam dokumente, nas vkrcali v zadnji del marice ter nas odpeljali na policijsko postajo, kjer so nas pustili čakati, ne da bi nam karkoli razložili. Nato so nas zopet vkrcali v marico in nas odpeljali neznano kam. Izkrcali so nas zraven ceste, verjetno na Hrvaškem. Vrnili so nam osebne dokumente ter rekli, naj gremo. Ob mojem vprašanju, kaj se dogaja, so me odrinili ter mi zagrozili, naj grem, drugače me bodo ubili. [...] Žena je bila takrat noseča, zaradi strahu je splavila, na cesti se je onesvestila, sinova sta bila stara 8 in 2 leti. Takrat se je ob cesti ustavil nek človek, ki nam je ponudil pomoč. Skril nas je v cerado svojega tovornjaka in nas ilegalno prepeljal v Düsseldorf, kjer nam je pokazal, kam naj se prijavimo kot begunci, kar smo tudi storili.«

Vojni navkljub izgoni čez hrvaško mejo niso bili redki. Za nekatere izbrisane je tak izgon pomenil smrtno obsodbo. Takšen je primer Dragomirja Petronjića, rojenega v Prijedoru v Bosni in Hercegovini. Dragomir je bil Srb, od leta 1979 pa stalni prebivalec Celja; leta 1992 so ga prisilno izgnali čez mejo na Hrvaško, tam so ga mučili in ubili, pokopan pa je bil v Bosni in Hercegovini.

Dragomir se je 2. septembra 1992 vračal z dela v Avstriji, da bi podaljšal veljavnost potnega lista. Policista Policijske postaje Šentjur sta ga ustavila med nadzorom prometa in mu po pregledu odvzela dokumente z obrazložitvijo, da mu jih bodo vrnili naslednji dan. Dva policista sta takrat res prišla na Dragomirjev dom, vendar zato, da bi ga odvedla na policijsko postajo. Njegova sestra in mladoletna hči nista dobili nobenih informacij v zvezi s postopanjem policije. Pregled dostopnih dokumentov s sodišča kaže, da so ga odpeljali pred sodnika za prekrške, ki mu je odredil plačilo globe zaradi neurejenih dokumentov, ki jo je plačal takoj. Vendar pa sodnik ni odredil njegovega izgona; to sta storila policista po lastni presoji v skladu z navodilom ministrstva. Po izgonu na Hrvaško je bil Dragomir pridržan kot vojni ujetnik, po pričevanju očividca so ga mučili v splitskem taborišču Lora in odpeljali proti Tomislavgradu. Kasneje, 25. septembra 2007, je družina pokojnega prejela obvestilo državnih organov Bosne in Hercegovine, da so bili njegovi posmrtni ostanki najdeni v množičnem grobišču v bližini Jajca. Glede na preiskave je bil mučen in nato ustreljen v glavo. Družina dokumentacije od Policijske postaje Šentjur ni uspela pridobiti, slovenska policija pa evidenco o postopkih odstranitve tujca vodi šele od leta 1997.

V perspektivi slovenskega osamosvojitvenega gibanja in osamosvojitvene politične oblasti so bili izbrisani postavljeni v vlogo državnega sovražnika, “petokolonašev” in agresorja, neoddaja vloge pa je pomenila izkaz politične nelojalnosti. Takšna konstrukcija sovražnika predstavlja sestavni del nacionalistične ideologije, v kateri sovražnik kot zunanjost predstavlja vezni člen, ki združuje politično skupnost. Za nemškega pravnika Carla Schmitta je za konstitucijo politične skupnosti ključno prav razmerje prijatelj – sovražnik. To določitev vselej spremlja iracionalni pogoj in pomeni uveljavitev absolutne razlike. Kot zapiše v Pojmu političnega, je sovražnik »samo drugi, tujec, in za njegovo bistvo zadostuje, da je v nekem zelo intenzivnem smislu eksistencialno nekaj drugega in tujega, tako da so v ekstremnem primeru mogoči z njim konflikti, na katere ne more odločilno vplivati niti vnaprejšnja splošna norma”. O tem, da je bila določitev izbrisanih za sovražnike absolutna, priča dejstvo, da celo njihovim otrokom ni bil omogočen vpis v matično knjigo in so bili rojeni kot apatridi. Status so lahko pridobili šele, ko so svoj pravni položaj uredili starši.

Izbris je za množico oseb pomenil izključitev iz politične skupnosti, vendar mnogi Slovenije niso zapustili. Za izbrisane je vztrajanje v Sloveniji pomenilo življenje brez vključenosti v sisteme zdravstvenega in socialnega zavarovanja, izobraževanja ter legalnega trga delovne sile. To je bilo življenje v stalni nevarnosti pred policijsko legitimacijo, skrivanje pred racijami in ovajanjem sosedov ter soočanje s stalno grožnjo administrativnega pripora in izgona. Življenje brez dostopa do socialnega in zdravstvenega zavarovanja pomeni življenje z nezdravljenimi kroničnimi obolenji, ki so posledica revščine, skrajnega stresa in brezdomstva.

Na izbrisanih je slovenska država udejanjila rasizem moderne oblasti. Filozof in zgodovinar Michel Foucault trdi, da moderno državno oblast definira pravica, “ki daje živeti in pusti umreti”. Izbris predstavlja uveljavitev državnega rasizma, utemeljenega na nacionalni pripadnosti in politični zvestobi, ki je določil mejo politične skupnosti. Življenje izključenega člena, izvržka populacije, je zapuščeno in prepuščeno propadu. Določitev za sovražnika kot vzpostavitev zunanjosti skozi dejanje izključitve predstavlja moment konstitucije politične skupnosti. Kot tak pa sovražnik ni nekaj zunanjega, temveč notranje določa to skupnost kot njen pogoj.

Izbris državljanov drugih republik iz registra stalnih prebivalcev je bil mogoč zaradi nastopa izrednega stanja, ki ga predstavlja obdobje slovenske osamosvojitve. Izredno stanje, kot ga opisuje italijanski pravnik in filozof Giorgio Agamben, pomeni suspenz običajnega prava, s katerim se vzpostavi suverena oblast, ki v imenu ohranitve reda prekorači njegove omejitve. Kot zapiše Agamben, »stanje, ki se vzpostavi v izjemi, ima torej to posebnost, da se ga ne da opredeliti kot dejansko stanje ne kot pravno stanje, temveč postavlja med njima paradoksni prag indiference.«

Ena od legitimacij za izbris je, da so državljani drugih republik predstavljali potencialno nevarnost za osamosvojitveno gibanje. Izbris se v takšni perspektivi pojavlja kot dejanje za obrambo pravnega reda, četudi je bil v dejanski izvedbi izbrisa ta red suspendiran. Dejanje suspenza prava v imenu njegove veljave pa predstavlja ravno moment konstitucije suverena in njegovega korelata, izobčenca, izjeme, ki jo zakon zapusti. Uveljavitev izjemnega stanja pa ne pomeni urejanja izrednih razmer, temveč utrditev razmerja moči. Kot pravi Agamben, »pri suvereni izjemi ne gre toliko za nadzor ali nevtralizacijo ekscesa, kolikor predvsem za ustvarjanje in definiranje samega prostora, v katerem ima pravno-politični red svojo veljavnost«.

Okoliščin slovenske osamosvojitve ni mogoče ločiti od dejanja izbrisa oseb iz registra stalnih prebivalcev, s čimer bi opravičili ravnanje državnih oblasti v smislu odvračanja grožnje okupacije. Izbris predstavlja udejanjanje družbenega preloma skozi izbočenje dela populacije, ki je bila določena za zunanjost, in s tem tudi pogoj novo definirane politične skupnosti, ki jo na eni strani utemeljuje suverena oblast, na drugi pa izobčenec. Na ta način je mogoče razumeti izbris kot dejanje rekonstitucije normativnih političnih odnosov, utemeljenih na osnovi nacionalne pripadnosti in politične zvestobe. Izbrisani M. S. je v enem od intervjujev o slovenski osamosvojitveni oblasti dejal, da je »za njih svet nastal leta 1991, nobenega zakona od prej ne priznavajo. Ničesar se ne spomnijo od prej. Pijani so od državnosti. Lahko me sovražijo kolikor hočejo, ampak – to naj bi bila vendar pravna država!«

Izbrisani so se svojim družbenopolitičnim bojem prek protestnih akcij, gladovnih stavk, medijskih kampanj in sodnih bojev postavili nasproti moči, ki jih je izobčila. V določeni meri so v dolgih letih dosegli delno poravnavo prek dobljenih sodnih bitk, opravičil predstavnikov oblasti in spremembe političnega diskurza glede zgodovinskih okoliščin izbrisa. Vendar pa izbris kot tak ostaja vpisan v temelje slovenske poosamosvojitvene stvarnosti kot njen določujoči pogoj, torej kot strukturni temelj nacionalne politične skupnosti, katere obstoj zahteva ponavljanje izobčenja in uveljavljanje suverene oblasti. Izbris v tem smislu ni zgolj enkratna pojavitev suspenza prava v izrednih okoliščinah osamosvojitve, temveč strukturni temelj politične skupnosti, ki je poobčila stanje izjeme in dejanje izobčenja v svoj pogoj.

Izbris iz registra stalnih prebivalcev ostaja neločljivo povezan z oblikovanjem nove nacionalne države na način, da se v njem izraža struktura moderne suverene oblasti, ki jo utemeljuje izobčenje. Izbrisanih se morda spominjamo ob vsaki obletnici, vendar pa aparat njihovega izobčenja v obliki policijskih racij, ilegalizacije oseb, postopkov brez odločb, pridržanj v Centru za tujce in množičnih izgonov ostaja trdno zakoreninjen v temelje nacionalne suverene oblasti.

Izbrisanih danes ne lovi policija in ne zasedajo sob Centra za tujce in niso izgnani čez mejo. Njihovo mesto v teku dnevnih kolektivnih izgonov, skrivanja pred policijo in večmesečnih pridržanj sedaj zasedajo begunci, azilanti, migrantski delavci s pretečenimi dovoljenji za bivanje, ilegalizirani migranti in apatridi. Izbris bo morda v učbenikih ostal zgolj kot opomba obdobja slovenske osamosvojitve, četudi pomeni konstitutivni in določujoči pogoj slovenske državnosti in nacionalne suverenosti. Policijski in birokratski aparat njihovega preganjanja namreč deluje naprej.

Prosto dostopne publikacije: https://www.mirovni-institut.si/izbrisani/rubrika/publikacije/index.html

Depeše glede izbrisa: https://www.mirovni-institut.si/izbrisani/rubrika/depese/index.html

Zradirani (Dimitar Anakiev): https://archive.org/details/Zradirani_-_Rubbed_Out

Karavana izbrisanih  (Dražena Perić): https://archive.org/details/Karavana_izbrisanih_-_The_Caravan_of_the_Erased

Poslednji dani Ace Todorovića (Dimitar Anakiev): https://www.youtube.com/watch?v=OhOergEgTMI