“Umrlo je toliko indijancev, da jih ni bilo mogoče prešteti. Po vsej deželi so vsepovsod ležala trupla. Smrad je bil neznosen in kužen,” je v začetku 16. stoletja zapisal španski kolonialist Gonzalo Fernández de Oviedo.

Začeti moramo nekaj sto milijonov let v preteklosti, v času, ko se je zgodil veliki prelom Pangee. Vsako leto sta se kontinenta, Stari in Novi svet, oddaljila za nekaj centimetrov, s tem pa so se oddaljile tudi bolezenske klice in njihovi gostitelji.

Nekaj milijonov let kasneje so v Starem svetu pohajkovali lovci in nabiralci, ki so imeli uši, bolhe, parazite in raznorazne bolezni. A se nikjer niso dovolj ustalili, da bi ostanki hrane, smeti in izločki postali dom številnim živalim, ki danes sobivajo s človekom. Ni jim uspelo, da bi si nakopičili dovolj nesnage, da bi omogočili sobivanje in prenašanje dodatnih klic.

Po eni od številnih znanstvenih hipotez naj bi človek lovec in človek nabiralec migrirala zaradi populacijskega pritiska. Ko se je na kakšnem območju namnožilo presežno prebivalstvo, jih je nekaj dvignilo riti in odšlo drugam, na neki točki tudi čez Beringov preliv v Ameriko in dalje proti jugu, dokler ni bilo več kam iti. Takrat je, tako se nadaljuje hipoteza, populacijski pritisk izsilil iz človeka domiselnost. Prebivalstvo je naraščalo, potrebni so bili zanesljivi načini pridobivanja hrane in počasi se je razvilo kmetijstvo. Pričela se je neolitska revolucija, sprememba v načinu življenja človeka, ki ji ni para.

Šele dobro udomačena poljedelska in živinorejska ljudstva so s svojim načinom življenja ustvarila pogoje, da so se razmahnile nalezljive bolezni. Stalna naselitev in širjenje kmetijstva z visokodonosnimi rastlinami sta omogočila več hrane na prebivalca, s tem zmožnost nahraniti večje število ljudi, kar je omogočilo gostejšo naselitev. Človek, ki se je trajno ustalil, je začel kopičiti smeti, udomačene živali in kultivirane rastline. Gosta, skupna naselitev ljudi in živali je olajšala prehajanje bolezenskh klic z enega gostitelja na drugega.

Iz nekega razloga se je neolitska revolucija po svetu razvijala neenakomerno; tam, kjer se je človek najkasneje ustalil, najpočasneje. Morda so tempo pospešile določene vrste rastlin, ki so jih ljudje učinkovito kultivirali v visokodonosne poljščine, in več vrst živali, ki jih je bilo moč udomačiti … Če so si v Amerikah še dolgo belili glavo s kultiviranjem visokodonosne koruze, so si žitojedi prebivalci stare celine s svojo živino izmenjevali patogene organizme. Dolgotrajnejše drenjanje množice ljudi in živali je omogočilo bolezenskim klicam dovolj gostiteljev za razrast in prilagajanje okolju, posledično pa tudi porast nalezljivih bolezni v populaciji. Redko poseljeno prebivalstvo drugod je bilo nekoliko bolj zavarovano pred epidemijami in vznikom novih nalezljivih bolezni. Zaradi omejene inkubacijske dobe bolezni, ki se je lahko razširila med prebivalstvom – a ni mogla preskočiti na geografsko bolj oddaljene sosede, če z njimi ni bilo pogostih stikov –, se je vzpostavila varnostna mreža. A samo do takrat, ko se je svet začel odpirati in so med seboj oddaljena ljudstva s trgovino ali kolonizacijo prišla v stik.

Toda ko so prevozna sredstva postala učinkovitejša in potovanja hitrejša, so postali stiki med zelo oddaljenimi kulturami pogostejši. Splošni imunski sistem posameznika in njegova izkušnja bolezni sta bila do takrat usklajena z geografijo, floro in favno okolja, v katerem je živel. Dedno ali izkustveno je bila vsaka skupnost prilagojena okolju, zato je bil vnos neznanih bolezenskih klic ob stiku s prebivalci oddaljenih območij še toliko bolj uničujoč. Telo se je moralo boriti proti sovražniku, ki je imel še nikoli videna smrtonosna orožja. In če je Drugi dejansko nastopil kot sovražnik, se je le redkokdaj zgodilo, da bolezni ne bi delovale v njegov prid.

Kako veliko vlogo so v zgodovini osvajanj igrale bolezni, opisuje McNeillov zakon. Osvajanje je včasih lažje, včasih težje; odvisno, kdo ima na svoji strani hujšo bolezen. Težje, če prideš v okolje s številnimi boleznimi, pred katerimi nimaš obrambe. Tako so na primer križarji v prvi križarski vojni zaradi neke nalezljive bolezni cepali v tisočih. Verjetno so jih pokosile inačice malarije, lahko pa, da je šlo za kako drugo nalezljivo bolezen ali pa skorbut. Pogosteje se je godilo obratno. Ko iz okolja z gosto poselitvijo v okolje z redkeje naseljenim prebivalstvom vnesemo tuje bolezni, ima to pogubne posledice. Od bolezni zdesetkano in obnemoglo prebivalstvo zlahka koloniziramo ‒ tako je na primer potekalo osvajanje Sibirije. A tudi gosto naseljeno prebivalstvo, ki je bilo tisoče let ločeno od bolezenskih klic, ki so se razvijale na drugem koncu sveta, podleže takšnemu osvajanju. Najgrozovitejši primer, kako so bolezni delovale v prid kolonizatorju, so Amerike, kjer je v dveh kratkih stoletjih od vdora kolonizatorjev zaradi nalezljivih bolezni pomrlo petindevetdeset odstotkov vsega prebivalstva teh kontinentov. 

Na območje Amerik so prvi ljudje stopili zelo pozno in ko so prvi nomadi prispeli na današnjo Aljasko, so bili to najbrž najkrepkejši zdravi posamezniki ‒ bolne, in s tem klice, so puščali za sabo. V ekosistemu so bili popolni tujci ‒ nanje niso prežali organizmi, ki povzročajo nalezljive bolezni. Minila so stoletja, da so se patogeni organizmi prilagodili novim, človeškim gostiteljem. Imunski sistem domačinov je bil zato tisoče let kasneje bistveno neprilagojen na bolezni belih prišlekov. V Amerikah se poselitev ni gosto raztezala nizdol kontinenta, pa tudi velikih čred živine, ki bi prenašale in razširjale bolezni, ni bilo. Evropa pa je v svojih gosto naseljenih območjih omogočila razvoj številnih nalezljivih bolezni, ki so s pomorščaki prečkale Atlantik in naletele na plodna tla. Toda če želimo razumeti, v kako velikem obsegu so evropske bolezni ob prvem stiku z ameriškim prebivalstvom širile smrt in uničenje, se moramo najprej zavedati obsega ameriških civilizacij.

V času prvih plovb proti Amerikam je tam najbrž živelo več prebivalcev kot v Evropi. Ocene populacije so se skozi čas spreminjale in še danes v knjigah raje navedejo kakšno oceno več kot pa premalo. Strokovne ocene števila prebivalstva pred Kolumbovim prvim prihodom se gibljejo med petinsedemdesetimi  in stotimi milijoni, sežejo pa vse do sto petinštiridesetih milijonov ljudi. Ocena, da je šlo le za dobrih osem milijonov ljudi, ki je veljala do sredine 20. stoletja, pa je že dolgo ovržena. Morda jih je bilo umorjenih nekaj milijonov več ali manj, to pa niti malo ne spremeni dejstva, da so Evropejci od 16. do 19. stoletja nasilno izpraznili par celin. Napačna, a vztrajna predstava o praznih Amerikah, posejanih le tu in tam s posamičnim staroselcem ali dvema, priča bolj o posledicah evropske kolonizacije kot o stanju ob prihodu prvih belih osvajalcev. Popravimo evropocentrični rasistični pogled tako, da zbistrimo sliko v prave številke, prave milijone.

V osrednji Mehiki, v Mehiški dolini, ob Mesečevevemu jezeru, je ob prihodu Evropejcev živelo 25 milijonov ljudi. Tam, v azteški prestolnici Tenochtitlán, ki je bila večja od vseh tedanjih evropskih mest, je prebivalo od 250 do 400 tisoč prebivalcev, pojavljajo so tudi ocene, ki sežejo do milijona. Nedaleč stran, v Teotihuacanu, je v zlati dobi metropole živelo okrog 250 tisoč ljudi. Severno od Mehike naj bi živelo med 7 in 18 milijonov ljudi ‒ v primerjavi z drugimi deli Amerik malo, a še vedno veliko več, kot si predstavljamo. Ocene tedanjega prebivalstva Kalifornije se gibljejo okrog 700 tisoč, a so verjetno prenizke, saj izhajajo iz 18. stoletja in zanemarajajo dve stoletji pokolov in bolezni. Ob atlantski obali Severne Amerike je, v krajih, ki so bili po velikosti podobni današnjim večjim mestom, živelo več kot 2 milijona ljudi. Suhoparne številke pa še zdaleč ne morejo zajeti številčnosti in raznolikosti kultur, načinov življenja in družbenih struktur, ki jih bomo danes pustili ob strani. Veščim branja priporočamo, da si za prevetritev številnih predsodkov o barbarskih rdečekožcih vzamejo v roke knjige, kot sta Ameriški holokavst Davida Stannarda ali Ekološki imperializem Alfreda Crosbyja, ki sta tudi podlaga tokratne oddaje Repetitio.

“Tako kakor že na Karibih in v Mehiki, Srednji Ameriki in Peruju so bile sekundarne posledice epidemij tako hude ali še hujše od same bolezni. Ker ni bilo nikogar, ki bi bil zadosti zdrav, da bi pripravljal hrano ali vlekel vodo iz vodnjakov ali vsaj tolažil bolne, so množice stradale do smrti, umirale od dehidriranosti ali kar iz obupa, še celo preden jih je dotolkla bolezen. Na koncu je bilo tako hudo, da ni bilo nikogar, ki bi kopal grobove,” piše Stannard v knjigi Ameriški holokavst.

V času drugega Kolumbovega potovanja beležimo v Amerikah prvo znano epidemiološko katastrofo, ki je pobila preštevilne prebivalce Hispaniole. S Kanarskih otokov uvožene svinje so prinašale svinjsko kugo. Bolezen se je med ljudmi, ki se s čim podobnim še nikoli niso okužili, hitro širila. Začela se je prva epidemija na “deviški zemlji”. Epidemije so si po letu 1494 sledile v nekajletnih razmakih in po prvem stiku Evropejcev s celino so začele neobvladljivo pustošiti po celotnem ozemlju. Kamor je stopila evropska noga, tam so, po trgovskih poteh, po rekah in cestah med oddaljenimi kulturami, krenile na pot smrtonosne bolezni. Dinamična kombinacija bolezni, klanja in zasužnjevanja je staroselske družbe pripeljala na rob popolnega uničenja. In kot da bi bil McNeillov zakon zapisan po tem primeru, je kmalu prišlo do demografskega prevzema.

Evropski kolonizatorji so imeli dvojno srečo – stopili so na deviško območje, katerega bolezni jim v glavnem niso bile nevarne, veliko svojih živinskih bolezni pa so pustili za sabo v Evropi. Srečna kombinacija je omogočila hitro in množično širitev evropskih ljudi, živali in rastlin po Amerikah, pa tudi dolgoživost novih prebivalcev.

Bolezni so v Ameriki migrirale počasneje kot ljudje in veliko jih dolgo ali celo nikoli ni prečkalo oceana. A tiste, ki so prišle, so se po prostoru množile in razširjale veliko hitreje kot ljudje, živali in rastline. Odprl se je bolezenski jez, ki je oslabil, ohromil in pobil milijone ter sprožil največjo demografsko katastrofo v zgodovini. Pred prihodom evropskih bolezni so imeli staroselci daljšo življenjsko dobo kot po prihodu, za Evropejce v Amerikah pa je veljalo obratno. Strokovnjaki ocenjujejo, da je po prvem stiku z belci zaradi okužb umrla več kot polovica staroselcev. Tisti, ki so preživeli, pa so bili izčrpani in šibki, od bolezni in bežanja niso mogli skrbeti za osnovno reprodukcijo, tako da je težko reči, ali so umrli od lakote, izčrpanosti ali bolezni.

V Amerikah so seveda tudi pred prihodom kolonizatorjev imeli svoje lastne, endemične okužbe. Pestili so jih pinta, frambezija, hepatitis, encefalitis, otroška paraliza, različne tuberkoloze, črevesni paraziti in venerični sifilis, ki je edini maščeval poklane Američane. Vendar razširjanje sifilisa v Evropi nikakor ni doseglo razsežnosti bolezni, ki so jih Evropejci izvažali v Amerike. Pustošile so koze, ošpice, davica, trahom, oslovski kašelj, norice, bubonska kuga, malarija, tifus, kolera, rumena mrzlica, denga, škrlatinka, amebiaza, gripe in številne gliste. 

Največjo smrtnost v Amerikah je povzročala ena najbolj prenosljivih in najbolj smrtonosnih bolezni, črne koze. Povzroča jih virus, ki se prenaša z dihanjem. V Evropi so črne koze svojo moč prvič pokazale v 16. stoletju, v tristotih letih do razvoja cepiva so pomembno vplivale na demografijo. Na svojem višku v 18. stoletju je bila bolezen še vedno smrtna za 10–15 % obolelih, 70 % smrtnih žrtev je bilo otrok do drugega leta starosti. Večina odraslih v gosto naseljenih območjih Evrope je, seveda, če so bolezen preboleli, na virus razvila odpornost.

Američani, v nasprotju s svojimi zavojevalci, niso bili imuni na črne koze in druge otroške bolezni. Te bolezni so v Amerikah sejale smrt med ljudmi vseh starosti. Črne koze so zahodne obale Atlantika dosegle v letu 1518 ali 1519, ko se je bolezen razširila na Hispanioli, kmalu prešla na druge otoke in nato na celino v Mehiko. “Beli ljudje povzročajo bolezen; če ne bi bilo belcev, ne bi bilo niti bolezni,” je bilo prepričanje Janomamov, južnoameriškega ljudstva, ki so zadeli žebljiček svoje krste na glavico.

Prebivalstvo Amerik je bilo številčno in povezano s trgovskimi vezmi, kar je bilo idealno okolje za razširitev nalezljivih bolezni. “Klice kot avantgarda napredujejo leta ali stoletja pred osvajalci na konjih po komunikacijskih povezavah staroselskih družb.” Bolezen je napredovala in morila pred konkvistadorji, ki jim je kljub genocidalnim naporom ni uspelo dohajati. Dobre cestne povezave med oddaljenimi naselji, številne plovne reke in trgovci kanuisti v Karibskem morju so pripomogli k hitremu širjenju bolezni. “Mikrobi so se premikali celo hitreje od pogoltnih konkvistadorjev na konjih, čeprav so se ti premikali tako hitro, kot je bilo le mogoče.”

Bolezen črnih koz je grozljiva; visoka vročina in huda bolečina, po telesu se pojavijo gnojni izpuščaji, ki uničijo kožo in ustvarjajo razpadajoče zombije. Opustošena so bila celotna mesta, marsikje ni bilo preživelih. “Nekatere žrtve je ta bolezen tako splošno oslabila, da drug drugemu končno niso mogli več pomagati, niti zakuriti ognja, niti prinesti malo pitne vode, niti pokopati svojih mrtvih. Toda borili so se, dokler so se mogli, in če jim ni uspelo dobiti nič drugega, s čimer bi prižgali ogenj, so kurili lesene pladnje in krožnike, s katerih so jedli svoje meso, in svoje lastne loke in puščice. In nekateri so se po vseh štirih splazili ven, da bi dobili malo vode, in včasih so na poti umrli in se niso mogli več vrniti,” poroča William Bradford o epidemiji v Massachusettsu v začetku 17. stoletja. Pred to grozljivo podobo vsi, ki še zmorejo, na videz zdravi zbežijo – peš, s konjem ali kanujem.

A pretkane črne koze imajo inkubacijsko dobo 10–14 dni, zaradi česar so bolezen vsi, ki so pred njo bežali, nevede prenesli s seboj v druge kraje in tam okužili druge. Epidemije črnih koz so se od 16. do 19. stoletja, ko so še vedno imele več kot 50-% smrtnost, ponavljale na največ tri desetletja. Zaradi črnih koz je do leta 1738 pomrla polovica Čerokijev, do leta 1759 polovica Katavbov, do leta 1838 skoraj vsi Mandani, do začetka 19. stoletja polovica prebivalstva Visokih planjav in med reko Missouri in Novo Mehiko. Epidemije so se končale v 19. stoletju s širitvijo cepiva in uničenjem, izgonom in ograditvijo zadnjih ljudstev iz argentinske stepe. Kombinacija bolezni, nasilne podreditve in klanja je do takrat iz zgodovine že izbrisala cela ljudstva.

Tiste, ki jim je uspelo zbežati pred eno epidemijo in so se morda izognili še kakšni, je bolezen potrpežljivo čakala za vogalom in ko jih je ujela, so bile posledice še bolj uničujoče. Ljudstvu Čečehetov se je vse do 18. stoletja uspelo izogibati črnim kozam, a ko so te zaorale mednje, za sabo niso pustile skoraj nikogar. Poskušali so bežati, za sabo so puščali bolne, a ni pomagalo. Ljudstvo je izginilo z obličja Zemlje in za sabo pustilo zgolj 15 besed svojega jezika.

Se še spomnite imena glavnega azteškega mesta, v katerem je živelo tudi do milijon prebivalcev? Kar pozabite, črne koze so pokončale velik del domačinov, ostale pa je v podli vojni pobila kolonialna vojska. Mesto je bilo uničeno in razrušeno, danes se njegovega blišča spominjamo zgolj zaradi opisov podlega Cortésa, ki je najprej sprejel velikodušno gostoljubje Aztekov in se nažrl vseh lepot in darov mesta, nato pa ga je, onemoglega, sesul.

Veliko stopnjo smrtnosti in splošno oslabljenost so povzročale tudi številne druge bolezni. Lahko bi se posvetili zelo pogosti jetiki, ki je še sredi 20. stoletja težila večino aboridžinov osrednje Avstralije. Pa črevesne okužbe, na primer griža, ki je prav tako pobila veliko ameriških staroselcev. Malarija je prišla v Amerike kasneje in je v 19. stoletju razsajala v dolini Mississippija. Dvojni manever so izvedle venerične okužbe, ki so večale smrtnost in hkrati zmanjševale rodnost. Zaradi bolezni je bilo prebivalstvo oslabljeno, kar je pomenilo težave pri opravljanju vsakodnevnih opravil. Zmogli se niso niti braniti pred napadalci, ki so pobili še tiste, ki se jih je bolezen usmilila.

Posledice bolezni najbolj nazorno pokaže primerjava neskladnih evropskih zapisov z začetka 16. stoletja in z začetka 18. stoletja. Na z naravnimi viri bogatih območjih, kjer naj bi bile po prvih pričevanjih ogromne populacije in cvetoče kulture, so okrog leta 1700 v pusti, izpraznjeni, deželi našli zgolj nekaj vasi. Na območju današnje Floride naj bi leta 1500 živel slab milijon ljudi, leta 1700 so našli zgolj nekaj koč. Na prostranih, zdaj praznih prerijah so kraljevale črede  bizonov, najbrž, ker se jim je z umikom ljudi, ki so jih lovili in odganjali od svojih poljščin, odprla ekološka niša. “Bolezen se je pogosto razširila daleč čez mejo evropske poselitve, pogosto k ljudem, ki so komajda slišali za bele napadalce.”

Namesto da bi se soočili z resnico genocida v prvih dveh stoletjih kolonizacije, smo ustvarili predstavo o prazni deželi, v kateri se brez škode naseli civilizirani kolonist, ki, kot zapiše Adam Smith, “si prilasti bodisi prazno bodisi tako redko poseljeno deželo, da domorodci brez težav odstopijo mesto novim naseljencem.” 

Po več stoletjih holokavsta so bili staroselci praktično iztrebljeni. Na karibskem otočju in na območju srednje Mehike jih je v manj kot stoletju od prihoda Evropejcev preživelo kakih 5 %. Podoben vzorec skoraj popolnega iztrebljanja se je ponavljal, kamorkoli so stopili kolonizatorji. “Evropski vdor je z grozljivo regularnostjo povzročil nenadno in skoraj popolno izumrtje prebivalstva, ki je tam dobro in uspešno živelo že več tisoč let.” Celokupno je morda preživelo nekaj milijonov domačinov. Evropejci so v večji del celinskih Amerik tako preprosto vkorakali.

Pika stop. Morda si mislite, da vso to razpredanje o uničujočem vplivu bolezni kaže, da kolonizatorji niso odgovorni za množične smrti. Saj niso razumeli, kako delujejo bolezni, niso mogli vedeti, kako uničujoč vpliv bo njihova prisotnost imela na domačine. Nak, ne bomo se prepustili apologijam kolonializma. Ne dovolimo si, da nas iluzija dobrih namenov zanese v upravičevanje evropske podreditve vsega preživelega prebivalstva in prelaganje odgovornosti za uničenje celotnih kultur. Ameriški genocid je bil nameren in lahko bi se mu izognili. Zaključuje David Stannard: “Od prvega stika Evrope z Amerikami so izbruhi kužnih bolezni in načrtnega genocida desetkali skupnosti prvotnih prebivalcev Amerik. Čeprav sta bolezen in genocid včasih delovala neodvisno drug od drugega, sta bila v večini dolgih stoletij po letu 1492 povezani sili, ki sta delovali dinamično – svoje žrtve sta morili z boleznimi in nasiljem, se dopolnjevali in skupaj pripeljali veliko število starih družb na rob – in pogosto čez rob – popolnega uničenja.”