“Tisoči vražjih stvorov, imenovanih teroristi,” je leta 1795 zapisal irski filozof Edmund Burke. Gre za eno od prvih z nastrojenostjo nabitih omemb pojma terorizem, pojma, ki se je s francosko revolucijo in njenimi jakobinci sicer prvotno uveljavil kot nekaj krepostnega. Od takrat dalje se je sprva uveljavljal počasi in neprepričljivo, o izterjevanju denarnih plačil s teroriziranjem dolžnikov lahko na primer beremo v Balzacovih Kmetih iz prve polovice devetnajstega stoletja. Termin se v drugi polovici devetnajstega stoletja prične lepiti predvsem na dejanja anarhistov v Evropi, toda nekatera od teh lepljenj so naknadna, prilepljena na dejanja šele v sodobnih analizah in teoretiziranjih o terorizmu. Javna percepcija anarhističnih dejanj iz devetnajstega stoletja se sicer močno razlikuje od današnje percepcije sodobnega terorizma, vsaj v tistem, kar lahko razberemo iz medijskega poročanja. Svetovni mediji so o nekaterih anarhističnih napadih pisali s skoraj banalnim tonom in z minimalno količino podrobnosti. V članku, objavljenem v časopisu New York Tribune 16. februarja 1894, na primer beremo le: “Tujega anarhista je razneslo pri Greenwichu, z bombo je menda nameraval raznesti Observatorij.”

Zbornikov, ki analizirajo teroristična dejanja skozi zgodovino in poskušajo v različnih, medsebojno nepovezanih zgodovinskih dogodkih iskati skupno noto terorizma, je nešteto mnogo. Poskus analize tega, kaj naj bi terorizem zares bil, nas pogosto zavede predvsem v tem, da na pretekla dejanja lepimo sodobne definicije, ki pa so že same po sebi precej shizofrene. Že samo v Združenih državah Amerike najdemo štiri različne pravne opredelitve pojma, v mednarodni skupnosti pa so definicije prav toliko raznolike, kot so raznolike države, ki jo tvorijo. Teoretiki včasih analizirajo terorizem kot kriminalno dejanje, včasih kot vojaško taktiko, pogosto pa zgolj kot najvišje zlo, ki je sploh v času po 11. septembru pridobilo sloves, skoraj ekvivalenten tistemu, ki ga je po drugi svetovni vojni pridobil holokavst.

Največja diskrepanca v interpretacijah terorizma se kaže predvsem v vprašanju, katere subjekte sploh lahko štejemo za teroriste. Kljub temu da so nekatera dejanja upornikov identična državnim dejanjem, se v postavljanju definicije terorizma pogosto pojavlja predpostavka, da je terorizem, karkoli že to je, nekaj, kar lahko izvajajo le nedržavni akterji.

Da bi razumeli, zakaj se je pojem terorizem lepil na tako raznolike zgodovinske dogodke in predvsem kakšne posledice izhajajo iz takšnih ali drugačnih analiz, je smiselno slediti njegovemu zgodovinskemu razvoju, kot ga ponujajo sodobni zborniki. Večina od njih začetek terorizma postavlja tja, kjer se je pojem prvič uporabil. Če izraz terorizem, kakor bomo podrobneje pojasnili kasneje, izvira v francoski revoluciji, pa se tisto, kar bi tudi po modernih definicijah lahko opredelili kot terorizem, razvije že mnogo prej.

Francoski revolucionarji seveda niso izumili terorja kot taktike. Marco Fossati v delu Terorizem in teroristi na primer obeležuje Džingiskanove Mongole, ki so kot del bojnih taktik uporabljali množične pokole kot orožje psihološkega terorizma, da so strli sovražnikov odpor in mu zamajali podporo med ljudstvom. Sikariji, frakcija judovske ločine zelotov, ki se pogosto omenja kot ena prvih znanih terorističnih skupin, so v boju proti rimski nadvladi v Palestini izvajali atentate na rimske veljake in kolaborantske judovske oblastnike. Kot teroristični se včasih interpretirajo celo množični požigi evropskih mest v 16. in 17. stoletju, za katere se je izkazalo, da so jih izvršile podtalno organizirane skupine, ki so štele nekaj tisoč brezdomcev.

Beseda terorizem, natančneje njen koren teror, se je v pomenu političnega nasilja prvič pojavila med francosko revolucijo v času jakobinskega terorja. V nasprotju z danes prevladujočim pomenom, v katerem terorizem popisuje dejanja nedržavnih, ilegalnih skupin, je beseda v prvotni rabi opisovala državni teror. Drugačna je bila tudi konotacija besede. Izvajalci tega terorja so ga interpretirali v pozitivni luči. Maximilien Robespierre je takole opisal taktiko: “Teror ni nič drugega kot nagla, stroga, neomajna pravica. Je torej emanacija kreposti. Ni nekakšno neobvezno načelo, ampak izhaja iz osnovnega načela demokracije, predane najbolj perečim potrebam domovine. Nekateri so trdili, da je teror moč despotske oblasti. Je torej vaš teror podoben despotskemu? Že mogoče, vendar tako, kot je meč, ki se blešči v rokah herojev svobode, podoben tistemu, ki ga vihtijo biriči tiranije.” V tem smislu je terorizem še vedno nekoliko podoben tistemu izpred dobrih dveh stoletij. Čeprav danes večina gibanj, ki jih opisujemo kot teroristična, samih sebe ne opisuje kot takih, pa v svojih dejanjih še vedno vidijo izvajanje pravice. K temu se vrnemo v drugem delu oddaje.

V 19. stoletju je beseda terorizem spremenila pomen. S porastom vpliva nacionalizma in ideologij je terorizem postal sinonim za nasilje podtalnih organizacij, ki so se borile proti staremu redu. V Rusiji je tako delovala proticaristična skupina Narodna volja, ki je leta 1881 uspešno izvedla atentat na carja Aleksandra drugega. V zahodnem svetu so delovale različne anarhistične celice, katerih vidnejši uspeh je bil atentat na ameriškega predsednika Williama McKinleyja leta 1901. Na Irskem pa se je v drugi polovici 19. stoletja zaostril separatistični boj. V isto kategorijo lahko umestimo tudi srbsko nacionalistično organizacijo Crna ruka in makedonske revolucionarje VMRO. Tem skupinam je bila skupna uporaba nasilja za propagandne namene, ki je še danes eden od ključnih elementov terorizma. Kot ilegalnim skupinam so jim oblasti preprečevale širitev propagande po klasičnih kanalih, zato so se zatekli k propagandi z dejanji.

Pomemben element propagande z dejanji je bila izjemno selektivna izbira tarč. Tarče so bile večinoma najvišji predstavniki oblasti, visoki vladni uradniki in simbolne stavbe. Irska republikanska organizacija Clan de Gael je sicer vodila bolj nediskriminatorno kampanjo nasilja, ki je med drugim targirala javni transport in ekonomske tarče, a se je vseeno skušala izogibati prevelikemu številu civilnih žrtev. Ta selektivnost je ostala karakteristika skupin, ki jih označujemo kot teroristične, do konca 20. stoletja.

Po prvi svetovni vojni in predvsem v 30-ih letih prejšnjega stoletja se je raba besede zopet prevesila proti državnemu terorju, predvsem v navezavi na fašistično in nacistično ulično nasilje in stalinistične čistke.

Porastu aktivnosti protikolonialnih osvobodilnih gibanj po drugi svetovni vojni je sledila tudi uporaba besede terorizem. Eno prvih takšnih gibanj je bilo zionistično gibanje Irgun, ki je izvajalo bombne napade na britanske sile v Palestini z namenom čimprejšnje vzpostavitve države Izrael.

Besedna zveza “judovski teroristi” z današnje perspektive slikovito popisuje spreminjajoči se pomen besede terorizem v skladu s političnimi interesi. Ta pomen se je dodobra uskladil z uradnimi sovražniki zahodnih sil v naslednjih desetletjih, ko so protikolonialna osvobodilna gibanja večinoma sestavljala vsaj levo usmerjene, če ne odprto komunistične organizacije.

Terorizem je tako opisoval osvobodilna gibanja od svetovne periferije na primer v  Maleziji, Keniji in Alžiriji do bolj središčnih ozemelj, kot sta Ciper in Severna Irska.

Označevanje osvobodilnih gibanj za teroristična, čeprav prisotno v zahodnih medijih, pričakovano ni bilo splošno sprejeto. V 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja so tako Združeni narodi skušali sprejeti definicijo terorizma, a neuspešno. Razlog za neuspeh je bilo nestrinjanje med državami glede uporabe besede za nasilje, izvajano v kontekstu narodnoosvobodilnih bojev.

Za večino narodnoosvobodilnih gibanj je bila taktika terorizma ustrezna. Uspešno je širila osvobodilno propagando med domačim prebivalstvom in hkrati s selektivnostjo ni povzročala prevelikega odpora. Morda še pomembnejši pa je bil učinek na prebivalstvo kolonialnih sil. Te po drugi svetovni vojni vojaško niso bile več sposobne nadzirati obsežnih kolonij, hkrati pa je do sredine prejšnjega stoletja pošlo vsako moralno opravičilo za kolonializem. Večina narodnoosvobodilnih bojev je tako svoj cilj dosegla z minimalnim številom žrtev. Tam, kjer to ni veljalo – na primer v Alžiriji –, je temu botrovalo tudi močnejše prepričanje prebivalstva metropole o pravičnosti okupacije, ki je prineslo pripravljenost sprejeti večje število žrtev.

Eden izmed takih neuspešnih bojev je tudi palestinski. Palestinska osvobodilna organizacija je tako v 70-ih letih v svojo taktiko uvedla inovacijo: internacionalizacijo terorizma. Do takrat so teroristične organizacije sicer skušale svojo propagando širiti preko meja, a nasilna dejanja so ostala skoncentrirana bolj kot ne izključno na ozemlju, za katerega je potekal boj. Bolj kot znak večje moči teroristične organizacije pa je internacionalizacija terorizma pokazatelj obupa in brezizhodnosti, v kateri se organizacije znajdejo na lastnih ozemljih. Napad na olimpijske igre v Münchnu leta 1972 je predstavljal prvi poskus opozarjanja ne le domače in kolonialne, temveč tudi svetovne javnosti na pravičnost osvobodilnega boja.

Ugrabitev izraelskih športnikov, ki se je s smrtjo vseh enajstih talcev in petih od osmih napadalcev končala krvavo, sicer ni bila uspešna v širjenju simpatije do palestinskega boja. Tri leta kasneje je Palestinska osvobodilna organizacija poskusila še enkrat z ugrabitvijo naftnih ministrov Organizacije držav izvoznic nafte na zasedanju na Dunaju.

S postopno razrešitvijo protikolonialnih bojev konec 70-ih let je bila beseda terorizem zopet odprta za reinterpretacijo. Deloma so to pomensko vrzel zapolnile marksistične organizacije na Zahodu, kot sta nemška Frakcija rdeče rmade in italijanske Rdeče brigade. V 80-ih letih pa so se na Bližnjem vzhodu, v največji meri v Libanonu, pojavili novi akterji, ki so zaznamovali pomen besede terorizem do danes.

V luči izraelskega obleganja Bejruta v začetku 80-ih, vpletanja mednarodne koalicije pod vodstvom Združenih držav v libanonsko vojno ter izraelske okupacije južnega Libanona se je v 80-ih letih zvrstilo več napadov na ameriške vojaške in diplomatske tarče v Libanonu ter širše v regiji. Konec 80-ih je sledilo še bombardiranje ameriškega potniškega letala nad škotskim Lockerbijem.

Ključna novost v 80-ih letih je bil razvoj kabelske televizije s 24-urnim novičarskim ciklom. En izmed napadov, vezanih na vojno v Libanonu, je bila tudi ugrabitev letala ameriške družbe Trans World Airlines leta 1985, na krovu katerega je bilo več kot 80 Američanov. Tri največje ameriške kabelske televizije so v dobra dva tedna trajajoči ugrabitvi temu dogodku v povprečju posvečale kar dve tretjini svojih večernih informativnih programov.

Vpliv povečane frekvence napadov na ameriške tarče v 80-ih in izdatnega poročanja o njih se je pokazal v študiji možganskega trusta RAND v letih 1988 in 1989. Študija je pokazala, da je povprečen Američan verjetnost, da bo umrl v ugrabitvi letala, precenil za štirinajsttisočkrat. Sicer je tudi verjetnost smrti v prometni nesreči precenil za nekaj več kot trotisočkrat, a razlika je še vedno očitna.

Vojna v Libanonu in iz nje izvirajoči napadi ter bombardiranje ameriškega letala nad Lockerbijem v 80-ih sta zacementirala dva vidika percepcije terorizma, ki ostajata še danes. Ustvarila sta kolektivno psihozo v zahodnem svetu glede nevarnosti tovrstnih napadov in besedo terorizem dodobra povezala z islamskimi gibanji.

Na ozadju terorističnih dejanj od 80-ih let dalje, predvsem pa zaznamovano z intrinzično povezavo med terorizmom in islamskimi gibanji, se zadnjih nekaj let vzpostavljajo različne pravne in filozofske definicije terorizma. V ospredju sodobnega postavljanja definicij se različni pisci in institucije vrtijo kot mačka okoli vrele kaše in poskušajo zajeti terorizem, ki ga manj očitno opazujemo od 80-ih let dalje, bolj očitno pa od napadov 11. septembra naprej. V teh definicijah poleg ustvarjanja terorja najbolj očitno prevladujejo še tri sestavine. Pri definicijah, ki jih analiziramo v tem delu, gre predvsem za pravne definicije terorizma različnih institucij, poleg tega pa se sklicujemo tudi na zbornik Igorja Primorca z naslovom Terorizem: filozofska vprašanja, ki naj bi na vprašanje tega, kaj terorizem je, ponujal bolj filozofsko razdelane in manj interesno motivirane definicije. Prva sestavina vrele kaše definicij je vprašanje subjekta, ki ga sploh lahko obtožimo terorizma, in ali je to lahko državno telo. Druga sestavina je vprašanje žrtev, ki so v večini definicij civilne žrtve. Tretja pa je vprašanje ciljev, ki jih teroristi s svojimi dejanji poskušajo doseči, pri tem pa se najpogosteje poudarja, da so to ideološki ali politični cilji, čeprav nikoli ni povsem jasno, kaj naj bi ideološki ali politični cilji zares bili.

Začnimo pri subjektu terorizma. Pogosto se teoretiziranje o terorizmu znajde v zagonetki, da terorizma ne morejo izvrševati državni akterji, tudi če pri svojih dejanjih uporabljajo enake taktike, kot so opisane v drugih delih definicij. Tako na primer odgovarja Hoffman, ki zapiše, da moramo jasno ločevati med nasiljem, ki ga izvajajo države, in nasiljem, ki ga izvajajo nedržavne entitete, kajti drugače “pristajamo na pravila igre teroristov in njihovih zagovornikov, ki bi nas radi prepričali, da ni razlike med bombo, ki jo podtakne terorist v koš za papir na nabito polni tržnici in ki na slepo in naključno pobije ali pohabi vse, ki se znajdejo v krogu nekaj desetih metrov, ter raketo visoke preciznosti, izstreljeno iz lovskega bombnika na višini šest tisoč metrov, ki z velike razdalje doseže enak učinek na nabito polni tržnici.”

Zanimiv primer, ki ga pogosto navaja Chomsky kot edini primer državnega terorizma, ki ga prepoznava mednarodna skupnost, je sodba, ki jo je proti Združenim državam Amerike na meddržavno sodišče vložila Nikaragva leta 1984. V času po padcu vlade Anastasia Somoze, ko je Sandinistična osvobodilna fronta prevzela oblast, so Združene države pomagale rekrutirati in financirati oborožene sile nekdanjega predsednika Somoze. Takratni ameriški predsednik Ronald Raegan je intervencijo v Nikaragvi opravičeval z ogroženostjo 55 ameriških vojakov v sosednjem Salvadorju.

Ameriška CIA je tako imenovanim kontrasom priskrbela tudi priročnik z imenom Psihološke operacije v gverilnem vojskovanju, ki uči, kako protestnike zvabiti v spopade z oblastmi, kako uporabljati nasilje s propagandnimi nameni in kako nevtralizirati člane vlade. Meddržavno sodišče je leta 1986 razsodilo v prid Nikaragve in Združene države obsodilo poseganja v suverenost in notranje razmere države, uporabe sile zoper drugo državo in motenja morskega trgovanja. Združene države so bile obsojene na izplačilo reparacij Nikaragvi, vendar do današnjega dne te reparacije še niso bile izplačane.

Primer lepo ponazori razmerja moči znotraj mednarodnopravne skupnosti Združenih narodov. Združene države imajo s sedežem v Varnostnem svetu, pa tudi z boljšim stanjem v gospodarstvu določene privilegije, ki jim omogočajo neobvezujoč odnos do obvezujočih sodb. Definirati terorizem na ravni Združenih narodov pomeni poskušati ugoditi interesom mnogih držav, med katerimi nedvomno najbolj izstopa interes, da njihova lastna dejanja nikoli ne morejo zapasti pod definicijo, ne glede na to, ali so de facto enaka dejanjem, ki jih izvajajo nedržavni, uporniški akterji.

Druga sestavina vrele kaše je poudarek na žrtvah terorizma, ki morajo vsaj po večini sodobnih definicij biti civilne oziroma nebojujoče žrtve. Poudarek na civilnih, nedolžnih, nebojujočih žrtvah izhaja iz zares najbolj aktualnih primerov. Dejanja, ki se jih najpogosteje zbira pod imenom terorizem, so v preteklosti sicer z napadom na simbolne tarče sicer lahko povzročila tudi civilne žrtve, toda civilne žrtve so v takih dejanjih bolj kolateralna škoda, in ne cilj sam po sebi. V sodobnih terorističnih dejanjih se civilisti pojavljajo kot prva, neposredna tarča, prek katere skušajo teroristični napadi targetirati posredno tarčo, in šele ta je simbolnega pomena. Civilne žrtve so hkrati tudi tisti del definicije, ki institucijam, ki terorizem preganjajo, podeljuje največ moči - predvsem, ker obstaja skoraj splošni dogovor, da so nedolžne žrtve no go. Ob tem velja poudariti, da kljub civilnim žrtvam kot nujnemu pogoju v uradnih definicijah terorizma, te niso nujni pogoj v splošni rabi. Napadi na ameriške vojaške tarče, kot na primer napad na ameriški rušilec Cole leta 2000, so tako mnogokrat v medijih označeni kot teroristični.

Zadnja sestavina vrele kaše je motiv terorističnega napada. Večina definicij terorizma se strinja glede tega, da je terorizem uporaba strahu in ustrahovanja za škodovanje civilistom, da bi se uveljavili politični, ideološki ali religiozni cilji. Najpogosteje se pri tem poudarja prav politično. Igor Primorac v zborniku Terorizem: filozofska vprašanja sicer razlikuje med političnim in nepolitičnim terorizmom, pod katerega naj bi spadala še verski in kriminalni terorizem, toda ločnica je, milo rečeno, šibko zastavljena. K verskemu, torej nepolitičnemu terorizmu, na primer Primorac šteje terorizem libanonskega Hezbolah, kar je povsem nesmiselno glede na to, da je imelo gibanje jasne politične cilje, in sicer prenehanje zahodnega in izraelskega vmešavanja v Libanonu.

Poudarjanje političnosti ciljev, ki jih želijo teroristi doseči, hkrati vsaj kvazipostavlja ločnico med dejanji naključnih norcev, ki se odločijo razstreliti, in dejanji organiziranih skupin s protioblastnimi cilji. Ta ločnica je pogosto zastavljena grobo, če že ne arbitrarno, in je tista, ki kasneje omogoča war on terror preganjanje nekega določenega terorizma na vse načine in z vsemi sredstvi, ki so državi na razpolago.

Coady na primer zapiše, da so teroristična dejanja mnogo globlja in vznemirljivejša od na primer maščevalnega napada kriminalcev na policijsko postajo, kar naj bi bilo politično nemotivirano početje. Hkrati civilne žrtve beležimo tudi v postrelih na ameriških srednjih šolah, vendar jih ameriško pravo in tudi mediji nikoli ne prepoznavajo kot terorizem, sploh ko se izkaže, da je bil strelec beli fant s težavami v mentalnem zdravju. Njegovega svetonazorstva in možnih političnih motivov se kasneje večinoma ne preiskuje. Obratno, ko se izkaže, da je napadalec povezan z islamskim gibanjem ali pa vsaj je določene veroizpovedi, se pri preiskovanju nikoli ne prevprašujejo njegovi lastni motivi in v poštev ne pride neuravnovešenost.

Vztrajanje pri sami političnosti terorizma se zdi še posebej shizofreno. Če terorizem od ostalih napadov na civilno prebivalstvo ločimo samo po tem, da ima pred očmi politične cilje, bi bilo po tem za vsak teroristični incident ta cilj treba prepoznati in analizirati. O političnosti terorističnega napada pa pogosto priča samo in izključno svetovnonazorskost napadalca, v času po 11. septembru torej povezanost z islamskimi gibanji. Če povemo direktneje: ni pomembno, če se napadalec zavzema za določene politične cilje niti ni pomembno za katere, za oznako terorizem včasih postane dovolj, da je napadalec druge veroizpovedi kot država, ki jo prek njenih civilistov napada. Politična motiviranost napada zadošča za to, da ga prepoznamo kot terorizem, v trenutku, ko je napad prepoznan kot terorizem, pa hkrati tudi zanikamo kakršnokoli legitimnost politike, ki naj bi jo terorizem skušal doseči.

Večino definicij, ki smo jih razdelali zgoraj, ostaja na ravni obravnave terorizma kot hudega kriminalnega dejanja, pa vendar kriminalnega dejanja, ki ga je mogoče po neki logiki ločiti od ostalih. Toda če terorizem označujemo kot hudo kriminalno dejanje, moramo hkrati pristati na to, da obstajajo mednarodnopravne institucije, ki ga bodo venomer enako in venomer neodvisno kot takega tudi prepoznavale.

Marco Fossati smiselno ubesedi frustracije nad bojem proti terorizmu na ravni mednarodnega, pa tudi državnega prava - če terorizem obravnavamo kot kaznivo dejanje, ki naj se ga torej pravno preganja, impliciramo, da obstaja prostor legalnosti, ki bi ga vsi priznavali in upoštevali in v katerem bi delovale nepristranske institucije, ki bi zastopale skupnost državljanov sveta. Vsak terorizem se v samopercepciji predstavlja kot protiterorizem - kdo je kot terorist prepoznan, pa je odvisno od razmerij moči med stranmi. Fossati predlaga drugo možnost - namesto da terorizem obravnavamo kot kriminalno dejanje, ga lahko obravnavamo kot vojaško taktiko. Vojaško taktiko, s katero prek ustrahovanja in z uporabo nasilja nad civilisti določena skupina poskuša doseči svoje politične cilje. V tem smislu ni med terorističnimi skupinami nič več skupnih točk kot imajo skupnih točk vse vojske, ki pri svojem bojevanju uporabljajo drone.

Skupine, prepoznane kot teroristične, tudi same sebe neredko razumejo kot vojaške organizacije, kar včasih kažejo že njihova imena, kot so na primer italijanske Rdeče brigade, nemška Frakcija rdeče armade in Irska republikanska armada. Če terorizem obravnavamo kot vojaško ali pa tudi kot politično taktiko, kot enega izmed načinov uveljavljanja določenih političnih ciljev, podremo teoretsko prepreko, ki se pogosto ustavi pri sodbi, da so teroristična dejanja moralno neopravičljiva.

Poskus debate o tem, ali je terorizem mogoče moralno upravičiti ali ne, skoraj vedno vodi v mrtvo točko, kajti precej zahtevno, predvsem pa povsem neproduktivno je poskušati moralno upravičevati pobijanje civilistov. Če terorizem obravnavamo zgolj kot politično ali vojaško taktiko, hkrati izničimo precej glamurja in posploševanj, ki mu pritičejo. Istočasno se lahko brez slabe vesti odpovemo iskanju vzporednic med politično povsem nepovezanimi skupinami v različnih časovnih obdobjih, ki bi naj jih združeval terorizem. V sodobni politični sferi nekaj označiti za terorizem pomeni predstaviti svoje nasprotnike kot fanatične ekstremiste. V tem smislu je pojem terorizem povsem analogen pojmu totalitarizem, vsebinsko skoraj popolnoma izpraznjen zaradi premnogih protislovij, ki pritičejo njegovemu definiranju, boj proti t...izmu pa kljub protislovjem postane moralni imperativ vsakega državnega voditelja, ki kaj da nase.

Taktična definicija pojma terorizem, ki relativno elegantno zaobjame dejanja skupin, označenih kot teroristične od 19. stoletja naprej, pa se v današnji rabi izgubi v gori moralističnih in političnih pritiskov. V tem današnja raba ni različna od zgodovinske, ki se je vedno prilagajala vsakokratnim političnim vetrovom. Sami prevali, ki jih termin doživlja, so seveda logični glede na spreminjajoče se politične razmere, potrebno pa jih je razumeti ravno v luči teh razmer. Tovrstne pritiske dobro opisuje javno zgražanje nad tiskovno agencijo Reuters po 11. septembru, ko je njihov urednik vztrajal pri politiki, da se besede ne uporablja z utemeljitvijo “vsi vemo, da kdor je za nekoga terorist, je za drugega borec svobode”.