Drage poslušalke, dragi poslušalci Radia Študent, prav lepo pozdravljeni v oddaji Repetitio. V nocojšnji emisiji bomo obravnavali idejo o koncu sveta ter s tem sklenili spremljevalni program Redakcije za kulturo in humanistične vede znanstvene konference Avantgarda in konec sveta. 

Razpravo o ultimativni usodi obstoja so v zadnjem času skoraj povsem kolonizirali astrofiziki in umetniki. Vendar pa so ta vprašanja svojčas pestila malone vsakega teologa, ki je dal nekaj nase. Sodobna umetniška in naravoslovna pojmovanja bomo tokrat pustili ob strani in se raje podali na polje – lahko bi rekli – bolj tradicionalnih pojmovanj konca sveta. Slednja raziskuje teološka disciplina eshatologija, ki se primarno posveča raziskavi treh temeljnih vprašanj. Obravnava znanila oziroma znake prihajajočega konca, potek propada sveta in nenazadnje sodni dan ter končno usodo življa.

Mitološkim povestim o propadu sveta je žanrsko poimenovanje nadela zadnja knjiga Svetega pisma z naslovom Apokalipsa, ki je sicer starogrški izraz za Razodetje. Tokrat se bomo sicer odmaknili od paradigmatičnega apokaliptičnega teksta. V izogib obujanju morebitnih mladostniških travm z uric osnovnošolskega verouka smo se etrski prostor raje odločili nameniti kakšnemu drugemu koncu sveta. V srži pričujoče oddaje namreč stoji proučevanje nekoliko slabše poznanega islamskega konca sveta. V tem oziru bodo v prvem delu oddaje na kratko predstavljeni izbrani aspekti islamske teologije in eshatologije, v drugem delu pa se bomo podrobneje posvetili enemu izmed islamskih pojmovanj konca sveta. Poslušalci se nemara sprašujete, čemu govorimo o enem izmed pojmovanj? Mar to pomeni, da jih je več? Če je bila Apokalipsa Janeza s Patmosa v biblijski kanon splošno sprejeta do konca petega stoletja, pa v islamu obratno ne moremo govoriti o enotni vsebini o razodetju konca sveta. Glavni razliki v tovrstnem pojmovanju lahko najdemo že med dvema glavnima islamskima vejama sunitov in šiitov. V tem oziru se zdi smiselno uvodni del oddaje nameniti črtanju splošnih razvojnih potez islamskega videnja konca sveta. Od tod pa se bomo podali v predstavitev osnovnega oziroma skupnega razodetja konca in njegove kontekstualizacije, ki je vzklila v času Fatimidskega kalifata ob koncu prvega tisočletja.

Določene podobnosti v razumevanjih konca teh dveh islamskih ločin glede na izrečeno torej vendarle obstajajo. Podobno kot v nekaterih drugih religijah ima tudi v islamu svet točno določen začetek. In če ima svoj začetek, ima nemara tudi svoj konec, mar ne? Skoraj. Apokalipsa ni zares konec. In ni absolutna odrešitev obstoja. Številne religije, med njimi tudi islamska, apokalipso raje razumejo kot obdobje tranzicije. Kot razplet, ki prinese novo, menda radikalno drugačno obdobje. Ob tem pa je seveda jasno, da je položaj obujenih mrtvih posameznikov v novi ureditvi absolutno pogojen z njihovimi moralnimi odločitvami. S tem se abrahamske religije recimo razlikujejo od zgodnje grške eshatologije, ki je vse umrle uvodoma usmerjala v grško podzemlje. V tem oziru islamska eshatologija predstavlja enega temeljnih gradnikov islamske teologije, saj podčrtuje minljivost tuzemskega sveta in normativno osmišlja priprave na posmrtno življenje.

Shizmo v razumevanju apokalipse med šiiti in suniti je najti zlasti v podrobnejšem poteku končnega razpleta. Ta razkol gre pripisati raznolikim tradicijam branja Korana in različnim kanonom islamske teologije. Ob božji besedi v Koranu, ki jo je preroku Mohamedu v famozni jami predal angel Gabriel, kanon islamske misli gradijo tudi hadisi. Slednji so nabor naukov preroka Mohameda in njegovih bližnjih sodelavcev in verskih voditeljev imamov. Za razliko od Korana hadisi niso božje besede, vendarle pa vernikom predstavljajo temeljno vodilo za interpretacijo božje besede. Šiiti in suniti se po prvotni politični razločitvi glede razumevanja Mohamedovega nasledstva med drugim ločijo tudi po različnih kanoničnih zbirkah hadisov, ki slednjič vodijo v različne interpretacije islamske božje besede.

Različna pojmovanja poteka propada sveta v islamu pa ne gre pripisati izključno raznolikim ključem za interpretacijo božje besede. Naj pojasnimo. Ko je angel Gabriel v oni jami dražil Mohamedove ušesne dlačice z nežnimi gospodovimi besedami, je bodisi pozabil bodisi načrtno izpustil detajle glede poteka končnega razpleta sveta. Prerokove oči so bile torej usmerjene zlasti v sodni dan, a je bila pot do njega zamegljena. Koran je tako sicer res eshatološko, le v manjši meri pa tudi apokaliptično delo. Informacije o podrobnem poteku dni pred sodnim dnem moramo torej najti zlasti v drugih delih islamskega kanona. In ravno ta obrobna teološka dela in posledično njihova vsebina se v številnih vidikih kot klic vpijočega v puščavi razlikujejo pri šiitskih in sunitskih pojmovanjih apokalipse. V islamski apokaliptični misli je jedro torej šibko, moč pa je najti zlasti na periferiji.

Na razlike so vplivale tudi specifične razvojne poti posamičnih islamskih kanonov. Filološke raziskave sicer nakazujejo, da islamske ideje o koncu sveta niso nastale v puščobi. Vsaj ne figurativno. Številna zgodnja apokaliptična besedila iz obdobja prvih dveh stoletij po smrti Mohameda so bila namreč napisana pod močnim vplivom hebrejščine in sirščine. Poleg tega pa so po vsebini in jezikovnih formulacijah zelo podobna krščanski in judovski apokalipsi. Pomembno razliko lahko vendarle najdemo tudi v mediju. Vsebina islamskih apokalips za razliko od krščanske ni podana v enoviti izdaji, temveč so njihove drobtine raztresene po številnih literarnih delih. Ob heterogenem razvoju raziskovalci poudarjajo tudi močan politični naboj islamske apokaliptične literature, ki naj bi že od svojih začetkov služila kot sredstvo legitimizacije vpeljave novega političnega sistema.

Zdaj, ko smo si pogledali osnovne razvojne poteze islamskih apokalips, pa se nemara spodobi pomuditi tudi pri, kot smo že napovedali, eni izmed idej oziroma bolje rečeno tolmačenju ideje o apokalipsi, ki je vzklila v obdobju Fatimidskega kalifata v desetem stoletju. Predstavili bomo vlogo apokalipse pri grajenju političnega projekta kalifata, ki je moral uveljaviti in legitimirati svojo oblast. Preden pa se podamo na to trnovo pot, sledi krajši glasbeni premor, tako da, dragi poslušalci, ostanite za radijskimi sprejemniki!

Horror Bishke - Horror, Strah, Užas, Kraj

Drage poslušalke in poslušalci Radia Študent, pozdravljeni ponovno v oddaji Repetitio. V prvem delu emisije smo obravnavali nekatere splošnejše razvojne niti in lastnosti interpretacij apokalipse v islamu. V sledeči polovici pa sledi prelet razvoja specifičnega primera razkritja konca sveta, ki se je razvil v Fatimidskem kalifatu ob koncu prvega tisočletja.

Na tem mestu ste se bržkone upravičeno vprašali, kaj za Dajjala oziroma islamskega antikrista sploh je Fatimidski kalifat. Zgodovinopisna čednost res veli predstavitev vsaj merice konteksta te politične tvorbe. Pa ne zgolj čednost. Ravno zgodovinski razvoj dotičnega kalifata je namreč igral pomembno – nekateri bi rekli celo ključno – vlogo pri oblikovanju obravnavane apokaliptične misli. Vsled dovoljšnje zgodovinske bližine je na tem primeru omogočeno podrobnejše motrenje vpliva zgodovinskih okoliščin na oblikovanje apokaliptične literature. Njihov razvoj pa je mogoče tesneje povezati s konkretnim zgodovinskim ozadjem, ki v številnih preostalih apokaliptičnih mitih ostaja zabrisano. In ravno manku konteksta se imamo zahvaliti za občasna razumevanja razvoja religij in njihovih mitov kot svojevrstnega in fantastičnega procesa, ki se je odvil v glavah izoliranih puščavnikov v nekih jamah.

No, vrnimo se nazaj k risanju širšega konteksta. Islam se je od svojih ponižnih začetkov v obdobju zgodnjega sedmega stoletja pod vodstvom Mohameda sprva razširil po skoraj celotnem Arabskem polotoku. Islamski ekspanzijski moment je ohranil tudi naslednik Rašidunski kalifat, ki se je razširil po severovzhodni Afriki, delu Anatolije in Perzije. Vajeti je nato prevzel Omajadski kalifat, ki je obstoječim zemljiščem do sredine osmega stoletja priključil ozemlja severozahodne Afrike in Iberskega polotoka na eni strani ter preostale teritorije od Perzije do indijske podceline na drugi strani. Na vodilno mesto obstoječega sistema se je po revoluciji zavihtela Abasidska dinastija, pod katero lahko od konca devetega stoletja beležimo občutno fragmentacijo ozemelj novonastalega Abasidskega kalifata.

Eno takšnih odcepitev lahko najdemo v Fatimidskem kalifatu, ki se je v zgodnjem desetem stoletju ustoličil na prostoru današnjih Tunizije in Sicilije. Od tam se je počasi širil proti vzhodu do Egipta, kjer je leta 969 ustanovil novo prestolnico Kairo. Kalifatu je, kot ste nemara razbrali iz imena, vladala Fatimidska dinastija. Ta je svojo genealogijo vlekla do hčerke preroka Mohameda Fatime in njenega moža Alija, ki je bil prvi šiitski imam. Versko gledano je Fatimidski kalifat spadal v šiitsko vejo islama, podrobneje v ismailijsko vejo šiitov, ki priznavajo Isma’il Ibn Ja’farja kot legitimnega naslednika Mohameda. To je denimo v nasprotju s prepričanji večine današnjih šiitov.

Že v svojih začetkih so Fatamidi svojo vlogo vodenja muslimanskega ljudstva legitimirali z oblikovanjem apokaliptične misli. Začetnik dinastije Saʿīd ibn al-Ḥusayn  se je ob ustanovitvi kalifata leta 909 preimenoval v Abd Allah al-Mahdī biʾllāh in se označil za apokaliptičnega preroka Mahdija. Ta po šiitski interpretaciji igra vlogo ključnega hibernirajočega heroja, ki se bo predramil ob začetku apokalipse in islamsko ljudstvo vodil do sodnega dne. V času neposredno pred Fatimidskim vzponom na oblast sta izšli dve apokaliptični literarni deli, ki sta z interpretacijami islamskega kanona vzpostavljali nove normativne okvire. Knjiga razkritja in Knjiga pravičnosti in resničnega vodstva sta kot temeljno islamsko moralo promovirali podporo prihajajočemu preroku Mahdiju in njegovemu poslanstvu. In zdaj sledi trik. Teksta sta z različnimi sredstvi vzpostavljala povezavo med Mahdijem in Fatimidsko dinastijo. V skladu s tekstoma naj bi bil Mahdi potomec Alija, s čimer je bila – kot smo vendar že nakazali – vzpostavljena geneaološka povezava med Mahdijem in Fatamidi, ki so svoje izvore našli v Alijevi ženi in Mohamedovi hčerki Fatimi.

Na tem mestu si poslušalke in poslušalci menda želite že vsaj nekaj dramatičnih opisov apokalipse, mar ne? Temu naj bi bila vendarle namenjena pričujoča oddaja. No, ne povsem. A vendar vsaj deloma. Poleg tega je do nadaljnjega pregleda vplivov Fatimidskega političnega projekta na oblikovanje obravnavanih apokaliptičnih knjig smiselno dobiti vsaj okvirni vpogled na osnovno pojmovanje islamske apokalipse. Vendar, preden začnemo, bi se nemara spodobilo zavrteti primernejšo glasbeno podlago. Tehnika, prosim.

No, pa začnimo z osnovnim obrisom konca sveta, ki povečini združuje obe glavni islamski ločini. Kot smo nakazali že v uvodu oddaje, se zgodba začne z oznanili prihajajočega konca sveta: Groza. Tiranija. Vojne. Ljudje ne molijo. Ovce poginjajo. Vse več je homoseksualnosti in občevanja z živalmi. Razkosavanje nosečnic in kuhanje živih otrok v vreli vodi. Hja, kaj smo pričakovali. Tudi v tej apokalipsi je zadnji stadij sveta opisan kot skoraj vsako obdobje človeške zgodovine. Kakorkoli že. V takšnih okoliščinah se na Zemeljskem obličju pojavita heroj Mahdi in antikrist Dajjal; slednji bo šibke vernike zavedel s preprostimi čudeži. Pozdravil bo gobavce in nepokretneže, obudil mrtve, posprešil rast rastlin, odebelil živino, ustavil sonce in premikal gore. 

Po večini interpretacij naj bi bil Dajjal jud. In po enem od pojmovanj naj bi bil otrok staršev, ki se bosta kar 30 let neuspešno trudila imeti otroka. Usoda jima ga bo na neki točki vendarle namenila, ko naj bi ga mati rodila v grobu. Njegovo rojstvo bo sprožilo splavitev fetusov vseh nosečnic sveta. In kako naj bi ga prepoznali? Nekatera besedila antikrista opisujejo kot človeka valovitih gostih las, nizke postave in zakrivljenih nožnih palcev. Drugi ga predstavljajo kot visokoraslega debeloličnega albina z iskrivimi očesi. Tretji kot enookega plešastega moškega širokih grudi, četrti kot človeka kosmatih rok in kratkega vratu ter peti kot človeka neproporcionalnih telesnih okončin. V teh besedilih žari v oddaji že večkrat izpričana heterogenost islamskih apokalips. Slednje se namreč ne morejo strinjati niti o zunanjemu izgledu glavnega nepridiprava. Veliko žolčne razprave je bilo na primer namenjene celo obravnavi antikristovega manjkajočega očesa. Na katero oko bo namreč Dajjal slep? Resnico bomo bržda spoznali, ko bo že prepozno.

Tudi v naslednjih korakih v teologiji ostajajo določena nestrinjanja. Po obeh največjih islamskih tradicijah naj bi se z antikristom spopadla Mahdi in Isa oziroma naš Jezus, jabolko spora pa ostaja pri njuni podrobnejši vlogi. Sicer so interpretacije poenotene, da judovskega antikrista premaga Jezus blizu današnjega Tel Aviva, heh, vendarle pa naj bi bil po šiitski tradiciji sovrag poražen pod skrbnim vodstvom Mahdija. S smrtjo Dajjala in Jezusovim zlomom križa ter ubojem neke svinje, upajmo, da metaforične, naj bi umrlo brezverje in zavladal pravi monoteizem. Temu naj bi po obdobju miru zopet sledila moralna dekadenca in naravne nesreče vse do zadnjega glasu trobente, ki bo oznanil sodni dan.

Na tem mestu se zdi v pričujočo zgodbo smiselno ponovno vplesti nit interpretacije apokalipse iz obdobja Fatimidske dinastije. Ob vzpostavitvi povezave med Mahdijem in Fatamidi je bila na podlagi sicer prejkone redkobesednih verzov Korana vzpostavljena tudi vloga Mahdija v sodnem dnevu. Po tej konteksutalizaciji naj bi ob koncu sveta sojenje umrlim namesto Boga v božjem imenu izvršil sam Mahdi. In jasno je, da obe predstavljeni Fatimidski apokaliptični deli s citati iz Korana nenehno vzpostavljata povezave med političnim vodstvom in prerokom v apokaliptičnem dnevu. V Knjigi pravičnosti in pravega vodstva je ta vez vzpostavljena tudi z numeričnimi interpretacijami. Brez da bi se pretirano spuščali v podrobnosti, delo selektivno citira Koran in v njem šteje razmerja med zaporedji različnih vrstic teksta, verskih vodij in prerokov, ki slednjič bralca kakopak objektivno usmerjajo k želenemu spoznanju o preroški naravi dinastije.

No ja, in kaj smo spoznali v pričujočem Repetitiu? Hja, težko bi rekli, da posebej veliko. Če pa že kaj, pa nemara zlasti to, da so apokalipse, khm, hudičevo opravilo. To velja zlasti za islamsko apokalipso, ki je v večji meri nestandardizirana in izredno heterogena, kar v veliki meri otežuje radijski prikaz lažje sledljivega narativnega loka. Kako naj bi ga vendar prikazali, ko pa se še sami avtorji islamskih eshatoloških del ne morejo strinjati niti o vlogah glavnih likov in še manj o njihovih spoznavnih lastnostih? Kljub temu pa upamo, da smo vsaj v osnovnih ozirih uspeli vzpostaviti določeno povezavo s političnimi zgodovinskimi okoliščinami na eni in na videz ločenimi abstraktnimi teološkimi premlevanji o eshatologiji na drugi strani. Pa lep večer še naprej.