Dobrodošli v ponovni izdaji oddaje Repetitio. Tokrat se bomo posvetili Mao Cetungu in velikemu skoku naprej. Pod drobnogled bomo torej postavili obdobje med letoma 1958 in 1962, ko naj bi po nekaterih ocenah življenje izgubilo dobrih 40 milijonov ljudi. Ljudje so umirali pod bremenom megalomanskega razvojnega projekta, ki je skušal Ljudsko republiko Kitajsko zavihteti v sam vrh industrijske proizvodnje, dosegel pa  katastrofo neslutenih razsežnosti. Maa Cetunga se tako skorajda zadovoljno in dosledno postavlja na prvo mesto v nezavidljivi druščini »množičnih morilcev« - Stalina, Hitlerja ter Pol Pota.

A kot smo se namenili pokazati, in kar se šele začenja razkrivati, so smrti pod Mao Cetungom bolj rezultat slepega in prekomerno idealističnega navdušenja, kot pa neke smrtonosne računice. Država ni namenoma ubijala ljudi. Če so se šli plansko gospodarstvo in postopen razvoj, so bile tudi usmrtitve naprej določene in glede na čas precej zmerne. Prvo leto velikega skoka naprej so nameravali usmrtiti 1500 zločincev, naslednje 1300, postopoma vedno manj, ob dosegu socializma pa umsrtitve sploh ne bi bile več potrebne.

Mao ni bil Stalin, ne glede na to, kako zelo si je to želel - na začetku potihem, kasneje pa tudi na glas. Ko mu je v Koreji umrl odtujeni sin, je v Stalinovem slogu rekel, da nima smisla žalovati za smrtjo navadnega vojaka. A njegov zdravnik je beležil, da nekaj tednov skorajda ni jedel in je le obsesivno kadil. Kasneje, ko so ga spričo nevzdržnih razmer končno dosegla poročila o velikem številu smrtnih žrtev, se je pod tem bremenom skorajda sesedel. Krivdo za neuspeli skok so seveda zavzeli buržuazni elementi in provokacije »z desne«, kar je vodilo v kasnejšo kulturno revolucijo. Ampak sedaj že prehitevamo.

Razloga, zakaj se ravno tokrat osredotočamo na Kitajsko in veliki skok naprej, sta dva. Prvi razlog je to, da je novembra minilo štirideset let od Maove smrti. Obletnica je sicer minila tiho, brez nekih večjih obeležitev ali ceremonij. To kaže na postopno umikanje Cetungovega lika oziroma bolje rečeno, njegovega dela iz panteona moderne Kitajske. Kot lik pa Mao, vsaj vizualno, še naprej igra osrednjo vlogo.

Drugi razlog, zakaj bomo tokrat govorili o Mau, je bolj pragmatičen. To zgodovinsko obdobje je bilo do nedavnega raziskovalcem nedostopno, saj so bili arhivi trdno zaprti. Dogodki so se pojasnjevali predvsem s pomočjo različnih disidentskih poročil, izpovedi preživelih in pa seveda spominov diplomatov ter drugih svetovalcev Ljudske republike Kitajske. Toda v zadnjih letih so raziskovalci postopoma lahko začeli dostopati do določenih arhivov. Tako je nastala tudi knjiga Mao's Great Famine: The History of China's Most Devastating Catasthrophe, nizozemskega  profesorja Franka Dikötterja z Univerze v Hong Kongu. V njej skozi nekaj kitajskih pokrajinskih arhivov rekonstruira razmere od Velikega skoka dalje. Odprli so se tudi moskovski državni arhivi, kar je zaznavno v porastu knjig o Stalinu in čistkah. Moskovski državni arhiv je neprecenljiv, saj vključuje Maovo korespondenco, tudi iz zgodnjega obdobja njegovega življenja. Vključuje tudi vsa poročila vohunov, predvsem Stalinovih, še posebej njegovega osebnega zdravnika, ki je Stalina redno obveščal o Maovih naklepih in psihofizičnem stanju.

O tem denimo piše Aleksander Pantsov v knjigi Mao: The real story. Obe knjigi prinašata zanimiv pristop, ki osebno dinamiko in kaprice velikih voditeljev združi v skorajda anti-utopično epopejo neke države, katere dogodke v obrisih poznamo vsi, njihov potek pa je zavit v tančico skrivnosti.

Čeprav sta knjigi primer anglosaksonskega izmerjenega in stehtanega moralizma, bi ju lahko označili in ju tudi označujejo za revizionistični. Toda skozi njiju se morda izcimi precej drugačen pogled na Maa. Uradni Mao je lik, katerega napake se priznava, a ne polemizira. Zgodovinski revizionizem tako morda ni primerna oznaka, saj je bil zgodovinopisni pristop spričo nedostopnosti do nedavnega otežen.

A če je namen knjig, da Maa sistematično prikažejo kot zlobnega genija, ki uteleša Stalinovo maksimo o smrti milijonov in statistiki, je rezultat precej drugačen. Prikaže se lik precej naivnega zanesenjaka, ki je v zgodnjih letih svojega življenja, ko je že bil povabljen v partijo, še vedno sanjal o svoji samoorganizirani knjigarni in o samooskrbni kmetiji, ki bi jo s somišljeniki vzpostavil nekje v hribih. V prvih poglavjih svojega življenja bi se Mao tako prej kot z oktobrsko revolucijo poistovetil z ljubljanskim Rogom. Seveda pa Kitajska ob državljanski vojni in japonski agresiji ni bila tako odprta do pacifističnega mladeniča.

Preskočimo nekaj let in se znajdemo v letu 1949. Kitajska partija je zmagoslavna, Mao pa dosega primat tako v partiji kot v državi. Sumničavi Stalin je spremljal uspehe Maove »kmečke vojske« in postrani gledal na njegovo kmečko ideologijo. Mau je bila namenjena psovka »Kitajski Tito«, ki ga je lovila vse do smrti velikega brata Džugašvilija. Mao je v dokazovanju svoje pravovernosti šel tako daleč, da je preživel vsa poniževanja - od tega, da je moskovski ambasador do konca priznaval nacionalistično vlado, do tega, da ga je na obisku v Moskvi Stalin javno ignoriral in poniževal. V begu pred oznako »kitajski Tito« se je Mao celo spustil v uničujočo vojno v Koreji, ki naj bi po Stalinu zanetila svetovno revolucijo.

Leto 1953, Stalin umre. Kitajska je takrat še vedno vztrajala v  Korejski vojni, ki jo je Stalin na vsak način vzdrževal, češ, da se v njej rumeni mož uči vojskovanja. Pričakovane svetovne revolucije ni bilo in svet je ignoriral vojno, v kateri je umrlo na milijone ljudi. Kitajci so po treh milijonih žrtev in fronti, ki se ni premaknila kar tri leta, sklenili premirje z enotami Združenih narodov. Hruščev je v Mau videl zaveznika in ga obdal z vso pozornostjo. Zhou Enlai, takratni premier Ljudske republike Kitajske, pa je bil edini ne-sovjetski državljan, ki je nosil Stalinovo trugo. Hruščov je ob majavem nastopu na oblast potreboval zaveznike, in upal je, da bo najtrdnejšega zaveznika našel prav v Mau.

Leto 1956, Stalinov naslednik Hruščov na 20. kongresu komunistične partije obsodi Stalinizem in kult osebnosti. Med naštevanjem grehov je Hruščov omenil Stalinov odnos do Tita, ne pa tudi krivice, ki jo je Stalin povzročil Mau. Mao je bil ogorčen. Po vojni, katere praktično edini namen je bil, da Stalinu dokaže svojo vrednost, se je počutil izdanega. A njegova največja zamera Stalinu je bila to, da mu ni dovolil »stalinizirati« države, češ da mora kmečka Kitajska vztrajati na ti. »novi demokraciji« in kultivirati omejen kapitalistični razvoj. Šele potem naj bi začela pot k socializmu. Če se je Mao deloma strinjal z obsojanjem določenih Stalinovih potez, pa se nikakor ni mogel strinjati z zavrnitvijo kulta osebnosti kot forme, ki jo je sam postopoma gojil. »Stalin se je v 30 odstotkih motil, v 70 odstotkih pa je imel prav,« so zapisali v Ljudskem dnevniku. Tako natančni izračuni so bili v takratni retoriki pogosti.

Hruščev je Kitajsko obdal z posojili, načrti za tovarne in industrijske izdelke ter napotil kopico strokovnjakov. Proti koncu te nelagodne bližine je Kitajcem celo podaril načrte za atomsko bombo. A Mau je bilo dovolj - preziral je Hruščova in položaj, ki mu je bil vsiljen. Hruščov je konec petdesetih vzneseno napovedal, da bo Sovjetska zveza v petnajstih letih v proizvodnji in potrošnji dosegla in presegla ZDA. Mao pa je pohitel z napovedjo, da bo Kitajska v proizvodnji jekla v petnajstih letih presegla Veliko Britanijo.

Po konsolidaciji moči ter mrzličnemu iskanju ter denunciaciji »desničarskih elementov«, je bila leta 1957 naposled pripravljena petletka, ki je postopoma postala znana pod imenom Veliki skok naprej. Premisa skoka je bilo premeščanje človeškega kapitala v druge sektorje. Najprej bi z povečanjem kmetijske produkcije omogočili osvoboditev kmetom, ti pa bi potem forsirali industrializacijo.

V prvi fazi so se namenili graditi jezove, da bi z namakanjem povečali kmetijsko proizvodjo - tako, da bi na jezove namestili turbine za elektriko bodočih tovarn. Gradili naj bi jih pozimi, torej bi podvojili delovni čas kmetov. Dela so se lotili z veliko vnemo. Najprej so na hitro začrtali reke, ki bi jih bilo potrebno zajeziti, in na izbrana območja poslali maso ljudi, ki je z lopatami in vedri odnašala zemljo. V nekem trenutku je kar šestina prebivalcev Kitajske kopala jezove. Vrednost dela so cenili po številu izkopane zemlje in ne po kilometrih namakalnih površin. To se je sprevrglo v noro igro lovljenja kvot, kjer je vsaka tona zemlje za lokalnega funkcionarja pomenila centimeter dlje od »desničarstva«. S tonami zemlje in pridelka so namreč natančno merili politično korektnost določenega funkcionarja. Če je premetal dovolj zemlje, je bil na tem področju socialističen, če pa je bilo pridelka premalo, je bil funkcionar označen za desničarskega.

Že takrat so se začele množične smrti zaradi podhranjenosti in podhladitve. Funkcionarji so pod pritiskom kvot začeli samoiniciativno ustanavljati taborišča za bolj »desne« državljane. Kjer so z gradnjo jezov nadaljevali do pomladi, so lakoto trpele cele regije. Kvote so pomenile politično orientacijo. V Junanu so premetali dovolj zemlje, zato so bili na tem področju socialistični - ker pa je zaradi tega trpel kmetijski pridelek, je bil le ta označen za desničarskega.   

Z jezovi so premikali gore, dobesedno. Del prebivalstva je skozi celotno obdobje premikal blato, spreminjali so tokove rek, selili cela mesta, na koncu pa jim ni uspelo namočiti niti enega hektarja. Star kitajski pregovor pravi: »ko bo prišel Veliki človek, bo rumena reka prozorna«. Res so za pol leta zajezili in počistili Rumeno reko, a po šestih mesecih, ko so mogočni jezovi razpadli je bila reka še bolj umazana kot kadarkoli prej.  Delal je tudi Mao: v ožjem krogu je šel na delovišče v bližini Pekinga, kjer so zalili starodavne grobnice cesarjev dinastije Ming. Mao se je po pol ure dela skorajda onesvestil, ostali pa so omagali po nekaj dneh. Smrtne žrtve niso bile skrivnost in so jih hitro všteli v plansko računico: V Jiangsu so skopali 30. milijonov ton in računali, da bo tam življenje izgubilo 30 tisoč ljudi. 20 kubičnih ton bi tako terjalo 20 tisoč ljudi, in tako naprej. Dela so se nadaljevala skozi celotno petletko, tudi v obdobju najhujše lakote.

Načrt je bil ta: po nekaj mukotrpnih letih odrekanja in žrtev  naj bi si kitajsko gospodarstvo opomoglo in obudilo svoj pravi, nezatirani potencial. Kmečkega človeka so namreč zatirali tako gospodarji kot intelektualci. Potrebno ga je bilo osvoboditi zablod, da bo njegovo delo bolj plodovito in da bo osvobojen ter pripravljen za drugo delo. Logika je bila takšna: Če so prej gnojili z nekaj kilogrami gnojila potem bi šestkratna količina gnojila prinesla šestkratni pridelek. Podobno, če so prej sadili žito nekaj centimetrov globoko, so ukazali saditi pol metra globoko. Razmik med sadikami je bila nepotrebna potrata zemlje. Kdor je imel kaj proti tem čisto osnovnim računom, je bil diskvalificiran kot desničar.

V provinci Henan so se na začetku nadejali realističnih 4.2 ton žita na hektar, po navdušenih izračunih pa so obljubili izkupiček 37.5 ton žita na hektar. V planskem gospodarstvu je to pravzaprav sovpadalo. Province so namreč stalno tekmovale - tista ki je obljubila največ, je postala standard, vse ostale pa so v strahu pred izločitvijo funkcionarjev začele še bolj ekstremno tekmovati. To se je sprevrglo v neprestano iskanje ekstremnejših metod za doseganje čedalje bolj absurdnih kvot, ki so temeljile na še bolj absurdnih izračunih. Vrh vsega so si ambicioznejši kadri napovedane številke preprosto izmislili. Postopoma je z kolapsom sistema še več žita preprosto zgnilo v vagonih in skladiščih, saj je zmanjkalo  goriva za transport.

Gnojilo so začeli pridobivati iz vsega možnega, od klasičnih živalskih in človeških iztrebkov, kar je bila takrat novost, do drugih bolj požrtvovalnih prijemov. Ponovno je kriterij bila količina gnojila na kvadratni meter in nastale so dolge vrste ljudi, ki so na polja nosile blato in gnoj. Ko je zmanjkalo gnoja, so iskali drug biološki material - ponekod so si vse ženske ostrigle lase, začeli so pa so celo izkopavati trupla in jih metati na polja. Postopoma so začeli uničevati hiše. Tiste iz blata in slame so podrli, lesene pa zažgali. V nekaterih provincah je po tej fazi ostalo manj kot polovica hiš.

Druga faza je bila masovna kolektivizacija - načrt, o katerem je sanjal že leta, a se mu je Stalin upiral. V ta namen so leta 1958 bombardirali Tajvan. Z grožnjo imperialistične vojne so Maove kmete organizirali v masovne komune, kjer so bili kmetje organizirani v vojaških formacijah. Plače je nadomestil kompleksen sistem točk po spolu in starosti, glede na katerega naj bi jim dodelili presežke, bodisi v pridelku ali denarju. Če je vojaško organiziranje delovalo v boju proti nacionalistom in imperialistom, naj bi delovalo tudi na področju gospodarstva. Z Maovimi besedami: »Imamo 22 let vojaške tradicije, naša proizvodnji komunizem pa zaostaja za vojaškim.«. Kolektivno organiziranje bi kmete ponovno osvobodilo za delo v drugih sektorjih. Kolektivizacija pa je temeljila na brutalnem tekmovanju - v nekaterih komunah si je posameznik lastil samo odejo, obleke pa so bile oštevilčene. Seveda so kmetje v strahu zaklali in pojedli ogromen del živine. Uverturo v veliko lakoto prihodnjih let je tako predstavljala velika pojedina.

Stalin je v toku zaganjanja mestne industrije izsušil podeželje, zato je se je Mao usmeril na industrializacijo podeželja. Tako bi lahko kmete skupaj z letnimi časi premikali od »industrijske fronte« nazaj na kmetijsko. To je slavna zgodba o pridobivanju jekla - jeklo je imelo skorajda mističen status,  bilo je najbolj objektiven kazalec razvitosti neke države. V ta namen so ponovno zastavili ambiciozne kvote, kako se bo proizvodnja podvojila ali potrojila. To naj bi dosegli z majhnimi pečmi - v prvi fazi bi pretopili železo, ki tvori njihovo fevdalno orodje, druga faza pa bi bila že industrijska, saj naj bi z obetanim presežkom kupili moderno orodje.

Ob »izstrelitvi Sputnika«, kot so pravili ambicioznim kvotam, so poslali svoje kmečke odrede na »jekleno fronto«. Odredi so šli po komunah in zbrali malodane vso železo, od piskrov, orodja, nakita, itd. Za kurjavo v pečeh so izsekali velik del gozdov in tako so se ogromna območja spremenila v puščave. V nekaterih vaseh je od intenzivnega taljenja kovin ostala le ena samcata šivanka. In rezultat? Železo, narejeno iz teh peči, je bilo neprimerno za industrijsko obdelavo. Za nameček so kmetje, ki so medtem delali na jezovih, morali od takrat blato kopati z lesenimi lopatami.  

Po neverjetnih številkah pridelka in še bolj ambicioznim presežkom železa, se je pojavilo vprašanje, kam z presežkom. Narediti žganje ali pustiti, da se kmetje redijo, se je spraševal Mao, ki je ob obiskih podeželja gledal insceniran uspeh svojih eksperimentalnih posegov. Spomladi leta 1958 je kmetom rekel, da lahko od takrat dalje prvič v kitajski zgodovini jedo pet obedov na dan. A presežek je bil namenjen posodobitvi države, zato je Kitajska velik del presežka namenila izvozom, obetan kapital pa namenila uvozu. Naročila so bila poslana in potrebno je bilo počakati na rezultate. V planskem zanosu je napoved isto kot rezultat - uvozili so absurdne količine materiala, industrijskih strojev, vozil, letal in ladij.

Vmes se je zgodila še fronta proti štirim zajedalcem, podganam, muham, komarjem in lastovkam. Predvsem slednje so kradle zrna delovnemu prebivalstvu in jih je bilo potrebno iztrebiti. Tako so spet po kvotah zbirali njihova trupla in določili dan, ko je od jutra do večera cela Kitajska zganjala hrup in tolkla z piskri - kar jih je ostalo. Zaradi hrupa si lastovke niso upale pristati in so od utrujenosti popadale na tla. Pomanjkanje lastovk je privedlo v epidemijo drugih zajedalcev, zato so morali čez nekaj let uvoziti lastovke iz Sovjetske zveze.

Takrat so ponovno lovili lastovke, tokrat zaradi lakote. Omenjeni ukrepi so namreč privedli do največje lakote v moderni zgodovini. Vrh vsega se je ponosni Mao držal naročil in obljub za izvoz, zato so ves čas izvažali žito in druge izdelke.  Napihnjene številke so lokalne funkcionarje prisilile k prestrukturiranju komun v taborišča, z lastnimi milicami in kazenskimi odredi. Vrh vsega so v lovljenju kvot žito škropili z vodo, da je v vagonih ob oddaji pridobilo na masi, a kaj kmalu začelo gniti. Ves čas so izvažali obljubljen presežek - železo, žito, tkanine. Veliki skok naprej je napovedal, da bo Kitajska tretja največja izvoznica blaga. Tako je tudi ostalo. Pomanjkanje oblek in smrtnost pa sta bili takšni, da se je podeželje postopoma spremenilo v polja golih trupel.

Sovjetski inženirji so se spričo ignoriranih protestov umaknili. Nekateri kot razlog za lakoto navajajo tudi ta ukrep. Ob intervjujih s preživelimi pa Kitajci kot glavni razlog za lakoto predstavljajo Sovjetsko zvezo in njeno vztrajanje pri plačevanju trgovinskega primanjkljaja. A sovjetski strokovnjaki so bili ignorirani - ljudske množice in preprosta modrost je prevladala nad ekspertizo rdečih imperialistov. Osnovna premisa Velikega skoka naprej je bila v tem, da lahko človek nadzoruje naravo. A ko so postopoma začela prihajati poročila o nemogočih razmerah, je bila Partija nezmožna sprejeti, da je za neuspeh kriva njena agrarna politika. Venomer so ugotavljali, da so krivi »desni elementi« a naravne katastrofe po partijski liniji nikakor ni zakrivil človek, pa naj bo desen ali ne.

Svetovna javnost je obnemela, Sovjeti pa so ponudili odpis ali zamrznitev dolgov brez obresti. Mao je to zavrnil in še predčasno poplačal obveznosti. Iz Vzhodne Nemčije in drugod so poslali konvoje z rabljenimi oblačili, a je ponosni Mao zavrnil tudi to.  Japonski premier je diskretno ponudil 100 tisoč ton žita, a je Mao zavrnil tudi njega. Kitajska je to obdobje mednarodno pomoč zavračala, a je kljub temu državam v razvoju dobrovoljno razdajala hrano in opremo. V tekmovanju z Sovjetsko zvezo je z namenom vplivanja razposlala za več kot 5 milijard juanov pomoči. Albanski ambasador je jokal, ko so konvoj žita poslali v Albanijo, skozi okno pa je gledal stradajoče otroke.

A tako ni več šlo. Material, ki so ga pošiljali, je bil velikokrat pokvarjen, okužen ali nedelujoč. Kitajska, ki je do tedaj trgovala samo z državami s planskim gospodarstvom, se je usmerila v trgovanje z zahodom. Svet je takrat to spremljal kot obračanje hrbta socialističnemu bloku, toda izgleda, da je bila to le obupana poteza v iskanju deviz. A tudi ti uvozi so bili stvar prestiža, neodplačevanje trgovinskih obveznosti pa je bilo hujša sramota kot množične smrti doma. Večji del uvoza so neposredno preposlali socialističnim državam za poplačilo obveznosti. Hruščov je večkrat ponudil pomoč v obliki žita ali posojil brez obresti, a Mao se ni dal.

Spričo nevzdržnih razmer, katerih razlog je bilo potencialno ponižanje zaradi nezmožnosti odplačevanja mednarodnih obveznosti, je Mao provincialne funkcionarj sklical na posvet, kjer naj bi skupaj ugotovili napake in nedoslednosti državne politike. Svet »nesmrtnih kadrov« je pustil funkcionarje, da so sestankovali, Mao pa jih je v tišini spremljal. Nekaj dni se sploh ni oglasil, in menili so, da iskreno išče tehtne kritike ali rešitve in so se opogumili. Ko so se nekateri funkcionarji »razkrinkali« se je začel nov lov na desničarje na vrhu. To niso bile Stalistične čistke v smislu likvidacije, a izguba službe je takrat pomenila stradanje ter gotovo smrt.

Ni popolnoma jasno, ali si je Mao verjel, ko je na kongresu »desničarskim« kolegom zagrozil, da bo ponovno zbral kmečko vojsko in šel nad Peking - če se ne spravijo k sebi. Sčasoma Kitajska preprosto ni mogla več uresničevati obveznosti. Uradni Peking je priznal, da se v državi dogajajo naravne katastrofe, in da se morajo opravičiti zaradi nezmožnosti odplačevanja obveznosti. Postopoma, v začetku šestdesetih, pa so neodvisni opazovalci, ki so jih prvič poslali na teren, začeli pošiljati čedalje bolj pretresljiva poročila o stanju v provincah. Do tedaj so lokalni kadri pošiljali olepšana poročila, smrtne žrtve pa so bile večinoma zamolčane. Tiste, ki so bile zabeležene, so v Pekingu ljubkovalno imenovali “šolnina”. Mao je bil vidno pretresen in je jokal - zaradi smrtnih žrtev, trpljenja, predvsem pa zaradi vseh desničarjev, ki kvarijo njegov projekt. Poslednja čistka Velikega skoka naprej je poskrbela za lokalne kadre, ki so posredno- s svojimi pretiranimi kvotami - ali neposredno - v lovu za kvotami - povzročili večino smrti. »Kdo bi si mislil, da je na podeželju toliko kontrarevolucionarjev,« je vzkliknil. Svojemu zdravniku pa je zaupal: “Vsi dobri tovariši so že pomrli, ostali so samo zombiji.”