»S petdesetimi centimetri višine bi potrebovali le dva do pet odstotkov sedanjih virov in če je dvajseto stoletje temeljilo na rasti, bi enaindvajseto morda lahko na pomanjševanju,« pove Hendriks o svojem projektu Nevejetno skrčen človek, ki ga je prejšnji teden predstavil v Galeriji Kapelica in ki smo ga recenzirali v današnjih Finih umetnostih. V Amsterdamu živeči umetnik, raziskovalec in zgodovinar, katerega raziskovanje na oddelku Next Nature na Tehnični univerzi v Eindhovenu usmerjeno zlasti v raziskovanje implikacij nanotehnologij, svoje umetniško snovanje umešča na sečišče znanosti in politike. Njegovo spekulativno raziskovanje druži znano in neznano, mogoče in nemogoče, in je, če si izposodimo Hewittovo razumevanje umetnosti, prostor vadbe še neizumljenih socialnih, družbenih in političnih odnosov.

Biologistično razreševanje nekaterih temeljnih parametrov politike, družbe in ekonomije, bodisi vprašanja ekološke krize bodisi vprašanja lakote, se zdi vendarle nekoliko redukcionistično. Namesto regulacije populacije biopolitika zareže direktno v telo, v njegovo krčenje na petdeset centimetrov višine. Ob strani pa pusti zlasti vprašanja distribuiranja moči in v nadaljevanju razporejanja bogastva. Ideja »ena kokoš bi nahranila sto majhnih ljudi« tako morda potegne ta kratko v premisleku o centrih moči in zgoščanju bogastva okrog njih.

Na sledi redukcionizma smo reducirali tudi naš pogovor z umetnikom iz Q&A na samo A, ki je razporejen v nekaj tematskih sklopov: obsesija družbe z rastjo in ekonomske implikacije zmanjšanja človeka; možgani in obnašanje materije; odnosnice umetnost - družba in umetnost – politika; pojavljanje novih struktur in prostor umetnosti kot prostor vadbe; manjšanje kot koncept povezovanja.