Hvala, galeb

Hvala, galeb

Okrogla miza, intervju ali pogovor
29. 7. 2019 - 18.00

Ne pristajamo več na strogo ločevanje med družbo in naravo. Svet si delimo z mnogimi. Pravo naj ne bo osrediščeno na Človeka, pač pa na Življenje. Ljudje smo zgolj ena partija med vsemi ne-človeškimi organizmi in objekti. Kaj če bi vse te »stvari« sprejeli v naš parlament? Kaj bi bile tegobe tega planeta? Razmišljanja ribe? Katere zahteve bi imela drevesa in kakšno prihodnost bi si skušala izboriti fosilna olja?

Na Radiu Študent smo v zadnjem času večkrat pomočili noge v meglene vode posthumanizma. V Humanistiki smo recenzirali knjigo Bruna Latourja Prizemljitev: Politična usmeritev za novi podnebni režim, za Fine umetnosti pa smo se odpravili na Beneški bienale in s ščepcem hudomušne post-ironije razdelali tamkaj inštalirane posthumanistično inklinirane umetnije. Za tokratni RKHV intervju smo se v iskanju nadgradnje naših predstav o možnostih post-človeške politike odpravili na Nizozemsko, kjer prav poseben kolektiv metodološko izprašuje in v praksi oživlja Latourjev koncept 'parlamenta stvari’.

Kolektiv, ki se je kar neposredno poimenoval Parliament of Things, je bil ustanovlen že pred leti kot odgovor na Latourjev odprti poziv iz leta 1991 k praktičnemu eksperimentiranju s konceptom. Letos prvič vstopa v daljnosežnejši, 10-letni projekt Ambasada Severnega morja, s katerim želi pošteno pretresti in transformirati afektivne, znanstvene, pravne in politične odnose ljudi s tem in drugimi morji.

Ambasado Severnega morja je kolektiv otvoril prvega junija lani v Haagu. Njena iztočnica je, da si morje lasti samega sebe. Na kratko, loteva se vprašanja, kako predstavljati ne-človeške interese - torej, interese ne-človeških živali, rastlin in drugih organizmov pa tudi interesov neživih entitet, navsezadnje vključno z morjem samim - skozi drugačne, bolj vključujoče oblike političnega predstavljanja, ki brišejo meje med znanostmi, umetnostmi in politiko oziroma političnim. 

Na obrobju haaške plaže Scheveningen smo se srečali z Anno van Leeuwen, članico odbora Ambasade. Za začetek smo jo prosili, naj nam po svoje oriše osrednje ideje za Parlamentom stvari:

Izjava

Govorili smo tudi o nekaterih preteklih aktivnostih Parlamenta stvari, ki sežejo od pravnega aktivizma do eksperimentalnega gledališča:

Izjava

Ta interaktivni gledališki pristop nas je precej zintrigiral. Katerih lekcij so se naučili iz dosedanjih eksperimentov?

Izjava

Nove oblike predstavništva je v besedah Anne van Leeuwen treba oblikovati tudi skozi specifičnosti lokalnih miljejev: 

Izjava

Od preteklih izkušenj kolektiva sedaj preklopimo na tekoči projekt, Ambasado Severnega morja. Kako bi z vidika tega pomembnega premika od spekulativnega k specifičnemu, lokalnemu, prizemljenemu argumentirali izbiro Severnega morja?

Izjava

Konkretneje smo se dotaknili tudi njihove metodologije oziroma, širše rečeno, njihove konceptualizacije uporabnega znanja in podatkov. Pogovor je nanesel na knjigo Mushroom at the End of the World Anne Tsing, ki za kolektiv predstavlja pomembno iztočnico:

Izjava

S kom vse pri tej znanstveni plati njihove operative sodelujejo, in katera so tista znanja, podatki in občutenja, ki jih liberalni pozitivistični in instrumentalistični pristopi odklanjajo? 

Izjava

V začetni fazi bodo pri Ambasadi naslednja štiri leta skupaj z umetniki, pisatelji, filozofi, biologi, pravniki, oblikovalci politik in širšo javnostjo poslušali, kaj ima za povedati morje v svoji biotski in neživi raznovrstnosti. 

Izjava

Kot pravi Anne, trenutno morje poslušamo in vemo predstavljati bore malo. Kaj se bo konkretno dogajalo v tej fazi?

Izjava

Fazi poslušanja sledi prav tako dolga faza govora oziroma reprezentacije, nato faza pogajanja. Če se malce zazremo v prihodnost, kaj si lahko obetamo od slednjih poglavij projekta?

Izjava

Z Anno smo se pravzaprav na haaški plaži srečali ob priložnosti trodnevnih aktivnosti kolektiva, nanašajoč na prvo fazo, poslušanje. Kaj se danes dogaja v mestu?   

Izjav​a

Za zaključek še par besed o drugih preteklih ali še prihajajočih dogodkih in o prav posebnem zaključku, zamišljenem za dan našega intervjuja:

Izjava

Med koncem intervjuja in umetnijami na plaži smo imeli nekaj prostega časa, tako da smo se podali v iskanje fosilov, po katerih je znan nizozemski obalni pas. In glej ga, zlomka, našli smo fosilizirano vretence pliskavke, sorodnice delfina, in fragment čeljustne kosti oziroma cleithruma izumrle vrste ribe vahnje. Od instalacij smo izkusili zbirko vonjav dizajnerja Franka Blooma in se do ušes potopili v prosojno škatlo, napolnjeno z morsko vodo, in poslušali podvodno simfonijo morja, tvorbo umetnika Stefa Veldhuisa. Ob vsem premišljenem, izrečenem in izkušenem smo se odločili za pošten čas usesti na obalni pesek in metodično poslušati, gledati in vonjati morje. Nekaj je na tem.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.