Moisheja Postona v domačih levičarskih krogih najverjetneje ni potrebno posebej predstaviti, a vendar bomo zavoljo tistih, ki ste ne-seznanjeni z njegovim delom vseeno temu namenili par uvodnih besed.

Moishe Postone je ameriški marksistični teoretik, stacioniran na instituciji, ki jo sicer poznamo kot eno historično najpomembnejših neoliberalnih utrdb, Univerzi v Chicagu. Njegovi za to univerzo posebej neortodoksni pogledi so mu svojčas preprečili profesuro na oddelku za sociologijo, vendar mu je podpora študentov ščasoma priskrbela profesuro na oddelku za zgodovino, kjer poučuje še danes. Trenutno je gostujoči profesor na Univerzi v Dunaju, od koder ga je ljubljanska klika Inštituta za delavske študije nedavno povabila na obisk.

Postonova zanimanja so različna, vendar je njegova glavna teoretska zasluga bržkone vpeljava nekega specifičnega branja Marxa v angleško govoreči prostor. Govorimo o branju, ki posebno pozornost posveti Marxovi teoriji vrednosti in blagovnega fetišizma ter pride do rezultatov, ki bi nemara razjezili marsikaterega tradicionalnega levičarja vendar so ravno zaradi tega danes posebej relevantni.

To branje je pobrateno z nemškim novim branjem Marxa iz sedemdesetih in imeni tipa Reichelt, Backhaus in Heinrich, ravno tako pa s kasnejšo sceno vrednostne kritike poznane predvsem po liku Roberta Kurza.

Kapital in ne proletariat je v teh analizah subjekt zgodovinskega procesa. Vse naivne sanje o zgodovinski nujnosti revolucije proletariata, ki da more samo iz zasebja preiti v nasebje, spoznati lastni objektivni interes in zadeve vzeti v svoje roke so razblinjene. Konflikt razrednega boja tako ni več zgolj boj med interesi dveh razredov, od katerih je tistemu zatiranemu usojeno, da prevzame oblast – problem so strukture dominacije, ki so vpisane v samo formo kapitalističnega ustroja. Tovrstna kritika ne problematizira pozicije v kateri se je delavski razred znašel temveč pogoje pozicioniranja samega. Z drugimi besedami – preskripcija socialistične politike ne more več biti osvoboditev združenega dela, temveč razbitje same forme dela v kapitalističnem redu.

Iz tovrstne pozicije Postone potegne predvsem dve teoretsko markantni analizi. Prva je njegova teorija antisemitizma, kjer poskuša analizirati njegovo specifično naravo v relaciji do drugih tipov rasizma. Antisemitizem namreč določa neka bizarna matrica po kateri judje niso, tako kot pri drugih rasizmih kaka druga etnična skupina, podljudje, pol-živali in podobno. Nasprotno – prisoja se jim kvazi-nadčloveške sposobnosti organiziranja, manipulacije in dominacije. Kovanje zarot globalnega kova, obvladovanje kapitalskih tokov in mednarodnih institucij. Postone se antisemitizma loti preko teorije blagovnega fetišizma, kjer skuša prikazati, kako je le-ta črpal na nekem uporu proti abstraktnem značaju blaga, proti njegovi menjalni vrednosti. Nacistična in druge fašistoidne ideologije so namreč videle kot resnično dejavnost zgolj materialno produkcijo, po možnosti produkcijo domače buržuazije in finančni kapital kot parazitsko dejavnost, ki odtrgana od kakršnekoli navezave na neko rodno grud krepi svojo mednarodno dominacijo. Kdo drug pa je v danih zgodovinskih okoliščinah bolje poosebljal kozmopolitsko naravo od konkretnih razmer odtrgane tržne dejavnosti kot jud, ta človek, ki je doma od Amerike do Vladivostoka?

Druga velika Postonova tema je predmet njegovega remek dela Time, Labour and Social Domination, izdanega leta 1993. V njem se posveti analizi različnih predkapitalističnih in kapitalističnih načinov merjenja časa, ter pokaže kako je dominacija abstraktnega časa nad življenjem slehernika odvisna od kapitalističnega delovnega dne. Z drugimi besedami, pokaže kako je v končni instanci neka abstraktna nečloveška instanca tista, ki določa ritem našega življenja.

S Postonom sva se Nejc Slukan in Anej Korsika na Metelkovi pogovarjala o tem in onem, v posluh!