Kako gledati 224 predstav na leto
Predstavljajte si: po zadnjem izdanem Slovenskem gledališkem letopisu je bilo v sezoni 2018/2019 na slovenskih odrih 5040 uprizoritev, od tega 214 premier. Sem so vštete tako javne institucije kot zasebni zavodi in društva; torej vse od dramskega gledališča, opere, baleta in lutkarstva do raznorodnih sodobnogledaliških, plesnih in improvizacijskih praks. Predstavljajte si, da obstaja tudi mnoštvo profesionalnih gledalcev, ki sledi tej produkciji: kritiki, selektorji festivalov, profesorji, teatrologi, igralci, režiserji, dramaturgi in drugi ustvarjalci. Nemara se vam bo ob tem zazdelo, da je celotna gledališka mašinerija tako ujeta v lastne cikle hiperprodukcije, da povprečni občan težko še najde vrata, skozi katera bi v svet gledališča vstopil.
Podoben pomislek se je pojavil tudi v estonskem ustvarjalnem kolektivu Kinoteater. Zato so zastavili naslednji eksperiment. Na trg dela so lansirali oglas: iščemo osebo, ki ni bila še nikoli v gledališču in bi sprejela delo profesionalnega gledalca. V zameno za plačilo bi si v koledarskem letu 2018 ogledala vseh 224 premier na estonskih odrih in redno pisala svoje vtise o vsaki na spletni blog. Poleg radovednosti, kako bi se negledališka oseba odzvala na raznorodne klasične in sodobne gledališke žanre za odraslo in otroško publiko, jih je v Kinoteatru zanimalo tudi to: ali lahko intenzivna izpostavljenost umetnosti spremeni osebo? Izbrali so takrat 21-letno Rusinjo Alissijo-Elisabet Jevtjukovo iz odročnega obmejnega kraja, ki je bila do takrat v gledališču dvakrat.
Filmska režiserka Marta Pulk je Alissiji sledila skozi celoletno epopejo: od začetne aklimatizacije na povprečnost gledališke produkcije, preko poletnega štopanja in kampiranja po gledaliških festivalih, do navdihujočih del, izgorelosti, pogovora z delodajalci – češ, da zamuja z objavami svojih vtisov na splet –, in tako do konca leta. Med posnetke ogledov takih in drugačnih predstav je Pulk vpletla protagonistkino odraščanje in preizpraševanje same sebe. Tako nastali film Leto, polno drame [link] smo si ogledali na 23. mednarodnem festivalu Mladi levi avgusta letos. Z junakinjo filma, Alissijo-Elisabet Jevtjukovo, ki je bila na festival povabljena tudi kot piska za Bunkerjevo kritiško platformo Kriterij, smo pokramljali o njeni izkušnji profesionalne gledališke gledalke.
Začetnemu šoku navkljub – potem ko se je po dveh mesecih projekta spraševala: “Ali bodo kdaj kakšne predstave dobre?” – se je Alissija odločila za profesionalno pot gledališke režiserke in se naslednje leto vpisala na študij sodobnega gledališča v mestu Viljandi. Kako se torej gledalec lahko sooči s slabimi predstavami na produktiven način?
Kaj storiti, če je predstava, ki jo gledamo, tako slaba, da ne ponuja nobene inspiracije?
Kaj pa predstave, ki niso niti dobre niti slabe?
Določilo eksperimenta, da ne sme zapustiti gledališke dvorane pred koncem predstave, je njeno izkušnjo bistveno ločevalo od interneta, kjer vedno lahko zapreš zavihek ali ugasneš zaslon. Tudi sicer si le redkokdo upa sredi predstave vstati in pred očmi drugih gledalcev nerodno odracati iz dvorane. Vprašali smo jo, kako si lahko gledalci pomagajo med predstavo, ki jim je mučna.
Proti koncu filma Leto, polno drame smo priča zanimivemu prizoru, ko Alissijo po končanem eksperimentu gosti društvo gledaliških kritikov. Povprašali smo jo o njenem srečanju s to vrsto profesionalnih gledalcev.
Pri nalogi pisanja komentarjev o obiskanih predstavah ni bila ne vsebinsko ne količinsko omejena, zato se je lahko namesto širše sodbe gledališkega kritika usmerila k samosvoji umetniški interpretaciji.
Ena od tem filma je Alissijino preizpraševanje svoje nadaljnje življenjske poti – ali nadaljevati po stopinjah staršev z redno službo v trgovini in otroci. Alissijin odgovor je, da si želi “nekaj vrniti svetu”.
Na koncu smo Alissijo – ki je ravno zaključila prvi letnik režije – vprašali, kakšno gledališče si želi ustvarjati.
*** *** ***
Naslovna slika iz filma Leto, polno drame
Dodaj komentar
Komentiraj