Montaža ekstaza ali vsak teden višja dioptrija
Obstaja neko skrivnostno bitje, ki se, po ure in ure ugnezdeno na računalniškem stolu, potrpežljivo ukvarja s kombinatoriko. Neumorno preizkuša kombinacije kadrov znotraj prizorov, prizorov znotraj sekvenc in sekvenc znotraj filmov. Odločeno je, da najde tisto najboljšo, zmagovalno kombinacijo. Dlakocepsko odvzema in dodaja sličice, pili prehode, samo sebi momlja nekaj o verziji 8.6.2 šestega prizora, ponoči pa se mu pred spanjem v glavi predvaja že devetstokrat slišan dialog.
Če ekipa med snemanjem filma tedne ali mesece preživi skupaj po dvanajst ur na dan, to bledo bitje tedne ali mesece preživlja po dvanajst ur dnevno sámo v družbi posnetega materiala in režiserke. Na after partyju premiere filma ga zato marsikdo sploh ne prepozna. A tega si ne žene preveč k srcu - skritost je njegovo poslanstvo. Tudi njegov, četudi vedno radikalni poseg v material se pogosto smatra kot najuspešnejši ravno takrat, ko ga zavestno komaj opazimo.
Da pa bi vendar vsaj malo razkrili, kaj se dogaja med zaključkom snemanja ter slikovno in zvočno obdelave filma, smo se pogovorili s čisto pravim filmskim montažerjem - Andrejem Nagodetom. Nagode je eden prepoznavnejših slovenskih montažerjev mlajše generacije z že zdaj bogatim opusom, ki vključuje igrane filme, kot so Pot v raj, Srečno, Orlo!, Igram, sem ter dokumentarne filme Konec, Dom, ljubi dom, Odraščanje, Hči Comorre in druge. Prisluhnimo ekskluzivnemu pričevanju o tem, kaj se dogaja s posnetim materialom, ko ta prispe pod montažerske škarje.
Tako se torej prične montažerjeva piflarska ljubezen do materiala ‒ z zvestim ogledom vseh štiridesetih do stotih ur posnetega materiala. Še pred tem je treba material pripraviti, kar v digitalnih časih ni več posebej zapleteno, ter seveda sinhronizirati sliko in zvok. To delo ponavadi opravlja asistent montaže, ki v slovenskih produkcijah včasih ne obstaja, zaradi česar montažer prevzame tudi bolj tehnične aspekte montažnega procesa. Po organizaciji materiala, meditativnem ogledu in dogovarjanjih z režiserko naš montažer nadaljuje delo. Kako nastaja tako zvana prva roka oziroma prvi rez ali angleško “rough cut”, nam Nagode pojasni tudi s pomočjo primerov iz svojega montažnega opusa. Filmi, na katere se opira, so kratki film Svobodno, Orlo! režiserke Sare Kern, celovečerec Igram, sem ter Sanremo režiserja Miroslava Mandića in dokumentarni film Konec režiserja Vida Hajnška.
Pomembna montažerska vrlina je verjeti, da se nekje v skropucalu prvega reza skriva ta zlata kombinacija, iz katere nastane film.
Film s precej daljšim v montažo vloženim časom je celovečerni igrani film Jezdeca režiserja Dominika Menceja, ki si ga bomo lahko ogledali v bližnji prihodnosti. Doslej nam je Nagode svoje postopke večinoma razkrival v zvezi z montažo igranih filmov. Popolnoma drug svet, še toliko bolj skrivnosten in poln možnih kombinacij, pa lahko v montaži predstavljajo observacijski dokumentarni filmi, s katerimi ima naš sogovornik veliko izkušenj.
Kamboški režiser Rithy Pahn je nekoč dejal, da tudi dokumentarni filmi zahtevajo pisanje scenarija, le da se to odvija v montažni sobi. To še posebej velja pri observacijskih dokumentarnih filmih. Nagode je z režiserjem Sinišo Gačićem sodeloval pri dveh dokumentarnih filmih tega tipa, in sicer Odraščanje ter Hči Camorre. Slednji spremlja Cristino Pinto, članico neapeljskega mafijskega podzemlja, od trenutka, ko je po skoraj 25 letih izpuščena iz zapora. Nagode nam je opisal, kako radikalne pretrese je film doživel v montaži.
Po vseh dosedanjih vpogledih v montažersko premetavanje, rezanje, lepljenje in čaranje morda proti koncu pogovora ugotovimo, da bi montažerja lahko oklicali celo za soavtorja nastalega filma. Če bi prišli do takšnega zaključka, do katerega so prišle tudi zakonodaje v številnih državah, bi kmalu ugotovili, da se naše mnenje ne sklada najbolje s trenutno ureditvijo avtorskih pravic v Sloveniji. Montažerke in montažerji namreč niso priznani kot soavtorji filmov in ne morejo biti člani Zavoda za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije.
Na področju dela v filmskem sektorju nasploh prevladuje veliko spornih praks, kot so na primer ustaljeni dvanajsturni delovniki na snemanjih. Zaposlitev za nedoločen čas je glede na projektno naravo filmskega dela redka. In tudi montažersko bitje potrebuje prihodke. Ne le, da se lahko založi z zunanjimi trdimi diski, računalniškimi komponentami in roletami, ampak tudi za to, da lahko plačuje najemnino in podobne nevšečne stroške, mora po svojih najboljših močeh reševati vprašanje zaposlitve. Vprašanje, na katerega v našem prostoru ni enostavnih odgovorov.
Tako nas torej po vpogledu v Nagodetove montažne dogodivščine pogovor na koncu neprijazno iztrga iz svetov filmov, ki jih je montiral, in vrže v okolje, v katerem so ti nastajali. Okolje, ki je od vseh zamrznitev že kar skrajno premraženo. Vseeno pa vam današnji intervjuvanec Andrej Nagode in intervjuvarka Neja sporočata, da se v montažerskih krogih vseeno nekaj šušlja. Nekaj o sodelovanju, delavskem organiziranju, cehih, tarifah in podobnih nevarnih konceptih. Za naslavljanje problemov celotnega sektorja pa bo najbrž treba na dan privleči še kaj nevarnejšega.
O Andrejevih montažnih podvigih se je pozanimala Neja.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj