Nelinearni narativi

Okrogla miza, intervju ali pogovor
30. 4. 2022 - 15.00

Ko smo se 9. marca zrinili v predavalnico na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, krajše ALUO, je bilo med publiko nekaj obrazov s scene šestdesetih let prejšnjega stoletja, ostalo pa študentarija, ki so jo najbrž profesorji zbrcali, naj pride tja. Takratni govorec David Nez je kot član neoavantgardne skupine OHO namreč del mita o stvaritvi sodobne slovenske umetnosti – vsaj od retrospektivne pregledne razstave skupine leta 1994 v Moderni galeriji kustosa Igorja Zabela. In kot nam je kasneje omenil Nez: »Kaj bi bil boljši mit kot Triglav?«. Tako ni čudno, da so po predavanju profesorji in študenti mnogo razpravljali o performansu Triglav, čeprav tega ni ustvaril Nez, pač pa Milenko Matanović, medtem ko je bil Nez skupaj z Dragom Dellabernardino le ena od dveh stranskih triglavovih glav, ki sta decembra leta 1968 v ljubljanskem parku Zvezda štrleli iz črne planjave. 

Leta 1949 v Cambridgeu v ameriškem Massachusettsu rojeni Nez se je leta 1967 vpisal na študij slikarstva v socialistični Ljubljani, že leto zatem pa se je pridružil skupini OHO. Ker se je dolgolasi ameriški študent hitro vključil v aktualno umetniško produkcijo, ni nič nenavadnega, da je bojda krožil vic, češ da ga je CIA poslala širiti sodobno umetnost v socialistični blok. 

Izjava

Obravnava različnih faz Skupine OHO (1965–1971) na primeru uličnih akcij
 / 6. 4. 2020
Iz širšega gibanja, ki je vključevalo hepeninge v parku Zvezda in izdajo posebne številke revije Problemi – Katalog, se je gibanje OHO pod iniciativo Tomaža Šalamuna leta 1969 preoblikovalo v ožjo skupino OHO, ki so jo tvorili Milenko Matanović, Marko Pogačnik, Andraž Šalamun in David Nez, usmerila pa se je v intenzivno galerijsko dejavnost, sprva po zgledu umetniškega gibanja arte povera.

Izjava.

Med letoma 1969 in 1971 je OHO hitro prehajal različne faze – iz začetnih vzgibov ready-made predmetov in galerijskih instalacij v procesualno umetnost, land art in konceptualno umetnost. Čeprav so bila umetniška dela vsake od teh faz prepoznavno ohojevska, recimo z uporabo poceni materialov in s poudarkom na zgolj čutnem motrenju zaznavnega sveta, pa je znotraj skupine vsak umetnik razvijal tudi svojo poetiko. 

Izjava

Preko motrenja zgolj pojavne podobe sveta se je v ohojevskem delovanju oblikoval horizontalni svet odnosov med stvarmi in ljudmi kot opozicija takrat prevladujoči ideji hierarhične organizacije sveta in umetnosti, ki naj bi ji vladal Pomen. Takšna so tudi dela Davida Neza, ki so se vtisnila v spominsko matrico sodobne slovenske umetnosti, recimo začasne land art instalacije, v katerih je postavil zrcala v naravno okolje. Ali denimo perfomans Kozmologija, v katerem je ležal na tleh s kamnom na trebušni preponi, žarnico nad sabo ter neonskimi lučmi v krogu okoli sebe in izvajal dihalne vaje. 

Iz mreže enakovrednih stvari so nato vzniknili procesi. V ambientu Dim je Nez v galeriji recimo aktiviral dimno bombo. V projektu Časovno-prostorskih struktur pa se je gibanje svetlobnih raket po določenih napotkih vtisnilo na fotografski trak kot geometrijske oblike. Posebnost ohojevskega sveta enakovrednih odnosov in njihove oblike konceptualne umetnosti pa je bila bližina s takrat porajajočo se new age duhovnostjo. 

Izjava

Druga plat iste medalje pa je bila popolna apolitičnost gibanja OHO. Ko smo Neza povprašali, ali je bil famozni performans Triglav nemara odgovor na istoletni škandal Demokracija da – razkroj ne!, ki je izbruhnil med slovensko neoavantgardo in kulturnim mainstreamom, je odgovoril, da ne. 

Izjava.

Vprašali smo ga, kako sta bila umetniško odpiranje zavesti in obračanje k neposredni izkušnji povezana s širšo hipijevsko kulturo šestdesetih let. 

Izjava.

Po samoukinitvi skupine OHO leta 1971 in osnovanju komune Družina v Šempasu je Nez odpotoval v večjo new age komuno Findhorn na Škotskem. Po vrnitvi v ZDA je na Maryland Institute College of Art pridobil magisterij iz slikarstva, profesionalno pa se je začel ukvarjati z umetniško terapijo, s katero se tudi preživlja. Delo z nešolanimi in samoukimi ustvarjalci je vplivalo tudi na njegovo ustvarjanje, predvsem z uporabo risb, podob in metafor, s katerimi lažje komunicira s širšim občinstvom. 

Tako je recimo kot odziv na ameriško invazijo v Irak pred dvajsetimi leti naredil serijo risb, v katerih so se v kombinaciji kolaža, uporabe šablon in grobe, stripovske risbe med seboj bojevali pradavni babilonski bojni vozovi in sodobne ameriške oborožene sile. V drugi seriji – Čebele in ljudje – je na liste starih enciklopedij odtiskoval ponavljajoče se podobe anatomije človeka, čebel in izumrlih živalskih vrst, skupaj z njimi pa podobe človeških bivališč, kulture in industrije skozi različna zgodovinska obdobja. Iz tega se porodijo povezave, ki vodijo našo pozornost v smeri večtisočletne ekološke povezanosti človeka, čebel in živalskega sveta, ter tudi k zgodovini naše kulture, ki te odnose oblikuje. To mrežo ekoloških in kulturnih odnosov pa podpre serialna metoda dela s ponavljajočimi se odtisi istih podob v vsakič novih povezavah, v katerih se organsko in tehnološko mehko spojita tako na ravni vsebine kot tudi izvedbe. 

David Nez v pogovoru pove, da ima več občinstva na Hrvaškem in v Sloveniji, kamor ga zaradi ohojevskega ozadja vabijo na rezidence. Kot bel starejši moški v ZDA nima družbenega kapitala, s katerim bi lahko promoviral svojo umetnost, umetniški trg pa ga tudi ne zanima. Portland, kjer živi, je premajno mesto, da bi imelo večje galerije, ki bi si lahko privoščile eksperimentiranje, manjše pa so usmerjene na obrtniške izdelke, ki jih lahko prodajo na trgu in si s tem plačujejo najemnino. Opaža, da je v Sloveniji nivo kulture dosti višji, kar povezuje z dostopom do javnega financiranja umetnosti. 

Izjava.

V Nezovem odporu do umetniškega trga in do fetišizacije objekta lahko zasledimo ohojevsko estetiko, ki je povsem zadovoljna z umetniško uporabo vsakdanjih predmetov in s poceni materiali, iz katerih lahko splete svoj svet nehierarhičnih odnosov. 

Izjava.

Poleg šablon, s katerimi dela v studiu, so reden medij njegovega ustvarjanja skulpture iz napetih niti, ki jih napenja na vrtu ali na rezidencah. Napeta vrv naredi povezavo med to in ono rečjo otipljivo, hkrati naredi otipljivo samo sebe, povrhu pa je tudi gradbeni element. Včasih so vrvi obtežene s kamni, kot denimo na zagrebški razstavi OHO po OHO-ju iz leta 2010, kjer je Nez iz pokonci postavljene palice razpel fraktalno mrežo povezanih niti. Spet drugič uporabi bambusove palice kot ogrodja, saj so poceni in jih je moč pod toploto oblikovati z roko. Tako na njegovem vrtu skozi tedne ali mesece nastajajo kompleksne strukture in trajajo dokler ne razpadejo. Za njimi ostane zgolj fotodokumentacija. 

Izjava.

 

ZOETROP

Tu pa šele prispemo do razloga obiska Davida Neza v Sloveniji. Nez je namreč tri leta v studiu počasi sestavljal in prčkal svojo instalacijo, jo poslal z letalom v Maribor, tam na rezidenci SobaZaGosteMaribor, ki jo vodi Pekarna Magdalenske mreže, obnovil dele, ki so se poškodovali v tranzitu, in 3. marca v Galeriji K18 predstavil multimedijsko instalacijo Zoetrop – kolo življenja. Ne samo da se je Nez z njo po petdesetih letih vrnil na slovensko prizorišče, bila je tudi zadnja razstava pred zaprtjem galerije, zato smo si jo kakopak morali iti ogledat. 

Ko vstopimo v prostor, se pred nami odprejo ogromni mobili, sestavljeni iz bambusovih palic in niti, na njih pa so obešeni: folije s printi žuželk, šablone človeka, človeških organov, čebel in satovja, plastična okostja različnih živali in človeka, drevesno listje z izrezanimi krogi, najdeni kovinski kipci ljudi, iz vžigalic sestavljene hišice in tako naprej. Nekateri mobili so obteženi z igralnimi kockami, razen tistega ogromnega s kolesom iz bicikla in nanj pritrjenimi možici v teku, ki je prizemljen s kamnom. V instalaciji je Nez spojil estetiko šablon in piktogramov iz cikla Čebele in ljudje s svojimi prostorskimi konstrukcijami iz niti. Povrhu so v galeriji še ventilatorji, ki poženejo vse med seboj povezane delce v gibanje in se jim moramo tu in tam izmakniti. Povrhu so čez celoten prostor projicirane videopodobe, skozi katere potujejo sence na mobile obešenih predmetov. Povrhu je celoten prostor še potopljen v glasbo, ki jo slišite v ozadju

Izjava

Takoj ob vhodu nas pozdravi naslovni objekt razstave – zoetrop. Zoetrop je namreč animacijska igrača iz sredine 19. stoletja, z v obod vrtečega se valja zarezanimi režami, skozi katere se nam vrtenje nanizanih sličic ali objektov spremeni v ponavljajočo se animacijo. V tem primeru človeka, ki preskakuje ovire. Ekološka tematika se razpre v odprto mrežo odnosov med človekom in naravnim okoljem, med podružbljenim in anatomskim. Na stenah so miselni vzorci iz niti in žebljev, na katerih so risbe, kipci ali najdeni predmeti, ki prikazujejo zgodovinsko obdobje – kameno dobo, bronasto dobo, železno dobo – in njegov odnos do narave, bogov in industrije. Na eni steni se poleg abstraktne mreže iz niti izriše telemetrični diagram človeškega obraza. 

Znajdemo se v stalno premikajočem se dinamičnem miselnem vzorcu, kjer se iz naključnih srečanj razpirajo novi vidiki razstavne tematike. Risbe in objekti so grobi, a enostavni in s tem napotujejo tako na predmet svoje reprezentacije kot tudi sami nase – recimo na iz žice oblikovan ogenj ali na žlico, iz katere je sestavljen možic. Produktivne vrzeli med podobo in referentom, iz katerih se obiskovalcem porajajo asociativni nizi, ne vznikajo le iz stiliziranega likovnega pristopa in piktogramov, temveč tudi iz same khrkosti materialov. Celotne strukture so sestavljene zgolj iz zlepljenih vžigalic. Krhka nit povezuje krhek ekosistem žuželk, ki ga prikazuje skupinica mobilov. Krhkost materialov nas usmeri h krhkosti odnosov v ekosistemih, hkrati pa našo pozornost usmeri k lastnemu telesu – po galeriji moramo namreč stopati pazljivo in se umikati mobilom, da jih ne poškodujemo. Naša izkušnja ni zgolj miselno-asociativna, ampak tudi telesna. 

David Nez obdrži ohojevsko samonanašalnost, v kateri umetniško delo stalno kaže samo nase, tej pa doda bogat likovni jezik najdenih predmetov in šablon, ki ga zaradi njegove namočenosti v kulturi lahko prepozna tudi širše občinstvo. S tem pa se umetniku ponudi možnosti oblikovanja naracije. 

Izjava.

Med hojo po galeriji se zadevamo v mobile in se jim izmikamo. Naše gibanje oblikuje veter, ki soustvarja galerijski ekosistem. Ko se naše sence spustijo v senčno igro med mobili in videoprojekcijo, ni nobene izolacije ali zunanje pozicije. Kot je rekel Nez – »obiskovalci so fizično angažirani, obkoljeni in sredi džungle« – tako na razstavi kot sicer v ekosistemih, v katere smo vpeti. Prostrani miceliji instalacije se razprejo v mnoge sloje in vrzeli naše družbene vraščenosti in nam jih pripeljejo v vidnost. Po drugi strani pa daje Zoetrop občutek igrive dekonstrukcije in lahkotnega tvorjenja novih miselnih in čutnih povezav med drsenjem po vidno-slušnem miljeju galerije. Naši družbena in ekološka vpetost sta nam predočeni skupaj z igrivo distanco do njiju samih, iz tega pa pri obiskovalcu vznikne zavedanje lastne telesne prisotnosti. Oziroma so, kot v šamanski votlini, naša miselna, čutna in telesna izkustva eno in isto. 

Izjava

 

*** *** ***

Glasba: David Nez - Zoetrop

Fotografije:

Naslovna - Slika iz umetnikovega studia, Foto: David Nez
1 - Milenko Matanović: Triglav, Imetnik pravic - Moderna galerija  
2 - David Nez: Kozmologija, Imetnik pravic - Moderna galerija 
3 - David Nez: Časovno-prostorske strukture, poslal nam je David Nez
4 - David Nez: Čebele in ljudje, Foto: David Nez
5 - David Nez: OHO after OHO, zagreb 2010, Foto: Bojan Brecelj
6 - David Nez: vrtna skulptura, Foto: David Nez
7 - 10 - David Nez: Zoetrop; 7 - Foto: David Nez, 8-10 Foto: Oleami 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.