Poročilo iz teme
V današnjem intervjuju žaromet uperjamo v tiste, ki z njim po navadi same upravljajo. Pogovarjamo se o poklicu oblikovalke svetlobe v gledališču, ki – tako kot tudi številni drugi – v diskurzu o kulturni produkciji nima prave vidnosti. Lučkarice, tonske tehnike, odrske delavke, oblikovalce videa in še koga, ki predstave sooblikuje iz temnejših kotičkov gledališke stavbe, pogosto dojemamo zgolj kot tehnično podporo pri pripravi predstav, redko pa kot zaslužne soustvarjalke kulturno-umetniških vsebin. Dobra luč v predstavi je nevidna, v recenzijah pa je delo lučkarja v najboljšem primeru s stavkom ali dvema omenjeno kot »občutena podpora atmosferi predstave« ali kaj podobno omalovažujočega. Luč je pogosto zares opažena samo, kadar je slaba in s tem moteča pri ogledu predstave.
O poklicu oblikovalke svetlobe smo se pogovarjali z mlado lučkarico Mojco Sarjaš. Njeno delo lahko že dobra štiri leta spremljamo na odrih ljubljanske Drame. Med nekatere njene svetlobno opremljene projekte zadnjih let spadajo predstave Moj mož (2020), Amelia E. (2019), A je to normalno? (2018), Solzice (2018), Tatovi (2018) in Peter Klepec ali Kako postaneš pravi junak (2017). Sarjaš smo povprašali o začetkih in razvoju njene lučkarske poti.
Gledališče, sploh dramsko, jo je že od nekdaj zelo zanimalo. Ni pa želela delati kar kjer koli, kjer se dela z lučjo. Tako je bila priložnosti za zaposlitev v SNG Drami Ljubljana zelo vesela. Kot ženska v – vsaj pri nas – pretežno moškem poklicu opisuje svojo izkušnjo z delom v Drami.
Oblikovanje svetlobe v gledališču je praksa načrtovanja in izvedbe osvetlitve predstave v skladu s tehničnimi, estetskimi in psihološkimi zahtevami. O številnih vlogah luči v odrski uprizoritvi se razgovori Sarjaš.
Ustvarjalni proces oblikovanja svetlobe običajno poteka v sodelovanju z režiserko, ki lučni mojstrici včasih s svojo že izdelano zamislijo o luči do neke mere omeji ustvarjalno svobodo. Delo v vsakem primeru zahteva aktivno spremljanje razvoja ustvarjalnega procesa celotne ustvarjalske zasedbe, od režiserskega in igralskega do scenografskega in kostumografskega segmenta. Šele v zadnjih fazah projekta, ko se vaje preselijo na oder, se začne fizični proces postavljanja luči in preizkušanja zastavljenega lučnega koncepta.
V Drami je zaposlenih šest lučnih mojstrov in mojstric, med katere so razdeljene premiere določene sezone.
Tehnična narava poklica lučkarice je močno prepletena z ustvarjalno. Vsako dramsko ali drugo uprizoritveno delo zahteva drugačen pristop k oblikovanju svetlobe. Številne možnosti osvetli Sarjaš.
Fizikalne zakonitosti pogojujejo delo. Svetloba je elektromagnetno sevanje, ki se širi skozi prostor. Ob srečanju z oviro se glede na vrsto materiala svetloba bodisi delno ali popolnoma odbije bodisi absorbira; ali pa potuje skoznjo, če je ta svetlobno prepustna. Če želimo osvetliti nekaj za svetlobno neprepustnim predmetom, moramo to storiti z odbojniki, ki preusmerijo svetlobo primarnega vira, ali pa z dodatnimi lučmi. S takšnimi in drugimi izzivi se pri oblikovanju svetlobe srečuje lučna mojstrica, ki mora hkrati misliti na fiziko, tehniko, prostor in umetniški izraz.
Za plodno ustvarjalno delo sta ključna razumevanje gledališča kot izraznega medija in suverenost pri oblikovanju znotraj različnih gledaliških estetik, nepogrešljivi sposobnosti lučkarice pa sta tudi dobro prepoznavanje in podpiranje ustvarjalne vizije sodelavk. Kje in kako se da vsega tega naučiti?
Delo lučkaric ostaja nevidno za večino gledališke javnosti. V javnem diskurzu so v ospredju poklici neposredno na odru in pod lučjo, predvsem igralski in režiserski. Lučno mojstrstvo in ostali poklici z drugih strani dvorane pa so pogosto percipirani kot »zgolj tehniki«, kot le podporniki vélike ustvarjalne vizije vidnih. Ljudje, ki skrbijo za tehnično in s tem suho, obrtniško plat predstav, so torej zgolj manj pomembni podporniki gledališke kreacije. Toda brez luči ni predstave, brez lučkarice ni luči. Podrejeni položaj poklica glede na pomanjkanje formalne strukture v izobraževanju ter posledično jasnih meril pa omogoča več svobode pri raziskovanju področja dela. Vrata področja so tako odprta vsakomur z dovolj samoiniciative, strokovnost pa se v prvi vrsti gradi z izkušnjami na terenu in lastno radovednostjo ter željo po učenju.
Mojčino lučno mojstrstvo bo ponovno na ogled v začetku maja s premiero predstave Škorpijon v režiji Nine Šorak v Mali drami.
V upanju, da bi se tovrstno delo v prihodnje bolje videlo, je luč prižgala vajenka Tina.
Dodaj komentar
Komentiraj