Danes nas bo v RKHV intervjuju s pomočjo medmrežja obiskal avtor dokumentarnega filma Nova doba, angleško A New Era, Boris Svartzman. Film smo si prejšnji mesec lahko ogledali na festivalu etnografskega filma, Svartzman pa ni samo filmar, temveč tudi fotograf in sociolog. Sam pravi, da so ta tri področja njegovega dela, ko pride do filmskega ustvarjanja, zelo prepletena, kar se jasno kaže tudi v Novi dobi. Film prikazuje sizifov boj kitajskega kmeta proti državi, ki ji vlada komunistična partija. Slednja želi kmete zaradi nedobičkonosnosti izseliti z zemlje, na kateri so živele številne generacije, zrušiti njihove hiše in na njihovem mestu zgraditi luksuzne hotele s petimi zvezdicami. To pa ni zelo tovariško od njih. Svartzman je sedem let obiskoval vaščane, ki so bili nasilno izrinjeni iz svojih domov – te so nato podrli – in prisiljeni podpisati razne dokumente o predaji zemlje. Tisti, ki dokumentov niso podpisali, zdaj živijo v ruševinah. Glede na to, da se Svartzman tudi v ostalih delih – večinoma so to fotografski projekti – ukvarja s tematiko vpliva urbanizacije na kitajsko podeželje, nas je najprej zanimalo, kaj ga vedno znova pritegne k tej specifični temi, h Kitajski, in zakaj se je odločil, da bo problematiko, ki zadeva celotno kitajsko podeželje, prikazal ravno s specifičnim krajem, ki ga vidimo v filmu.

I’ve been living in china when i was a kid ...

Ker smo ob pogovoru spoznali, da se na tematiko spozna tudi s sociološko-zgodovinskega vidika, smo ga vprašali, ali lahko modernizacijo in z njo povezano urbanizacijo na Kitajskem kontekstualizira. Tam se je namreč, kot je povedal, urbanizacija odvijala bistveno drugače kot na zahodu, njeni cilji pa so po mnenju Svartzmana vprašljivi. Meni namreč, da pri urbanizaciji na Kitajskem ne gre samo za povečanje profitabilnosti zemlje, temveč tudi za politično motivirano rušenje demokratično urejenih vaških skupnosti in njihovo integracijo v lažje in bolj nadzorovana mestna okolja.

The authorities just think: Oh, this land is not giving us any money anymore ...

Teme, o katerih vaščani pred kamero govorijo s Svartzmanom, so zelo občutljive, saj kritizirajo oblast, komunistično partijo, in izpostavljajo njene laži. Na kitajskem obstaja tudi zakon o tako imenovanem »razkrivanju občutljivih internih zadev države tujcem«, ki je podoben ruskemu zakonu o »tujih agentih«, kar pomeni, da so vsi, ki so pred kamero spregovorili, tvegali zaporno kazen. Kako je torej Svartzman, bel Evropejec, pristopil k tkanju zaupanja in ali je imel pri tem kaj težav? 

You don’t need to talk a lot to gain the trust …

Bi Svartzman čutil osebno odgovornost, če bi kateri izmed vaščanov padel v nemilost pri oblasti? Kakšen je bil njihov odnos do tega tveganja? Kaj je naredil, da jih je zaščitil? 

When I was there I think I was more afraid then them  ...

Filmi sicer redko vodijo k večjim družbenim spremembam ‒ po navadi je njihova vloga ozaveščanje javnosti. Toda film A New Era s svojo problematiko ni zares dosegel občinstva, ki bi ga moral ozavestiti, da bi lahko vsaj upal na morebitne spremembe v prihodnosti. Promoviranje filma na Kitajskem bi bilo namreč, kot je povedal Svartzman, zelo nevarno. Kako avtor sam gleda na to dejstvo? Ga morda frustrira ali so bili njegovi nameni že od začetka popolnoma drugačni? 

I think you can not make any change there …   

Glede na to, da smo si Svartzmanov film ogledali na festivalu etnografskega filma, smo ga vprašali še, kako sam razume koncept etnografskega filma.

I think etnographic film can be really different … 

Borisu Svartzmanu se za konec zahvalimo za njegov čas, zgovornost in poglobljen vpogled v film A New Era ‒ on pa se nam zahvali za radovednost in nam zaželi lep dan. 

 

Intervju je s pomočjo Petre pripravil vajenec Lenart.