V preročišču otroških orakljev
V polmraku se stiskamo pred stopnicami, ki vodijo v klet športne dvorane Tabor. Iz globin stopita otroka, obdana z avro avtoritete in svetilkama v rokah. Vsak posveti na enega od obiskovalcev, ki mu mora brez besede slediti, sicer bo vržen ven. Ko pridejo pome, spoštljivo sledim lučki, s katero vodnik označuje pot skozi temačne hodnike. Prispeva do osvetljene dvorane, naseljene s telovadnim orodjem. Naročeno mi je, naj počakam ob vhodu. Pristopi deklica s kovinsko čepico, me odpelje do telovadne koze in si spusti kovinski vizir čez oči. Reče, naj razprem desno dlan - in seansa se začne. Govori tiho, zato pozorno prisluhnem, da ne izgubim delca prerokbe. Prebere črte dlani, napove usodo in mi poda dva nasveta: namišljeni predmet, s katerim si lahko pomagam, in vprašanje, ki naj ga premlevam. Čeprav prepoznam nekatere osnove tehnike branja dlani, me presenetita zaresnost njene prezence in točnost njenega branja. Ko se še pod vplivom srečanja zopet znajdem pod nebesnim svodom, ugotovim, da je minilo le dobrih 5 minut.
Opisali smo obisk performansa Iskre, ki je bil prejšnji teden uprizorjen na 23. festivalu Mladi levi. V Bruslju živeča italijanska umetnica Francesca Grilli, ki deluje med vizualno umetnostjo in gledališčem, je projekt zasnovala leta 2014. Z njo smo spregovorili o vsebinskih izhodiščih performansa:
Sprevračanje družbene hierarhije pa je možno le, če otroci dobijo dejanske naloge in odgovornosti. Grilli poudari, da so znotraj predstave izvajalci popolnoma avtonomni:
Metoda delavnice in predstave, ki iz nje nastane, je pravzaprav sorodna umetniški improvizaciji, saj prepleta igrivo lahkotnost z zaresnostjo. Improvizacijski pristop je najbolj očiten pri zaključku branja dlani, ko oraklji podajo obiskovalcu namišljeni predmet ter vprašanje. Tehnika branja dlani nudi izhodišče za spontano branje telesa, iz katerega si performer ustvari podobo osebe, ki ji bere dlan. Iz tega vtisa pa izhaja improvizacija.
Pri vživetju v svet preročišča performerjem pomagajo kovinske čelade, ki učinkujejo kot uniforme. Hkrati s svojo težo ustvarijo povsem telesni občutek, ki poudari drugačnost sveta, v katerem se nahajajo.
Del fiktivnega okvira je tudi orakeljska jama, preročišča so namreč tradicionalno pod zemljo.
Pri nastopajočih, ki so stari med 8 in 12 let, se je za poglavitno oviro spontanosti in intuicije pokazal šolski sistem, ki učencem zelo hitro vcepi v glavo, kaj je “znanje” in kaj pomeni “nekaj vedeti”. Znotraj igrive situacije lahko otroci naredijo obvoz okoli teh kriterijev do vedenja, ki jim je sicer že na voljo.
Tako kot je horizontalno oblikovan performans Iskre - otroci recimo z izštevankami določijo, kdo bo komu bral iz roke - je horizontalen tudi proces nabora izvajalcev. Predizbora ni, pač pa se selekcija in vloge spontano oblikujejo skozi 5-dnevno delavnico.
Iskre sledijo metodi dela Francesce Grilli, ki pri svojih performativnih projektih dela z naturščiki, ki jih postavlja v navidezno kontradiktorne situacije, recimo: kako so lahko otroci ti, ki berejo prihodnost? Ker je bil to njen prvi projekt z otroki ali šloganjem, je v leto dni trajajočem procesu sodelovala s pesnico Azzuro D’Agostino, ki sicer dela z otroki, ter Bennom Steineggerjem kot svetovalcem za gib. Skupaj so se od profesionalnih vedeževalcev učili branja z dlani, nato pa iskali načine, kako iz tega materiala oblikovati otrokom uporabna orodja, ki bi vključevala tudi delavnice pripovedništva in improvizacije.
Ob koncu pogovora sva se s Francesco Grilli dotaknila letošnje globalne epidemije in tega, kako si v svetu, kjer se ustaljene hierarhije krušijo, nemara lahko pomagamo z nasvetom iz nepričakovane smeri.
Dodaj komentar
Komentiraj