Oktobra sem v rtf-ju spomnila na nekaj primerov, kako so literati oziroma literatura sama po sebi, literatura kot institucija že deset in desetkrat predelali to, kar se dogaja na naši meji. Lahko bi vedeli, lahko bi si zapomnili. Ob ponovnem prebiranju Dostojevskega pa me je prešinilo, da pa je ruski gospod pravzaprav čudovit primerek kontra, domačinske strani dogajanja: sicer kreator idejno bombastičnih in v nedogled diskutabilnih likov je bil sam po sebi, hm, danes bi rekli, desničarski cincator, ki ga odnese prva javnomnenjska puhlica.