Z novim letom - nove zgodbe. Z družbenih robov jih v vaša ušesa pošilja feministična klika Radia Študent. Oddajo bomo začele s triphoperskim komadom sarajevske producentke Ellem in MC-jke Dre oziroma zasedbe Black Water and Her Daughter. Dre je glasbeno kilometrino nabirala v fluorescentno-ekscesnem elektro-treš triu Starke, po svojem 'pravem imenu' pa je Andreja Dugandžić znana kot pesnica, ki je enako neizprosna kot okolje, v katerem ustvarja. Z njo se bomo pogovarjale prav o tej neizprosnosti. V drugo polovico oddaje bomo zakorakale s Pesmijo upora ženskega pevskega zbora Kombinat, ki je izdal svoj prvi album. Pesem bomo podkrepile z zahtevami Vstajniških socialnih delavk, ki so objavile svoj manifest, in v pogovoru s pobudnico vstaje Sonjo Lokar ugotavljale, zakaj se pri nas "glas, ki bi izpostavil nedeljive človekove pravice žensk, ne sliši na dovolj artikuliran način". Na koncu oddaje se bomo poslovile od pisateljice in novinarke Maruše Krese.

*

Novice

Beograjski Center za ženske študije je izdal novo, šestnajsto številko čsopisa za feministično teorijo in kulturne študije Genero, ki sta jo uredili Daša Duhaček in Katarina Lončarević. Iz aktualne številke izpostavljamo predvsem eseje, ki zadevajo postsocialistični prostor: Maja Solar piše o vračanju k razredu, spolu in univerzalnosti kot borbenim konceptom, Selma Veseljević Jerković analiza podobe »nove ženstvenosti« v popularni kulturi, Jelena Višnjić pa se je poglobila v analizo srbskih tiskanih medijev in njihovega poročanja o ženskah – žrtvah nasilja.  V branje priporočamo tudi posvetili v spomin lani preminulima feministkama svetovnega slovesa: pesnici in esejistiki Adrienne Rich – napisala ga je neumorna Lepa Mlađenović – in posvetilo teoretičarki Shulamith Firestone izpod peresa teoretičarke Adriane Zaharijević. Še bolj seveda priporočamo branje njihovih lastnih del.

V minulem tednu nas je pretresla vest, da je umrla Maruša Krese, pesnica, pisateljica, novinarka, borka za človekove pravice in državljanka sveta, ki je večino življenja pisala za nemške in avstrijske medije. V Sloveniji je javno priznanje doživela šele pred nekaj leti, ko je za zbirko avtobiografse kratke proze Vsi moji božiči (2006) prejela nagrado fabula. Čeprav se ni razglašala za feministko, je iz njenih del jasno, da se je dobro zavedala spolnega razlikovanja in asimetrij, zaradi katerih je morala pisati v zgodnjih jutranjih urah za kuhinjsko mizo: med pranjem perila in pripravljanjem zajtrka za svoje otroke. Zadnji intervju z Marušo Krese lahko prebere v reviji Pogledi.

Eve Ensler, avtorica odmevne knjige Monologi Vagine, ki je pred mnogimi leti na 6. festivalu Mesto žensk v Kinoteki doživela tudi slovensko uprizoritev, letos 14. Februarja (za valentinovo) v okviru njene organizacije V-Day organizira ambiciozen projekt. Ženske in feministične organizacije z vsega sveta, posebej tiste, ki se borijo proti nasilju nad ženskami, vabi k sodelovanju v globalni in časovno usklajeni akciji One Billion Rising ali Ena milijarda vstaja. Ideja je preprosta: na javnih mestih bodo žensk plesale v protest proti vsem oblikam nasilja nad ženskami: proti ekonomskemu, socialnemu, verbalnemu in fizičnemu nasilju. Eve Ensler svoje inspiracije za to akcije sicer ne omenja Emme Goldman in njene znamenite izjave, da »če ne morem plesati, to ni moja revolucija«, temveč da se ne smemo pustiti ustrahovati kljub dejstvu, da je nasilje nad ženskami še vedno stalnica. Na svoji spletni strani pravi, da lahko vsaka tretja ženska na Zemlji v toku svojega življenja lahko računa na to, da bo bodisi pretepena ali posiljena. V Sloveniji, kjer statistike prav tako niso spodbudne, se akciji doslej ni pridružila še nobena feministična ali ženska skupina, zato je ta novica obenem tudi poziv k sodelovanju.

Že od sredine decembra po številnih mestih po svetu potekajo protesti proti nasilju nad ženskami, ki jih je sprožilo posilstvo in mučenje 23-letne študentke v New Delhiju, ki je dva tedna zatem umrla zaradi hudih poškodb. Tudi pri nas so mediji poročali o ogorčenju in protestih, ki so se zavzemali za strožjo obravnavo spolnega nasilja, pri čemer je zaskrbljujoče to, da se je na različne načine skušalo problem fizičnega nasilja nad ženskami obravnavati kot nekaj, kar je specifično za Indijo, kjer naj bi bilo posilstvo »skoraj običaj« (Bogomil Ferfila), medtem ko vemo, da gre za globalen fenomen, povezan s prav tako globalno mizoginijo in seksizmom. Včeraj je aktivistična skupina ACT Women protest organizirala v Beogradu s prav tem poudarkom: da je nasilje nad ženskami »običajno« tudi tam, kjer se imamo za »bolj napredne«. V Sloveniji protestov, ki bi opozorili na razmere doma, ni bilo. Več o primeru lahko preberete na Wikipediji.

*

Intervju z Andrejo Dugandžić

Oddajo smo začele s triphoperskim komadom sarajevske producentke Ellem in MC-jke Dre oziroma zasedbe Black Water and Her Daughter z naslovom Boys Like Me in the Dark. Dre je glasbeno kilometrino nabirala v teatralnem, fluorescentno-obarvanem elektro-treš triu Starke, v katerem je sodelovala z vokalistko Jeleno Milušić ter DJ-ko in producentko Jasmino Mameledžija. Pod svojim 'pravim imenom' Andreja Dugandžić objavlja poezijo, ki je enako neizprosna kot okolje, v katerem ustvarja. Prav o tej neizprosnosti se je Tea Hvala z njo pogovarjala konec septembra 2012 na srečanju feminističnih umetnic, teoretičark in kuratork Living Archive, kjer je v javnem pogovoru izpostavila specifičnih okoliščine v povojnem Sarajevu, ki jo kot pesnico, glasbenico in feministično aktivistko določajo, onemogočajo in obenem spodbujajo k uporu.

Da bo jasno, zakaj sta se pogovarjali o nacionalističnem diskurzu, ki se nikakor ni končal s koncem vojne v Bosni in Hercegovini,  smo v oddaji prebrale slovenski prevod njene pesmi Komšinica. Soseda je v prevodu Dijane Matković jeseni izšla v reviji Literatura (št. 255-256, Ljubljana: LUD Literatura, 2012, str. 152-154) v sklopu predstavitve Kulturno-propagandnega kompleta Beton.

V drugem delu intervjuja z Andrejo Dugandžić smo se pogovarjale o še eni pesmi, ki je dvignila manj prahu, kot bi ga morala – o pesmi Drage sestre, v katerem je nagovorila lokalne feministični aktivistke, ki so vred z NGO-izacijo v svoje vrste sprejele tudi hierarhična razmerja. Povedano drugače: govorile  smo o pomanjkanju feministične solidarnosti, o tem, kako pomembna je podpora, ki jo lahko nudimo druga drugi, zatem pa še o iskrenosti in tem, kakšna je cena za vstop v literarne kroge.

*

Intervju s Sonjo Lokar, eno od pobudnic Vstajniških socialnih delavk.



Iz njhovega manifesta:

Politiki nam odvzemajo socialno delo!!! Zalagajo nas s papirji in nas odpuščajo, medtem ko nas ljudje vedno bolj potrebujejo. Sistem socialnega varstva nas sili v to, da postajamo nadzornice, podaljšek represije države in nas odriva od ljudi in od temeljev socialnega dela.

Temu odločno nasprotujemo, saj smo solidarne in se ljudem pridružujemo v našem boju. Za nas ljudje niso strošek, niso številka, niso odgovorni za krizo in se zato upiramo temu, da postajamo ljudje predmet izkoriščanja in odplačevanja krize, ki je nismo povzročili.

Socialne delavke smo tiste, ki dnevno videvamo trpljenje ljudi v revščini, ki je vedno večja. Revščina je odraz razlaščanja ljudi, načrtnega uničevanja socialne države in namerne privatizacije javnega v korist kapitala. Na lokalnem in nacionalnem nivoju to vidimo v obliki oblastnih, samooklicano mogočnih šerifov, ki kradejo revnim in dajejo bogatim. Skupaj gradimo vstajniško vseslovensko gibanje, ki si bo odtujeno bogastvo vzelo nazaj. Same pa zahtevamo, da nam vrnejo socialno delo, mi pa jim bomo vrnile njihove papirje. Zahtevamo sredstva in pogoje za to, da lahko delamo socialno delo med in z ljudmi. Socialne delavke vemo, da ljudem težko pomagamo, če nimamo na voljo stanovanj, sredstev za preživetje, dejanske pravice do izobraževanja, zdravstva, dostojnega življenja in možnosti za kreativnosti, ki nam osmišljajo življenje. Težko pomagamo ljudem, saj so nam odtujili skupno dobro, politiki in ministrstva pa naše predloge namerno preslišijo. Veliko socialnih delavk pa tudi samih živi na robu revščine in dela v nestabilnih in negotovih delovnih pogojih, včasih tudi brez plačila za opravljeno delo.

Manifest v celoti lahko preberete na Facebook strani Vstajniških socialnih delavk.

Intervju s Sonjo Lokar je pripravila Ida Hiršenfelder.

*

Napovedi

15. januarja ob 19h v Cafeju Open: Open Cinema – Girls Shooting

V okviru Tribuninih dogodkov projekcija kratkih filmov izpod prstov režiserk:

Janez (Andrea Celija, Urška Kastelic), dokumentarni film, Slovenija, 2012, 12’, angl. Podnapisi

Stanovanje št. 4 (Simona Jerala, Daphne van den Blink, Rui Esperanca) // Apartment Nr. 4, dokumentarni eksperiment, Slovenija, 2012, 10’, angl. podnapisi

Take it / Break it (Maša Zia Lenardič, Anja Wutej), Short / Independent / Queer, Slovenija, 2012, 20'

Razmerja (Marina Gržinič, Aina Šmid in Zvonka T. Simčič) // Relations. 25 years of the lesbian group ŠKUC-LL, dokumentarni video, Slovenija, 2012, 82', Beta, angl. podnapisi

22. in 23. januar ob 20h v Gledališču Glej: Marijs Boulogne (Belgija): Lekcija anatomije – forenzična pravljica

V performansu Lekcija anatomije belgijska umetnica opisuje razpad in procese regeneracije telesa na zelo nenavaden način. Njen pacient je otrok, ki ga je sešila iz pletenin. Skvačkan in sešit skupaj, je ta homunkulus, ki leži na mizi za seciranje, opremljen s črevesjem, mišicami in kostmi. S pomočjo endoskopa Marijs Boulogne potuje po tej človeški lutki in zahaja vse globlje v vprašanja o življenju in smrti, lepoti in osvoboditvi ter iskanju božanskega v materialnem. Njena vloga v teh forenzičnih pretikanjih prehaja iz zadrženega kirurga v ljubečo mater. Gledalci tega interaktivnega anatomskega gledališča pa so priča mitičnemu ciklu smrti, rojstva in umiranja ter filozofsko-umetniške transgresije nečesa najbolj bizarnega te vrste. (Hannah Hurtzig)