»Nikoli nisem niti pomislil, da bi grešil ... Storil sem vse, kar mi je bilo naročeno ... In nikoli se nisem pritoževal ... Končal pa bom tukaj v tej črni jami — z razstreljenimi možgani ... Kako bi rekel temu?« vpraša neke vrste angel svetnika morilcev, ki mu je ob budnici zgolj iz stare navade odpihnil pol glave. Svetnik, ki bi po videzu bolj sodil med kavboje, odgovori: »Dober začetek.«

Televizijski program AMC je letos poleti zaključil predvajanje prve desetdelne sezone serije Preacher, ki je nastala po kultnem risanem romanu iz devetdesetih, z odlomkom katerega smo začeli. Avtorja istoimenskega stripa sta Garth Ennis in Steve Dillon; prvi je »naumil« zgodbo, drugi pa poskrbel za njen likovni del. Preacher je v televizijsko-filmskem svetu dolgo časa fural podobno usodo kot jo Krvavi poldnevnik, roman Cormaca McCarthyja, s katerim si delita žanrski oznaki vesterna in grozljivke, skupno pa jima je še opisovanje oziroma upodabljanje izdatnega prelivanja krvi — s poudarkom na skalpiranju; oba sta tudi veljala za neposnemljiva! Podajali so si ju od studia do studia, iskali primernega režiserja ter predvsem scenarista s pravim receptom za adaptacijo. In če na ekranizirano McCarthyevo mojstrovino, v zvezi s katero se je nazadnje pojavljalo celo ime James Franco, še zmeraj čakamo, so se z Ennis-Dillonovo spopadli superbadovska Evan Goldberg in Seth Rogen ter breakingbadovski Sam Catlin ...

Preacherja v določenem trenutku v stripu povzame ena izmed  njegovih »zvezd«, gologlavi brazgotinec Herr Starr, ki mu — mimogrede — protagonist Jesse Custer nekoč po sredini pleše z rambo nožem zareže tako, da od tedaj dalje ob njegovi glavi takoj pomislimo na pomanjševalnico pa še na nek drug organ. »No, pa poglejmo«, pravi glede dogajanja v Preacherju Herr Starr, »imeli smo angela, kurbo, evnhuha, nekaj ducatov idiotov, Irca, ki ga ne moreš ubit, poosebljeni holokavst, občasni dvajset-hodni meni za debeluha vseh jebenih debeluhov, incest, družinske spore, bulimijo, retardiranega otroka (malo smeha ne škodi), ter tihi umik tik pred detonacijo 50 tonske bombe, ki je totalno uničila naš najsvetejši sedež.«

Za dodatno ilustracijo stripa je treba predstaviti še glavne nastopajoče: že omenjenega — v pridiganje prisiljenega(!) — Jesseja Custerja, ki išče boga, potem ko je ta zajebal nebesa in pustil na cedilu vse svoje stvarstvo. Temu je botroval pobeg entitete po imenu Geneza. Ta je kot potomec angela in demona pomota, komet otroškega obraza oziroma nova ideja z nepopisno močjo, ki je primerljiva z božjo! In ta kiks, miks dobrega ter zla, božjastni napad celotnega stvarstva oziroma božji boj s samim seboj, se naseli v Jesseja, ki mu družbo delata njegova punca, poklicna morilka Tulip, in Cassidy, drogeraško-pijanski vampir irskih korenin. Življenjsko zgodbo slednjega lepo zadane naslednji opis: »kot bi imela Bram Stoker in Brendan Behan otroka ter mu dovolila ves čas uživati crack« ...

Preacher je Americana skozi oči severnoirskega imigranta, ki ni do nove domovine prav nič prizanesljiv — požali vse po vrsti ter gre preko vseh meja. Kot bi avtorja Ennisa doletela Jessejeva supermoč, »BOŽJA BESEDA«, s katero je rečeno — storjeno in to dobesedno, ter bi mu je bilo ukazano, da naj razkrije vse svetovne, predvsem pa ameriške izprijenosti. Nič mu ni sveto; niti hišni ljubljenčki! Preacher je mešanica Kerouacovega Na cesti in incesta, šerifovanja Wyatta Earpa ter slike Kristinin svet Andrewa Wyetha. Je kot častna medalja pretopljena iz smrtnonosnih krogel prijateljskega ognja; kositrni vojački v funkciji šrapnelov; sodomija do zadnjega pasavca! Ultranasilna oda Dylanu Thomasu, ki opozarja, da preveč prostega časa vodi v poezijo, hkrati pa npr. New Yorka ne bi mogla opisovati bolj poetično! S filingom za samoironijo Preacher pekel, nebesa ter njuno vmesnost spešta v nekakšno gospel ploščo z naslovom Poden nadnaravnega, ki je z vsemi vriski podjetnih malih bogov kot nalašč za nenehno scratchanje ...

Kadar jih »Tulpa« pusti same, so Jesse, ki načitan feministične teorije »nenehno preučuje svoj pristop k vprašanjem spola«, Cassady ter preacherjevska maskota Arseface nekakšna parodija Svete Trojice. Na trenutke spominjajo celo na patafizično trojko Alfreda Jarrya, ki jo sestavljajo Dr. Faustroll, vesoljni gobec Panmuphle ter pavijan z imenom Bosse-de-Nage, kar po naše pomeni Ritoličnež in ni tako daleč od Arsefacea. Slednji je, kot nekje pravi Cassady, »živi dokaz božjega smisla za humor, s katerim se mora soočiti človeštvo«: iznakaženi, prestrašeni in osamljeni najstnik, ki je preživel cobainovski samomor s šibrovko, ter katerega edina želja je  le še ena priložnost ... Skesano zgovoren, a nerazumljiv, se slini kot lazar v apnu, njegov oče pa z njim od incidenta dalje ni spregovoril niti besede ... »Življenje imitira rit.« ARSEFACE IT!

Če jarryevska mešanica Fausta in trola na vprašanje, če so Kristjani, odgovori, da je Bog, Bosse-de-Nage [bos de naž] pa se ob tem samo smeji – pa tudi Jesse duše ne proda hudiču, slednji je namreč mrtev, ampak jo posodi božji konkurenci, novi ideji, s katero se zlije in ki jo je ena sama moč ... Preacher je nekakšna mešanica Biblije in Jarryevega Kralja Ubuja: Ubublija! Bog je le še en pasji sin; od Vsemogočnega je ostal le brezvezni anagram: god = dog; »buhobvarej«, da bi trdil, da je Edini, že zgolj namig bi izzval salve in rafale smeha - ni ga bolj fejk od Edinega! Navodila za linč vseh vzvišenih identitet hkrati gredo takole: stoja lipovega boga: rezana podoba: kamen-kost nagrobnika: zadnja beseda: zadnjica: ha ha ...

Človek na boga oziroma bog na človeka - npr. ponesreči kastriranega ali pa porno igralca, katerega kariera je propadla po incidentu z banjo in vibratorjem: ena na ena: soočenje – obračun, ne Točno opoldne, ampak v vmesnem času: boj na življenje in smrt od smeha!

Lahko bi nam očitali, da se s tem, ko toliko pozornosti namenjamo sami stripovski predlogi, izogibamo nalogi, zadani Serijskim motrilcem, ter da tako »serjemo« po seriji. Ekranizacija s prvo sezono prepreacha do te mere, da bo v drugo breme ustvarjalne ekipe z adaptacijo približati se izvirniku še toliko večje. Na trenutke malce počasen tempo serije je posledica osredotočenosti na predzgodbo dogajanja iz stripa – Jessejevo pridiganje v teksaški vukojebini Annville – ki je omejeno na eno samo lokacijo, kar je bistveno znižalo višino produkcijskih stroškov ... Televizijski Preacher v nadaljevanju namreč kar kliče po vzoru nekakšnega road moviea, prestreljenega s še več odlomki v stilu vesternov, filmov o vietnamski vojni in sci-fija iz petdesetih let. Predlogi je zvest tako, da so občasna odstopanja od nje povsem v njenem stilu in smiselna – če ne že kar nadgradnja stripa. Karakterizacija osrednjih likov deluje kot del suspenza – prva sezona pripravlja teren počasi in se prav nič ne trudi pojasnjevati; mnogi prizori so le namigi, ki jih štekajo samo fani predloge. Kot slednja pošlje tudi ekranizirana verzija vsak poskus klasifikacije v božjo mater: pustolovska akcijska drama, črna komedija, fantazija z elementi šunda, bla bla bla. Kamera je kot bog, vse vidi, vse sliši, vse posname, zavzema najbolj nenavadne kote, kratke kadre bi lahko razumeli kot božanski perspektivizem ...

Pa dober konec? Za tretjo od šestih knjig zbranih del Preacherja je Garth Ennis napisal »Uvod«, v katerem se je poslovil od svojega najljubšega puba, bara, bifeja, pajzla ali beznice, če hočete, pač placa, kjer se je rad ujel v Trenutek. »The Blarney Stone, pogrešal te bom, zbogom!« piše. Preacher je namreč kot dolg prijateljski pogovor ob šanku, ki ga pogosto zmoti kakšen akcijski prizor iz osemdesetih ala Osmi potnik, prelivajoč kri na barski televiziji, ali pa katera od johnwayneovskih replik. Komik Bill Hicks: ljudje, sebični idioti oziroma »obuti virus« ... pa dobre babe, ki »znajo« poskrbeti zase, nagačen svizec in »marsovski nigerji«, jebemtiboga!

Ennis posvetilo pajzlu konča z vprašanji njegovega prijatelja: »In res ga ni več? Si prepričan? Porušen do tal? Dobro, nikoli več mi ne bo treba it v tisto grozno, temno, jebeno luknjo. Hvala, Jezus!« Podatek, da se je isti Ennisov prijatelj na poslovilca Blarney Stonea pripeljal 3000 milj daleč, ni zanemarljiv ...