Neki italijanski filozof je nekoč govoril o medvladju. Času, ko staro umira, novo pa se šele rojeva. Da staro zares umira, je jasno šele, ko mu začnemo graditi spomenike, ga postavljati v muzeje in nenazadnje, ko mu pišemo nekrologe. Zdi se, da v zadnjem desetletju TV-serije to počnejo s tradicionalnim modelom medijske produkcije. Od moralično-liberalne epopeje Aarona Sorkina The Newsroom na HBO-ju preko nedavno recenzirane Showtimove serije The Loudest Voice, ki tematizira Fox News, do današnjega objekta, HBO-jevega paradnega konja Nasledstvo, v izvirniku Succession. Prejšnji konec tedna se je zaključila druga sezona omenjene serije, glede na vse nagrade in dobro gledanost pa ne preseneča, da so se na HBO-ju že kaka dva meseca nazaj odločili, da bodo posneli tudi tretjo sezono. 

Glavni ustvarjalec serije je britanski pisec Jesse Armstrong, ki ga boste nekateri prepoznali kot glavnega pisca Peep Showa, poleg tega pa je z Armandom Ianuccijem sodeloval pri pisanju politično-zakulisnih prigod Malcolma Tuckerja, neusmiljenega birokrata iz serije The Thick of It ter filma In the Loop.

Osrednjo figuro serije Nasledstvo igra škotski igralec Brian Cox, ki se je med drugim proslavil v britanski gledališki sceni z naslovno vlogo Shakespearovega Kralja Leara. Izbira Briana Coxa tako ni naključna. Podobno kot kralj Lear je Logan Roy, glavni lik iz serije, ostareli patriarh, ki mora za vodenje svojega imperija izbrati naslednika. Britanske ravnice iz kultne tragedije sicer nadomesti medijsko-zabaviščni konglomerat Waystar Royco, tri hčere pa trije sinovi in ena hčerka. A literarni presežki angleške renesanse niso edina snov te serije.

Glavnino svojega materiala črpa iz realnega življenja. Največ vzporedic je tako možno najti med Loganom Royjem in Rupertom Murdochom. Tako Rupert Murdoch kot Logan Roy sta iz pastirskih koncev nekdanjega britanskega imperija prišla v obljubljeno deželo živeti ameriške poslovne sanje. Oba sta šepetalca svetovnim voditeljem in “killer mode” direktorja, ki se srečujeta s krizo nasledstva. Tako News Corp kot Waystar Royco sta globalni delniški družbi s pridihom družinskega podjetja, kjer bolj kot ideološko pričakovana meritokracija kraljuje nepotizem. Niso pa Murdochovi edini navdih serije. Zlahka zaznamo tudi nekatere družinske dinamike Trumpovih, Redstonovih in nenazadnje celo Disneyjevih, spomnimo zgolj na kampanje Waltovih in Royjevih potomcev za menjave direktorjev korporacije, ki jo smatrajo za svojo zapuščino.

Serija torej tematizira življenje enoprocentašev in temu primerno je vsaka epizoda postavljena v okolje jet-set lajfstajla. Najsi bodo to zrežiran lov na divje svinje na Madžarskem, poslovne konference, high-society fantovščine, družinski oddih na jahti v Dalmaciji, poroke v angleški graščini ali podelitvi nagrade za življenjsko delo v rojstnem kraju Logana Royja. V bogatunski raj pa vdirajo motnje, ki jih prav tako navdihuje globalna realnost. Od poskusa prevzema družinske dediščine s strani hedge (izg. heđ) skladov do fikcionaliziranega Bernieja Sandersa in gibanja hešteg MeToo. Zunanji izzivi se vedno prepletajo z notranje-družinsko dinamiko po principu dog eat dog. Ponovno so tako preigrani vsi klasični motivi na prepletu družine in moči, od Kajna in Abela do Ojdipa. A naj vas ta opis ne zavede. HBO serijo trži kot comedy-dramo, black comedy, satiro.

Večino komičnega učinka proizvajata dva outsiderja, priženjeni Tom Wambsgans in oddaljeni bratranec Greg the Egg. Med njimi se ravno zaradi tega, ker sta po standardih družine Roy reveža, splete čudovita bromanca, ki na trenutke spominja na še en skoraj dovtipski comical relief C3PO in R2D2. Drug mehanizem je resnobna komedija, ki funkcionira na podoben način kot že omenjeni The Thick of It.

Čeprav se zdi, da je v osrčju serije zgodba o obvladovanju medijske multikorporacije, pa je njeno day-to-day obratovanje in prikaz logike produkcije v drugotnem planu. V tem je podobna HBO-jevemu gigantu Sopranovi, pri katerih je gledalec sicer prepričan, da gleda mafijski šov, v resnici pa se mu razodevajo univerzalne družinske dinamike. Pri seriji Nasledstvo sicer o univerzalnosti družinskih dinamik težko govorimo. Se pa ravno v tem delu, vsaj po avtorjevem skromnem mnenju, skriva privlačnost serije. Slednjo bi najlažje opisali kot pornografijo degeneriranih bogatašev.

“Koliko stane štiri litre mleka?” svoje podanike sprašuje Logan Roy v eni izmed bizarnejših epizod druge sezone. Vprašanje, na katerega potomci ne znajo odgovoriti, ponazarja njihovo odtujenost od stvarnosti večine ljudi. Logan Roy je pač self-made man, ki je ustvaril toliko bogastva, da je z njim za vedno uničil svoje otroke. Prikaz skorajda karikaturnih bogatih razvajencev je pornografski element, ki smo ga omenili maloprej. Od najstarejšega sina, ki s svojim dekletom- prostitutko živi na oddaljenem ranču nekje v puščavi ter med snemanjem podcasta o Napoleonu za bajne denarje kupi njegov mumificiran falus, preko drugega “daddy issues” japijevskega sina z močno afiniteto do nazalnega smučanja po belih strminah do čudaškega najmlajšega sina s psihoseksualnimi težavami, ki ga odlično upodobi brat modela iz Sam doma. V začetku še najbolj normalna deluje hčerka, a se tudi ta izkaže za nesamozavestno poliamorično power-hungry figuro.

Kljub temu, da serija obravnava številne teme na križišču medijev, politike in ekonomije, v prvi plan postavlja like, kakor so ti pozicionirani znotraj družinskih dinamik. Bolj kot logiko medijske produkcije, stanje novinarstva ter družbene patologije, nam Nasledstvo v prvi plan postavlja predvsem psihološki razvoj in posledično motivacijo članov družine Roy. Na analitični nekrolog in dokončni pokop tradicionalnih medijskih konglomeratov bo torej treba še počakati. Morda ga prinese tretja sezona prihodnje leto ali pa mikroblogerji v roku 10-15 let.