Spomnimo. Pred tremi leti se je po mnenju tako rekoč celotnega spektra političnih komentatorjev v malone vseh medijih vseh oblik in platform zgodil največji šok v zgodovini demokracije Združenih držav Amerike, se pravi demokracije nasploh. Na predsedniških volitvah je zmagal skorajda naše gore list Donald Trump, kar za ZDA in svet gotovo niso bile najspodbudnejše novice. A kaj je ta slaba novica v primerjavi z najboljšo novico zadnjih desetletij ob isti priložnosti: Hillary Clinton je volitve izgubila ter s tem postala največja luzerka - raba jezikovnega spola je nevtralna - v zgodovini demokracije Združenih držav Amerike, se pravi demokracije nasploh. Zmaga manjše abominacije nad večjo je po korporativnih medijih in javnosti nasploh usekala kot strela z jasnega. Doživeli so totalni kolaps, dejstvo se jim je zataknilo v grlu, niso ga mogli prebaviti, povsem nepripravljene jih je frapiralo, da preprosto niso mogli dojeti, kako so se lahko znašli v realnosti, katere obstajanje je bilo dobesedno nemogoče, onstran nulte točke njihovega verjetja, na katerem so si izgrajevali svet.

Po treh letih se je ta nerealna realnost razrahljala ter postala realna tla, koder t.i. kritična javnost v čudenju, kako da naštevanje očitnih laži, podčrtavanje rasističnih izjav, raziskovalnonovinarsko nastavljanje pasti, preiskovalne komisije, tožbe porno igralk itn. nimajo absolutno nobenega haska, nemočno caplja za Trumpovo dekonstrukcijo javnega diskurza. Tako je v historičnem samozavedanju že napočil moment, ko Dogodek Trupma iz popolne nenadejanosti oz. nemogočnosti postopoma prehaja v zgodovinsko nujnost. Ne le, da zadnje predsedniške volitve v ZDA niso izvenzemeljsko presenečenje, v kakršnem se je tedaj samoobčutil političen živelj, temveč se sploh niso mogle razplesti drugače kot z zmago Donalda Trumpa.

To zavedanje seveda ne prepreda vodstva in glavnine Demokratske stranke, ki še ni ponotranjilo dejstva, da s Trumpom ni slavil zgolj skrajno desni populizem, temveč je obenem do konca popušil liberalistični korporativni centrizem, kakršnega je poosebljala prav prva luzerka Clinton in s katerim prek mlačnežev tipa Biden tudi dandanes posiljujejo volilno telo. Narod ZDA žal zaenkrat nima te sreče oz. si svoje sodbe še ne bo pisal sam, pač pa mu jo bosta Twitter in Demokratski nacionalni komite. So pa malo prej opisani premiki glede mišljenja in analize najnovejše zgodovine ZDA že povsem zaznavni v filmski in televizijski produkciji.

Primer prve je npr. film Vice ali Mož iz ozadja po naše, v katerem smo priča odličnemu prikazu machiavelističnega vzpona Dicka Chaneyja, čigar delovanje sicer ni istovetno sedanjemu Trumpovemu haranju po množičnih medijih, kolikor se je pač posluževalo dobrih starih hinavskih laži, namišljenih v globoki senci oblasti, a je vendarle zelo dober primer mišljenja nekega nedavnega zgodovinskega momenta, ki je globoko in bistveno zažrt v potek dandanašnje zgodovine. Mimogrede lahko osupnemo, kako naravnost angelska pojava postane Trump v primerjavi z Bushevim brutalnim zločinskim aparatom. Proti slednjemu vsi masovni mediji niso našli toliko žal besed, kot jih dandanes vsako uro pljuvajo po Trumpovi ksenofobiji in nesramnosti, hkrati pa so seveda hvalili Obamov občutek za občevanje s soljudmi. Ubijaj z droni, a bodi vljuden, pa bo. Nobelova nagrada.

Primer druge pa je predmet tokratnih Serijskih motrilcev, ki ga lahko po dolgem uvodu končno razkrijemo. Govorimo o Showtimeovi mini seriji The Loudest Voice, posneti po knjigi The Loudest Voice in the Room Gabriela Shermana. Gre za kroniko delovanja novičarske televizije Fox News od njene ustanovitve do današnjih dni. Najglasnejši glas pa je nadimek Rogerja Ailesa, ki ga je medijski mogul Rupert Murdoch najel za vzpostavitev konzervativne televizije, konkurenčne etabliranim televizijam, kot je CNN, ter novoustanovljenim liberalnim platformam tipa MSNBC. Glavnega lika upodablja gladiator Russel Crowe, in sicer v zadnje čase vse bolj priljubljeni hollywoodski igralski obrti, da vzameš zvezdo z zavidanja vrednim stasom in glasom ter ga spreobrneš v fizično odurno spako, v tem primeru objestnega fat fucka tik pred infarktom. No, če se naš gladiator morda marsikomu ne zdi tako daleč od starega pohotnega ogabneža z ogromno moči, pa je to toliko bolj očitno na primeru njegove miniserijske žene Beth Ailes, stasite postarane gospe, ki jo igra manekenka v tridesetih Sienna Miller.

A kakorkoli že, kot smo nakazali, nas serija zanima predvsem z vidika naslavljanja trumpizma, kar je tudi njena očitna, nedvoumno izražena intenca. Fox News, zaradi ekstremizma, nedoslednosti in idiotizma dolgoletna tarča vseh ostalih, seveda pretežno liberalnih medijev, je pač kal javnega delovanja, ki s pojavom Donalda Trumpa ni bilo še nikoli v boljši formi. To posebej pooseblja prav Ailes. Dolgoletnemu konzervativnemu vplivnežu, nekdanjemu Reaganovemu svetovalecu in enemu ključnih ljudi republikanske ideologije so se z Murdochovim kapitalom uresničile mokre sanje. Za razliko od ostalih medijev, varno zapeljanih v buržoazen ideološki dremež, da objektivno in brez ideologije, zgolj neodvisno poročajo novice, je kot temelj delovanja nove mreže povsem nedvoumno vzpostavil - agendo.

Vse se začne spodaj: ne gre za običajno novinarsko nakladanje, ampak je treba z močno mnenjsko uredniško politiko nagovoriti malega človeka, povprečnega Američana, delovnega Janeza ter njegovo svobodo življenja, govora in lastnine, ki mu jo skuša odvzeti skorumpirana in z ostalimi mediji spajdašena liberalna oblast. Ameriške tradicionalne vrednote, trikratno podčrtavanje našega videnja sveta in trdovratno lajnanje naše resnice. Ne rabimo nagovarjati vseh, dovolj je zagotavljanje zaledja že prepričanim. Če nam oporekajo tako imenovana dejstva, toliko slabše za njih. V prvem planu glasni možakarji pravomoške stare šole, ženske morajo biti lepe, nališpane, svetlolase in s krilom najdlje do vrha kolen.

Ni skratka težko povleči neposredne vzporednice s Trumpovim postopanjem, toliko bolj, ker je bil Ailes svetovalec njegovi kampanji, s tovarišem Donaldom pa neposredno komunicira tudi v seriji. Tako skozi kronologijo vseh ključnih dogodkov od ustanovitve Fox News sredi devetdesetih dalje - 11. september, Bushev režim, predsednikovanje Obame, vzpon Trumpa - razbiramo, kako je Ailesova agenda, brezkompromisno stremljenje pa absolutni moči, namaskirano v dobrobit povprečnega Američana ter projicirano kot svet, kakršen je že bil in bi moral biti spet, pa so ga grde nedomoljubne levičarske elite ukradle in dale ženskam, črncem in pedrom, spočela predsednika Donalda Trumpa. Če je bil Bush mlajši tipični rezultat recimo temu zunanjih okoliščin nedemokratičnosti dvopartijske parlamentarne demokracije, netransparentnosti volilnega sistema ter strahovlade po terorističnem napadu, je Trump logični nasledek notranjega razvoja tega senzacionalisičnega konzervatizma, ki spodjeda oz. je spodjedel paradigmo liberalistične politične korektnosti.

To pa je tudi pohvalna poanta serije, ki bi ji sicer lahko očitali marsikaj. Da npr. vse zlo tega sveta in glavno krivdo za konzervativni triumf pripisuje skorajda izključno Ailesu, obenem pa je nevarno razumevajoča do Murdocha in njegovega imperija, saj kako bi lahko slednji kot odgovorni lastnik holdinga nadzoroval takšno pošast. Da je klasično prepredena z domoljubnimi čustvi, onstran katerih se mainstream produkcija o politiki v ZDA očitno ne more in ne more prebiti. Ali da si tudi čisto kot obrtniška pripoved privošči kiks tu in kiks tam. A v vse to se seveda ni za zapikovat. Njen objekt in mišljenjska premisa sta večji od nje same. Že da se ne sesuje pod njuno težo, je velik uspeh. Lahko le idealistično, ob trenutnih razmerah pravzaprav idiotsko upamo v prenos njene dedukcije v realpolitične razmere.