Dororo

Dororo

Recenzija izdelka
7. 6. 2019 - 13.00

Na zahodu straši duh animeja. No, animeji so sicer prišli že prej, v starih časih se je na POP TV predvajal Dragon Ball in nemški RTL 2 je imel bogato popoldansko režo za dotični medij, vendar japonska animacija danes zagotovo ni pred nami le kot kurioziteta za otroke, temveč je dospela skozi glavna vrata in na rdeči preprogi. Če se je včasih animeje dobivalo preko vprašljivih dobavnih podjetij in sifilitičnih torrent strani, jih danes posvajajo največje pretočne strani, ki jih ne le predvajajo, temveč tudi financirajo. 

Mitološke zgodbe fantazijskega avtorja Neila Gaimana, založba Sanje
 / 24. 1. 2019

To je posebej dobrodošlo, saj si japonski studii lahko s finančno podporo privoščijo višjo produkcijo, ki pri sezonskih animejih sicer prepogosto šepa, z zahodnim vložkom pa nam je predočena visokokvalitetna slikovna podoba, animacija in režija. V tej maniri smo lahko v zadnjem času na Netflixu gledali obče hvaljeni seriji Baki in Devilman, prste v maslo pa je potisnil tudi Amazon, ki je sopodprl predmet današnje obravnave - Dororo. Ta je podobno kot dela Neila Gaimana primer moderne fiktivne remitologizacije. V tem primeru japonske. 

Ponovni vznik zgodb, ki bazirajo na ljudskem izročilu o nadnaravnem, se je na Japonskem začel v prvi polovici dvajsetega stoletja. Vzporedno s prihodom zgodnjih verzij popularne kulture se je zgodil tudi preporod zanimanja za mitologijo, ki so jo avtorji vpeljali v moderno okolje ali pa preinterperetirali za nazaj in postavili v obdobje samurajev. Nekoliko izpete zgodovinske romane so osvežili s pridihom nadnaravnosti in za to uporabili bogat zaklad mitoloških zgodb, legendarnih oseb, božanstev in demonov. Ta tradicija se je v moderni dobi ohranila predvsem zaradi značilnosti japonskega verovanja, v katerem vzporedno soobstajata animistični šintoizem in budizem. Tako se je ohranila vera v poduhovljene lastnosti naravnega in družbenega sveta, napolnjenega z duhovi in božanstvi. Ti prebivajo v predmetih in tudi personificirajo človeške hibe ter popredmetijo čustvena stanja.

Toleranca za panteistična verovanja s strani japonskega budizma je proizvedla zanimiv konglomerat med obema ter ohranila antična verovanja in mitološko izročilo. S tem ko so v sedemnajstem stoletju s strani šogunata Tokugawa močno preganjali krščanstvo in ga s prenekaterimi pogromi zatrli, tako kot drugod po svetu ni prišlo do izbrisa poganskih verovanj. Japonska kultura je tako posedovala pomenjenje z močno komponento začaranosti. Kot kulturna usedlina se je ohranila še do danes z vrsto bolj ali manj eksplicitnih navezav in namigov. Iz mitoloških tropov, ki so se zadevali nesrečo in trpljenja, je navsezadnje vzniknila svojevrstna tradicija grozljivk, po kateri so Japonci še posebej znani.

V kontekst vračanja k mitoloških zgodbam in njihove tranzicije v popularno kulturo spada tudi Dororo. Izvirna manga oziroma japonski strip je izhajala med letoma 1967 in 1969, vzporedno z anime adaptacijo, nagovarjala pa je v tistem času že omenjeno novoodkrito obsesijo z mitološkim izročilom, predvsem demoni, ki jih v japonskem pripovednem svetu mrgoli. Avtor Osamu Tezuka, sicer preminul v osemdesetih letih, je pridobil sloves enega od očetov mange; nekateri ga imajo za japonsko verzijo Walta Disneyja, ki mu je bil tudi velik navdih.

Tezuka je leta 1947 pričel s striparjenjem pod močnim ameriškim vplivom in ustvaril vzorec za distinktivno vrsto japonskih stripov, ki so skupaj z animeji postali popkulturni sinonim za japonskost. To se je zgodilo s prodorom celovečernih animiranih filmov, najbolj znana je produkcija studia Ghilbi, in animiranih serij, ki ciljajo na odraslo populacijo. Animeji posedujejo drugačen način podajanja zgodbe, režije in tropov od zahodne produkcije, s čimer delujejo kot svež veter. Dororo nekako ironično ponovno prirejajo prav zahvaljujoč tem valu popularnosti, medtem ko je izvirnik sodeloval pri vzpostavi tistih prvinskih tropov animejev, ki so v 50 letih po njegovem prvem izidu razvili lastnosti, s katerimi so žanr popularizirali in tudi omogočili njegovo moderno adaptacijo. 

Propad šogunskega sistema na Japonskem v 19. stoletju in restoracija cesarske nadoblasti
 / 14. 2. 2016

Dororo je zgodba o istoimenski siroti, ki se potika po od vojne razvrvani Japonski šestnajstega stoletja. Dogajanje je postavljeno v čas vsesplošnega konflikta dobe Sengoku oziroma Obdobja vojskujočih držav, ko se je dogajal pravcati battle royale med japonskimi fevdalci. Ti imenitneži so furali boj vseh proti vsem, neprestano vojno stanje, ki je trajalo skoraj 150 let interegnuma oziroma brezvladja med propadom šogunata Ašikaga in vzponom dinastije Tokugawa, ki smo jo pred leti obravnavali v Repetitiu. Dororo se ukvarja z tatvinami in osnovnim preživetjem, vendar pade v roke tolovajem, pred katerimi - kot tudi demonom, ki jih pohrusta -, ga reši ronin po imenu Hyakkimaru. Ta ni le samuraj brez gospodarja, temveč invalidna spaka, ki se premika zaradi kondenzirane želje po maščevanju. Pred rojstvom ga je namreč njegov oče kot svojega prvorojenca v zameno za moč in bogastvo prodal dvanajstim demonom. 

Ob Hyakkimarovem rojstvu so demoni prišli po obljubljeno in mu pobrali vse, ostal je brez okončin, kože, oči, ušes in sluha ter občutka za bolečino, le intervenciji Bude se ima za zahvaliti, da je ostal živ. Njegov oče ga veli ubiti, vendar po spletu naključij spet preživi, posvoji pa ga izdelovalec umetnih okončin. Ko Hyakkimaru odraste, si da namestiti rezila na okončine in odide pomoriti demone ter si povrniti, kar mu je bilo ukradeno. Kot lahko slutimo z vzporednicami mitov, kot sta tista o rojstvu Ojdípa in Párisa, se Hyakkimaro poda na pot, ki ga bo pripeljala v konflikt z očetom. Stvari namreč niso moralno preproste, s povračanjem svojih terjatev demonom se v deželo vračata tudi smrt in lakota, ki ju je z žrtvovanjem sprva skušal odvrniti njegov oče.

Medtem ko Hyakkimaru uničuje zle demone in si skuša spet pridobiti človeškost, ki jo je izbrisala popolna čutna deprivacija, je očetu, svoji družini in svojemu narodu prinašalec nesreče. Paradoksno je s tem, ko si spet prisvaja telesne dele in postaja celota, tudi sam primoran delovati z nasiljem. Obenem s pridobivanjem človeškosti le-to tudi zapravlja z dejanji, v katere je primoran zaradi dobe nasilja, v kateri živi, ter svoje nenavajenosti na dvoumnosti človekovega bivanja. Bolj kot se pridobiva nazaj, bolj se izgublja v soočenju s tistim, kar mu je bilo prihranjeno, ko je bil le človeška lutka.

Dororo postavlja bivanjska vprašanja, ki kažejo na nasprotja v simptomatičnosti človeškega. Ni čudno, kajti navezuje se na mnoge japonske mite, ki tako kot nordijski, slovanski, grški ali katerikoli drugi v svoji prenesenosti in simboliki obravnavajo grobe izzive, ki jih je življenje skozi zgodovino vedno postavljajo na pot tako posameznikom kot narodom. Vsebuje dobro mero akcije in sekljanja ter krvavih nagnusnosti; medtem ko je zgodbovno malce prepoln absurdnosti in klišejev, ga je vsekakor vredno izkusiti, že vsaj za to, ker prikazuje, kako Japonci obravnavajo lastno mitologijo.

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness