Piše se leto 2006, recimo da je julij ali avgust. Smo v ljubljanskem študentskem domu Akademski kolegij, ki tisti čas ne premore internetne povezave, zato so se njega prebivalci primorani družiti ali pa izogibati družbi na bolj primitivne načine. Ljubljana je že precej opustela, kdor je lahko, je odšel kam, kjer je lažje prenašati vročino. Avtorica te recenzije se zavoljo preteklega študijskega leta, ki ga je preživela v precejšnji eksistencialni megli, sooča z nenapredovanjem v 3. letnik. Njena edina rešitev je, da opravi izpit iz metodologij družboslovnega raziskovanja. A namesto vestnega piflanja je ravno sredi svoje plodovite kariere obsesivnega motrenja TV-serij.

In tisto je bilo dobro obdobje, o, ja; v ospredju pozornosti pa danes kultna Six Feet Under, ki je tedanje akademske obveznosti te piske gladko povozila. Stvaritelj te slovite nadaljevanke Alan Ball se je v zadnjem desetletju podpisal denimo še pod True Blood, ki je pri gledalcih bolj ali manj vzbujala bodisi nečloveško navdušenje bodisi ne povsem opisljiv odpor. Njegovo najnovejšo Here and Now smo tako motrilci pričakovali z vsem zanimanjem, ki je v takih situacijah pač sploh smiselno, torej z zanimanjem, ki ni pretirano, a zaradi ustvarjalčeve nekdanje slave tudi ne povsem neobstoječe.

In kaj smo dobili? Šamar na obličje rahitičnega pričakovanja. O tem se sedaj strinja večina kritikov in gledalcev, strinja pa se tudi produkcijska hiša HBO, ki seriji ne namerava nameniti še ene sezone. Rekli boste, pfff, zdaj pa še Radio Študent negativistično tuli v ta rog, a kot bomo skušali na kratko prikazati, gre pri tem res za milostni strel; HBO je pač ugotovil, da si ne bo tako enostavno odrezati kosa liberalne pogače posttrumpovske Amerike.

Če naredimo obdukcijo, ugotovimo, da Here and Now ne samo igra na zlizano karto družinske drame v kaotičnem svetu, temveč to počne obupno pridigarsko. S tem seveda ni rečeno, da serija nima kakega prav ljubkega potenciala. Mati in oče Bayer-Boatwright sta nekdanja hipija, ki sta si – v Portlandu, kje pa drugje – omislila fini karieri in nekonvencionalno družinico: deklico iz Liberije, dečka iz Vietnama in iz Kolumbije ter še eno čisto lastno biološko potomko. (Mi smo ful za raznolikost, a štekaš?) Tamali so bolj ali manj odrasli in se spopadajo … saj res, s čim pa? Pravzaprav je nemogoče reči. Liki so namreč nastavljeni tako hlastajoče po pravici in drugih visokih idealih, da v tem procesu skorajda požrejo same sebe. (Mi smo si ful različni, ampak vsi hočemo pravico na svetu, a štekaš?)

No, razen najmlajše potomke tega »družinskega eksperimenta«, kot ga imenujeta glavi družine. Boleče bela in navadna Kristen si bolj od vsega želi tega, da bi imela neko svojo idiosinkrazijo, pa naj bo to katerakoli človeška značilnost že. Unikatni bratje in sestre ji namreč nabijajo blazen kompleks, da ni nič posebnega, ker so njene bele skrbi tako impotentne. (Beli ljudje smo tako dosadni in privilegirani, a štekaš?) Poleg Kristen imamo njeno starejšo sestro Ashley, ki se skozi deset epizod serije vse bolj približuje svojemu črnskemu bistvu, na drugi strani pa je Duc, ki skuša svoje vietnamsko poreklo čim bolj skriti in pozabiti nanj. (Vsi mamo travme iz otroštva, a veš, no?)

Najmanj pretenciozen v vsem tem se zdi najmlajši posvojenec Ramon, na kogar se veže tudi zaplet, ki je verjetno kriv za to, da smo nekateri najbolj vztrajni serijo pogledali do konca. Ramon je boemski gej, ki začne med razvijanjem svoje videoigre doživljati slikovite halucinacije. Med tem se še malo zaljubi v seksi in pronicljivega hipsterskega natakarja Henryja, za kogar se izkaže, da je klošar?! (A si hipster al' si klošar? Ahaha, hohoho, a štekaš foro?) Henry med drugim poskrbi za eno izmed mnogih klavrnih lekcij, s katerimi nas Ball kreše po glavah: vsi bi morali nehati gledati v telefone in iti malo v naravo. No, a lik Henryja je hitro brez posebnega pojasnila izgnan nazaj v svoj klošarski svet, Ramon pa halucinira naprej in zaradi njegovih blodenj srečamo psihiatra Farida, ki kot musliman, ki se mu ta vera gabi, pristavi seveda še svoj pladenj težav z identiteto in s travmami ter svojim mestom v svetu.

Čeprav tu opisani in še nekateri neomenjeni stranski liki ter zaplet sam delujejo dovolj kompleksno, da bi lahko povedali tudi kaj vznemirljivega, pa trpijo za popolnim pomanjkanjem rahločutnosti, ki jim je ustvarjalci serije žal niso namenili. Pri čemer očeta, filozofa Grega, čigar edina knjiga, ki jo je kdaj napisal, je tudi izvor naslova serije, in panično-pokroviteljske matere Audrey sploh še nismo zares obdelali. A tudi od njiju bi zaman pričakovali kaj drugega kot po formi silovite, po vsebini pa slabotne govorance o vzvišenih namenih.

Če smo zadnjih nekaj let govorili o serijah, ki da naj bi s svojo izjemno filmskostjo povozile celo filme same, kar je že samo po sebi težavna predpostavka, tega z gotovostjo ne bomo mogli reči za Here and Now, ki – z dobrimi nameni, kakopak – veličastno potone na dno lastne velepomembnosti in tam počiva na lovorikah kvaziprogresivnosti. Z veliko muko se je namreč treba prebiti do zadnjega prisiljeno katarzičnega dela, ki nam le še potrdi, da kjer smo iskali drznost, žlahtno čudaškost in ostrino Six Feet Under, nam ostane le postana čorba čustvenih izpadov, pravičniških govorov ter enih najbolj mučnih in turobnih seksualnih prizorov v zgodovini televizije.

Kjer smo videli nastavke, ki bi lahko – bolj spretno razviti – morda celo res naslovili kako akutno stanje sveta, smo dobili le znucane lekcije o empatiji, identiteti, sprejemanju drugačnosti in moralnih dilemah, ki – delno razrešene – poskrbijo za duhovna razsvetljenja likov. Zeeeeeh. A pri seriji je morda še najbolj od vsega nejasno, komu hudiča je namenjena. Kdo točno tripa na to? Kajti konec koncev imamo še liberalceljni krvavečih src svoje skrajne meje tega, koliko pravičniških otrobov požremo. Pa da ne bo pomote, teme, ki jih Here and Now skuša naslavljati, so nedvomno pomembne. A žal njihova nadvse nerodna artikulacija odvrne celo tiste, ki se z nespretno podanim sporočilom serije v osnovi celo strinjamo.