Hrvatska do Netflixa

Recenzija izdelka
19. 4. 2018 - 13.00

Ko človek ob priliki spet pride do tega, da piše o serijah, ga popade predobro znan vzgib. Skurcat formo, popljuvat potuho njene vsebine, prekleti vse neštete ure, ki bi jih v življenju lahko izgubil neskončno kvalitetneje, npr. s spanjem, bluzenjem po internetu in prekomerno masturbacijo, v špuro česar bi lahko eventuelno vključili tudi kakšno malo boljšo nadaljevanko. Potlej pa z moraličnim zadoščenjem zaradi tako dobro opravljenega dela in pozirajoč v počasnem posnetku do pajzla pod blokom na dvojni viski, čik, flirtanje s kelnarco ter nasajanje na svojo nad usran svet razpeto dobroto, tako frajersko vzrejevano sredi lastnega privat gnoja. Ampak, pizda, kaj pa če se ti potlej zasvita, da je tvoje obstajanje zgolj biti protagonist neke serije? Ha. Zajebeš scenariste in producente, odrešiš motrilce in narediš edino možno res etično stvar – šus v glavo.

Tole pizdenje, h kateremu se še vrnemo, naj bo uvod v tekst o hrvaški seriji Novine, po angleško The Paper, mi pa bi jo lahko prevedli kot Časopis oz. Časnik. Cajtung pač. Televizijska produkcija naših bivših bratov, danes južnih, se pravi najboljših sosedov je verjetno najrazvitejša v regiji, da ne rečem na Zahodnem Balkanu ali bognedaj na prostoru bivše Jugoslavije. Če se ne spuščamo v podrobnosti vala lastnih limonad, serialnih koprodukcij ter nasploh konstantne prisotnosti domačih profesionaliziranih stvaritev, s čimer ne mislim toliko dejstva, da so vsi ustvarjalci pač plačani, kot npr. igranje onstran pačenja zdaj v štajerščini zdaj po gorenjsko, lahko v naših oz. njihovih Novinah prepoznamo vrh državne in regionalne serijske produkcije.

Serijo scenarista Ivice Đikića je za hrvaško nacionalno televizijo posnela produkcijska hiša Drugi plan, pred kratkim pa jo je odkupil multinacionalni lopov naših ur Netflix, ki se tudi sicer zažira v lokalno serijsko motrenje, npr. islandsko, špansko, francosko, brazilsko itn., Novine pa so njegova prva v kakšnem slovanskem jeziku. Razlogi za ta komercialno izjemen uspeh se bodo skristalizirali ob malo podrobnejšem vpogledu.

Če na kratko navedemo sinopsis. Časopis po imenu Časopis oz. novine po imenu Novine so tik pred menjavo lastništva; od bivšega novinarja, zdaj rejenega lastnika jih odkupuje lokalni gradbeni tajkun, mi pa smo priča raznim mahinacijam okoli poslov, korupcije, pokvarjene policije, županovega machiavelizma, nadškofovega pokroviteljstva. Skratka, posttranzicijska družba, bi rekli v neki drugi govorici. Stvar spremljamo s perspektive raznih subjektov, prvenstveno novinarjev, dalje pa poslovnežev, policajev, politikov itn., ki pa imajo, kot bomo videli, nenavadno uniformiran pogled na svet.

Vizualno je serija neoporečna, v svoji bolj ali manj vrhunski fotografiji gre mestoma tudi predaleč, npr. kopica polžje upočasnjenih posnetkov hoje, mimik, raznih kakor art okraskov, ob siceršnji fini tempiranosti največkrat povsem nepotrebnih. A kakorkoli, v fenomenu tistega, čemur pravimo, da je fajn posneto, je na teh prostorih, pa i šire, hja, najbolj fajn posneta serija do zdaj, mesto Reka, kjer se vse skupaj odvija, pa je dobilo razglednico, ki zlahka parira npr. Albuquerqueju v Breaking Bad ali Baltimoru v The Wire.

Te vizualije se same napajajo iz svojih omenjenih predhodnih ali duhovnih mater, kar je v zadnjih letih najbolj razširil prav Netflix s svojo maksimo Dajmo visokokvalitetno pofotografirat še tako sranje, gleda se ja z očmi, ne z umom. Mimogrede, na tem se je tudi pojem quality TV razklal in skozlal čez lasten nič, češ da je v zadnjem desetletju televizijska serialnost ne vem kako napredovala in celo presegla film itn. Malo na pamet, pa vendarle bi tukajle podal prav nasprotno tezo, serije so mogoče videti boljše, razkol med kakšno res prevratno in generičnim sranjem pa je isti ali celo večji kot pred dvajsetimi leti.

A gremo nazaj k našim Novinam, ki so čisto spodobne, gledljive in v določeni meri celo progresivne, prav v tem pa je morda njihova največja šibkost, da je namreč tisto, kar je izvenserijsko, nekako onstran gole serije. Če lahko vizualno parirajo katerikoli netflixovski nanizanki, najbolj zažarijo v lokalni realnosti, nedosegljivi nepoznavalcu balkanskih razmer. Ta realnost hkrati tudi ni izkusljiva v zgolj vizualnem mediju oz. v slednjem polno funkcionira le ob nevizualni podstati. Da je na čelu igralskega ansabmla Srbkinja z beograjskim naglasom. Da je iz panoramskih posnetkov vidna italijanska zgodovina mesta. Da je eden od likov gej oz. je sam župan prikrit objestni peder. V Hrvaški, državi, kjer je kot Kosovo v Srbiji ali zlato fiskalno pravilo v Sloveniji v ustavi ovekovečena družina oče, mati, otrok.

Motrenje na še bolj mikro ravni pa nas pripelje naprej oz. nazaj do našega uvoda. Viski, čiki, moraličnost. V malone vseh malce trilerskih, noirskih, detektivskih, skrivnostnih, raziskovalnih serijah imamo ponavadi glavne like, ki so privat sicer za en drek ljudje, slabi možje, domače ognjišče zapostavljajoči pijanci, ker da imajo višje poslanstvo, treba je pač zadostiti pravici. Zaradi te tihe samoumevne zasluženosti jih je toliko tudi neznosno tečnih. Že že, z nekom nekaj ima, življenje, zvezo, otroka, karkoli, oh, ampak jaz, jaz in moj boj!

No, v Novinah imajo vsi svoj boj, in to prav v tej lažni etični strukturi, ki je pojerbana kot serijina splošna fotogeničnost. Kar jih iz nje vsaj deloma rešuje, je pač pristna balkanska objest. Kolikor ga pijejo v eni sezoni Novin, ga ni v vseh sezonah spila vsa policija v The Wire. Gledaš to in si nonstop žejen. Temu dodajmo res hudo neleseno igro, pri nas takšno redkost, jezikovno razkošje na več ravneh, posebej preklinjanje je primerljivo s kakšnim Deadwoodom, ko slišiš, kako lepa je hrvaščina oz. srbščina oz. bosanščina oz. črnogorščina, u pičko mater da me jebeš, in splošna punk nekonzervativnost zahodne Hrvaške in posebej Reke. Kar se odlično pozna tudi na soundtracku.

A vendar je treba za konec reči, da je tu omenjen punk zgolj kozmetičen, tj. skozinskoz ostaja in vztraja na levičarsko liberalni ničevosti. Pokvarjeni politiki, stari udbaši, nov sistem, poslovne prevare, nesvoboda medijske svobode itn., vse to naši novinarji vzamejo kot naravno danost, cinično, resignirano in brez dvomljenja. So kataklizme, varanja, odpuščanja, a tudi ko pride do tega najhujšega, je jasno vidno, da v obzorju t.i. kvalitetne televizije Novin protagonist ni nikoli v zaresni stiski. Na podnu od podna. Pod pragom revščine. Verjetno tudi zato neimenovana mladina, ki bi mogoče celo lahko nosila vlogo nekega prihajajočega oz. že prisotnega, neodpravljivega prekariata, umre v prvih nekaj minutah serije. Čemur je priča edino raztrgan klošar. Brez skrbi, tudi njega kmalu požre deževna reška noč.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

ma Zorec :-) ti si res talent. ful fajn.

edino ... stari če pri teh letih gledaš te serije - to ni dobr znak ... to delajo bake stari. res. vem kako je to gledat vsako epizodo Breaking Bad - to je bed stari, to je znak, da neki ni kul u lajfu :-) hahhahahaha.

kaj boš pa polet počel? da ne boš slučajno doma serije gledal! pejt na kak trip stari po Balkanu dol južno. zihr bi se ti dogajale same odbite bedastoče. hehheheheheh

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.