Kaj pa izvirne slovenske serije?
Nekateri ljudje se v nočnih morah pogosto spopadajo z zamujanjem v šolo, stresom pred pisanjem kontrolke ali neizbežnim najstniškim sramom, ki pritiče skoraj vsakemu srednješolcu. Na srečo se nočna mora konča in zbudite se olajšani, da je to kaotično obdobje za vami. Hkrati pa morda začutite celo občutek hrepenenja po tem naivnem, svobodnem in divjem obdobju. Takrat se zdi, da so posledice stvar odraslih in da ambicije vključujejo predvsem dober žur, poljubljanje s simpatijo ali igranje igric, medtem ko te starši motijo z neumnimi vprašanji, kot je: »A bi kej jedla?« No, priložnost za nostalgike nikakor še ni izgubljena. Danes se v to fantastično sezono življenja vračamo s prvo in zaenkrat edino sezono nadaljevanke Kaj+Ester za vedno <3.
Sprva je luč sveta in upanja polnih oči leta 2023 ugledal film, imenovan Kaj pa Ester?. Pod režijo podpisani Tosja Flaker Berce, sicer maturant Gimnazije Poljane – da je jasno, od kod mu navdih – je pomagal izbrati ekipo igralcev in ustvarjalcev, ki so v omenjeni stvaritvi poželi dozdeven uspeh, kakršen najbrž ne pritiče pogosto slovenskim mladinskim filmom. Kakorkoli, čas je, da se burno potopimo v sam film. Ne, čakaj, serijo! Obravnavamo vendar serijo!
Serija ponuja šest 20-minutnih epizod, v katerih se spoznavamo s Kajem in Ester. Zadnji šolski dan osnovne šole v Ester vzbudi neprijetno misel, da se mora naslovni par raziti, saj gresta vendar na različni srednješolski izobraževalni poti, poleg tega pa si ne delita veliko interesov. Z odločitvijo precej pomirjena Katja Predan v vlogi Ester se tako kmalu znajde na gimnaziji, kjer se spozna z resignirano razredničarko.
V razredu pa se kmalu znajde tudi s kitaro opremljen in z razhodom nepomirjen pevec skupine Joker Out, Bojan Cvjetićanin v vlogi Kaja. Kaj kmalu se izkaže, da se paru razen skupnega šolanja ne obeta kakšna skupna prihodnost.
Žalostni Bojan, ki v vlogi Kaja iskreno navdušuje, se kmalu spozna s kliko zlobnih deklet v sestavi Larise z večno žvečilko, prelepe Kasandre in zapohane Maje. Te so zaradi Kajeve privlačne pojavnosti nad njim očarane, Ester pa precej ironično ne marajo, saj je grdo pustila Kaja, čeprav jim ravno to Esterino dejanje omogoča, da se vsaka po svoje, pa tudi skupaj, trudijo Kaja »ufurat«. Mimogrede, mlajši milenijci in še mlajši morda besedo »ufurati« prepoznate kot sopomenko besede »upecati«.
Nekje med arhetipi in stereotipi ujet nabor likov najstniške sage v našem primeru zaključuje čudak Filip, ki ga upodablja Filip Mramor, popolnoma očaran nad Kasandro. Komični vložki, ki bi z lahkoto delovali popolnoma butasti in neumeščeni, zaradi Mramorjeve neverjetne veščine fizičnega humorja seriji pridajo karizmo.
Nasploh je večinsko izvrstna igra ta, ki rešuje včasih res že kar nesmiseln scenarij Flakerja Berceja in Andraža Jeriča pred nerodno tišino publike, ki ji Flaker Berce kljub odsotnosti nasnetega smeha nalašč pušča prostor. Veronika Železnik, Suzana Krevh in Mila Peršin kot zlobnice, že omenjeni Filip Mramor in naš Bojan <3 se dobro znajdejo pred kamero, določeni stranski liki pa so prijetna izredno profesionalna poživitev. Na žalost je tu Ester ta, ki tako z igralskega kot scenarističnega vidika deluje malce … nepotrebna. S popolnoma odsotno artikulacijo in medlo osebnostjo, kjer za edino popestritev skrbi njena obsesija z računalniško igro Krofki, se gledalstvu nekako ne prikupi kot ostali liki.
Gledalke se raje spopadamo z dramo Bojana željnih zlobnic in Kasandre željnega Filipa kot z zlagano lezbijko Ester. Tako, je, poslušalke, Ester se z namenom, da bi Kaja srečalo spoznanje, splete – pardon, ufura – z Vando, dejansko lezbično sošolko, ki jo korektno igra Diana Kolenc. V problematiko pretvarjanja, da si lezbijka, se ne bomo spuščali.
Šala, seveda se bomo spustili v to. Hitro razvijajoč odnos med Vando in Ester deluje še kar pristen, vpletenima pa pomaga pri spopadanju z drugimi odnosi. Kaj Ester neha težit, Vanda pa Ester kot svojo »punco« povabi na večerjo s starši, kjer se ju trudi prepričati, da njena spolna usmerjenost res ni zgolj faza. Stereotipni urbani starši so ciničen prikaz dojemanja spolnosti in spolne usmerjenosti svojih otrok, ki seriji doda svežino – na tej točki se namreč ne jemlje preveč resno. Prizor se dela norca iz prepotentne ljubljanske klike, in to kar s strani prepotentne ljubljanske klike.
A kvir ribičija oziroma queer baiting ni reč, ki bi jo pripisali seriji 21. stoletja, je pa lepo videti, da je Vanda vsaj med sošolci sprejeta. No, pride že kar do fetišizacije novonastalega lezbičnega para, saj je njun odnos med vrstniki performativno sprejet, ker je pač lezbičen in to je očitno kul? Malo bolj ambivalentno je opazovati, kako je Ester vse oproščeno, ker je sedaj »lezbijka«, saj nas ravno v ta pogled na LGBT+ skupnost skuša prepričati konservativna sfera volivcev. »A gejem je pa zdej vse dovoljeno?«
Tej težavi sledi še drugi prikaz odnosa: na žuru se tako Vanda kot Ester res napijeta, temu sledi spolni odnos, zjutraj pa izbruhne prepir. Ester Vando obtoži, da jo je v spolni odnos prisilila, Vanda pa se zagovarja, da je Ester s telesom in besedami dala vedeti, da si tega želi. Skozi sámo sekvenco kadrov ne uspemo razpoznati absolutne resnice. Ko pa dokazi ostalih prisotnih pokažejo v prid Vandi, si ne moremo pomagati, da ne bi še bolj simpatizirali z njo, sprašujemo pa se, kaj je ta površen prikaz domnevnega posilstva dodal zgodbi. Sumimo, da gre zgolj za scenarističen izgovor za konflikt, ki pripelje do vrha serije, pa vendar bi se travmatični tematiki z lahkoto izognili.
A suhost serije se ne kaže zgolj v samem pisanju. Celoten humor, še posebej v prvih epizodah, je popolnoma okleščen česarkoli dejansko smešnega – zabavamo se, ker nam je jasen kontekst, v katerem se v vsakdanu pojavijo puhlice, jasno nam je, da to niso resnične situacije, jasno nam je, da smo bili praktično vsi prav tako nerodni kot opazovani liki. Suh humor spominja na spoof filme, kot je Ali je pilot v letalu? iz 80-ega leta, ali Film, da te kap iz 2000, le da je bolj predvidljiv, a sam komični tajming ga nekako rešuje.
Časovna umeščenost določenih elementov pa pozorno gledalko lahko skoraj zmoti. Kot omenjeno: posamezna epizoda traja dobrih 20 minut. Zakaj torej doživimo dolgo najavno špico, ki je grafično sicer čisto simpatična, skoraj na polovici epizode? Recimo, da se vsakič pojavi nekje na 7. ali 8. minuti. Zanimanje vzbudijo tudi nekateri predolgi kadri, denimo seksi scena v Kasandrini sobi, v kateri lahko opazujemo trojico punc in Kaja, ki se poljubljajo in dotikajo. Vse lepo in prav, ampak zakaj to zaseda več kot sedmino same epizode? Ker je »seksi«?
Dobro, a estetika serije včasih res lahko očara. Glasbeno podpirajoč Miha Jakovljević nas brani nad nenavdušujočim povprečjem slovenske glasbenofilmske produkcije. Vredna pohvale je tudi sama fotografija pod vodstvom Petra Perunovića, ki doživi veliko močnih točk z barvno paleto ali samim osredotočenjem na posamezne elemente. Barve podpira tudi kostumografija in njena stvariteljica Katarina Šavs, ki rahlo spominja na časovno in krajevno neopredeljivost serije Spolna vzgoja, kjer ima vsak lik svoj individualen slog oblačenja in se ljudje nasploh napravljajo zelo pisano.
Tudi sam grafični prikaz dopisovanja prek telefona ali računalnika, ki je sploh v mladinskih serijah čedalje pogostejši, je prikazan elegantno – zgolj s podnapisi. Grafična podoba omenjene igre Krofki pa je naravnost odlična. Poanta same igre sicer ni znana, zdi se, da bolj deluje kot klepetalnica, tam pa spoznamo še en stranski lik, uprizorjen s stasom in glasom samega Tunje. Prikaz čudaškega prijateljstva, ki se razvije med precej starejšim navdušencem nad Krofki, Barmanom, in Ester pa doda še en primer v zbirko absolutno predolgih prizorov.
A ne smemo preveč obsojati, drage poslušalke, težko je. Film, ki smo ga lahko ugledali prvega, se je namreč ponašal z dolžino 85 minut. Res je, da so ustvarjalci že sprva merili na snemanje serije, a potem so se nekako (finančno) sprijaznili s filmom. A slovenske produkcijske hiše so si nato premislile in kljub temu naročile prerez v serijo. No, režiser je na to odločitev bojda rekel, da je to super, saj naj bi imeli še veliko materiala. A bolj kot serija ogledano deluje kot režiserjev rez.
Da pa ne zaključimo tako jezno in negativno: serija je prikupna. Na like se morda ne navežemo čustveno, so pa simpatični in imajo realistične človeške poteze. Zgodba in njen razplet ne odkrivata nič zares novega, a sta gledljiva. Zdi se, da Kaj+Ester za vedno <3 išče in upa na ponoven doseg te najstniške naivnosti, ki ceni glorificiran kič in verjame v brezkončno ljubezen. Za konec se torej odpovejmo svoji naivnosti in se skupaj z liki prvič spoznajmo z drogami in alkoholom.
Mogla sta to vidt Jon pa Živa.
Dodaj komentar
Komentiraj