O konstrukciji dobe posameznika

Recenzija izdelka
31. 3. 2021 - 13.30

Neznosno karantensko bedo je prejšnji mesec popestril nov projekt levičarskega dokumentarnega režiserja Adama Curtisa z naslovom Can’t Get You Out of My Head. Curtis, ki že od osemdesetih proizvaja družbenokritične dokumentarce za BBC, se je po desetih letih celovečercev vrnil k formatu miniserije. Tokrat je razsežnost vsebine preprosto zahtevala daljšo dokumentarno pripoved, razčlenjeno v šest kronološko napredujočih epizod.

Can’t Get You Out of My Head je v osnovi osemurna elaboracija idej, ki jih vsebuje Curtisovo prejšnje dokumentarno delo HyperNormalisation iz leta 2016. Zdi se, da obdobje, ki ločuje dokumentarca, ni prineslo bistvenih sprememb v političnem in ekonomskem delovanju modernih družb. A kaj drugega kot stagnacije pravzaprav ni pričakovati, vsaj če sprejmemo Curtisovo tezo o hipernormalnosti, prevzeto iz knjige ruskega antropologa Alekseja Jurčaka Everything Was Forever, Until It Was No More. Hipernormalno stanje, ki je po Jurčaku zaznamovalo zadnja leta Sovjetske zveze, je v Curtisovih očeh tudi ključ za razumevanje sodobnega kapitalizma: ljudje vedo, da je družba, v kateri živijo, nefunkcionalna in iracionalna, a ne znajo artikulirati pravih alternativ statusu quo; zato se slejkoprej sprijaznijo z norostjo danega sistema in ga obravnavajo kot nekaj racionalnega ali normalnega.

A tako kot HyperNormalization tudi Can't Get You Out of My Head ne ponuja idej za konstrukcijo družbenih ureditev, ki bi nas rešile hipernormalnosti. Curtis si namreč zastavi manj ambiciozno nalogo: pokazati, da trenutno stanje kljub navidezni neizbežnosti ni nič nujnega. V izhodišču dokumentarca Can't Get You Out of My Head zato najdemo besede ameriškega anarhista Davida Graeberja: »The ultimate, hidden truth of the world is that it is something that we make, and could just as easily make differently.«

Ker status quo ni naravno dan, temveč človeško konstruiran, ga lahko razgrnemo v zgodovino človeških dejanj, ki so prispevala k njegovi tvorbi. Ta projekt lahko potencialno izčrpa vso zgodovino človeštva, a Curtis se mu zaveže le v regionalno in časovno zamejeni obliki. Dokumentarec Can't Get You Out of My Head se osredotoča na tvorbo sodobnega sveta predvsem v kontekstu štirih držav: Kitajske, ZDA, Velike Britanije in Rusije. Časovni razpon, ki ga zajema, pa se načeloma razteza med poznimi petdesetimi na eni strani in koronskim letom 2020 na drugi.

Omenimo, da tudi ob upoštevanju omenjenih zamejitev dokumentarec Can't Get You Out of My Head niti približno ne izčrpa vseh akterjev in dejanj, pomembnih za tvorbo sodobnega sveta. To sicer ne bi bil relevanten očitek, če bi zadeval le nezmožnost zajeti vse zgodovinsko bogastvo druge polovice 20. stoletja in prvih dveh desetletij 21. stoletja. Jasno je, da se v osemurnem okviru temu idealu ni mogoče niti približati. A očitek ne leti toliko na kvantiteto kot na kvaliteto Curtisove pripovedi. Gre za to, da so v ospredje te pripovedi večinoma postavljeni posamezniki in njihove ideje, ne pa kompleksno mnoštvo interakcij, ki najverjetneje tvori prav vsak zgodovinski dogodek. V maniri tradicionalne, vigovske zgodovine Curtisovi individuumi nosijo na svojih krepkih ramenih anonimne mase ljudi.

A čeprav gre za problematično potezo, Curtisov zgodovinski individualizem ni povsem naključen ali nepremišljen. Po Curtisovem mnenju je namreč ta v dobi posameznika, v postkolektivističnem svetu, kjer se zdi, da je tisto, kar se dogaja v glavi, od misli in čustev do sanj in želja, gonilo zgodovine. V tem oziru je individualistična zgodovina vselej pisana v duhu našega časa, vsaj če ta ostaja prežet s humanističnimi ideali.

Da bi ponazoril humanistično dobo posameznika, Curtis izbere nenavadno, na Zahodu bolj ali manj neznano figuro kitajke Džjang Čing, ki se je po neuspešni igralski karieri poročila z revolucionarnim voditeljem Mao Cetungom. V času kulturne revolucije se je povzpela do politične moči, po soprogovi smrti leta 1976 pa si je celo prizadevala zasesti predsedniško pozicijo. Čing je vseskozi hrepenela po individualni avtonomiji in uspehu, čeprav je paradoksalno sodelovala v bistveno kolektivistični revoluciji. Zaradi svojega povzpetništva je bila deležna mnogih sumov in zamer, vse dokler je vlada Denga Šjaopinga ni zaprla in obsodila na smrt zaradi »kontrarevolucionarnih zločinov«.

Džjang Čing je ena izmed najbolj izpostavljenih oseb v Curtisovem osemurnem dokumentarcu. A Can’t Get You Out of My Head prepleta številne like iz dobe posameznika, ki ponazarjajo raznovrstne družbene premike v približno šestdesetletnem obdobju. Ruski pesnik in ustanovitelj ruske nacionalboljševistične stranke Edvard Limonov na primer ponazarja želje po preseganju atomizacije in dezorientacije kapitalističnega vsakdana z rehabilitacijo ter povezovanjem fašizma in komunizma; behavioristični psiholog B. F. Skinner pooseblja sodobne tendence k znanstvenemu nadzorovanju in usmerjanju posameznikov, ki so še posebej izrazite na Kitajskem; raper Tupac Shakur pa reprezentira obrat h kulturnemu boju na račun bolj materialnih prizadevanj za ekonomsko emancipacijo in politično oblast. 

Splošna zgodovinska nit, okoli katere se vrtijo te osebe, je postopna izguba demokratične moči v vedno manj transparentnih in vedno bolj nerazumljivih družbenih sistemih. Primarni simptomi takšnih sistemov so za Curtisa konstrukti teoretikov zarot, ki sicer vključujejo upravičene skrbi posameznikov o izgubi nadzora nad lastnim življenjem, a okoli tega realnega jedra pletejo bolj ali manj absurdne fikcije, potegnjene iz mračnih globin novih internetnih prostorov. Kot bi rekel Curtis, teoretiki zarot živijo v sanjskih svetovih – a ker družbena realnost uhaja iz rok bolj ali manj vsem, pravzaprav ni jasno, ali ostali nismo prav tako ujeti v dremežu. 

Curtis ob koncu dokumentarca Can’t Get You Out of My Head izrazi upanje v prebuditev sodobnega človeka; v prebuditev iz hipernormalnosti, ki terja nove oblike demokratičnega delovanja. Povod za to upanje je koronska kriza, med katero se vobče pretresa nujnost našega načina bivanja. Ali lahko to pretresanje vodi k odrešitvi, ne vemo in ne moremo vedeti. Kot uči Curtis, odrešitev ni nič bolj nujna kot doba posameznika. A brez konkretnejših predlogov za grajenje prihodnosti nam za zdaj ne preostane drugega, kot da se zadovoljimo s to negotovostjo.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness