Na dobre dokončane serije je res težko naleteti. Vse prepogosto kakšna mednarodna korporacija diktira, ali se bo serija zaključila po eni sezoni, kar tako, ali pa jo bodo izželi do zadnjega centa in bo tako trajala vsaj tri sezone preveč. Zato pa je tako sladko, ko naletiš na serijo, ki ima dve ali tri sezone, povrh pa še od kolega izveš, da so jo scenaristi izpopolnili in zaključili, skratka, je aktualizirana v vsem svojem potencialu. Tako se bomo v drugih današnjih Serijskih motrilcih posvetili skoraj 113 ur trajajočemu, 150-delnemu, dvosezonskemu spektaklu, ki pa je povrh še slovenski! Obravnavali bomo namreč Pop TV-jevo telenovelo Skrito v raju.

Čeprav je osrednja pripoved serije nenehno izmuzljiv odnos med glavnima junakoma Laro in Markom, vzporedno teče narativ o veliki aferi, polni intrig. Ampak ker gre za slovensko serijo, ne gre za umore ali pa najstnike bogatih staršev, temveč za … slovensko zdravstvo. Zlobnež Bojan Božič skuša na vsak način izsiliti sprejem zdravstvene reforme, s katero bi slovensko zdravstvo postalo zasebno in plačljivo. S tem ko bi Markova družina, ki ima v lasti zasebno kliniko, podprla reformo, bi jo tudi v javnosti legitimirala. Kaj točno reforma predvideva, gledalci sicer ne izvemo. Ravno skrivnostnost vsebine reforme, ki je sicer predstavljena kot veliko zlo, ustvarja suspenz. Zdravstvo oziroma afera v zdravstvu tako predstavlja le osnovno rdečo nit, ki vsebinsko ni pomembna, a med sabo povezuje druge intrige, ki so bistveni narativni elementi. Te delujejo po načinu španske telenovele, kjer nihče od junakov ni zares ta, za kogar se izdaja, svoje skrivnosti, zlasti družinske, pa želi zakriti za vsako ceno.  

Če v prvi sezoni serijo narekuje bizarnost intrig, povezanih s sporno zdravstveno reformo, v drugi sezoni pobudo prevzamejo bizarna neskladja obstranskih zgodb. Prvi primer tega je, da Mark v drugi sezoni začne zdraviti v pro bono ambulanti na kliniki Steiner, čeprav je v seriji večkrat poudarjeno, da ni končal niti prvega letnika študija medicine. Poleg tega smo ves čas soočeni še z enim čudnim narativnim momentom: junaki serije namreč ves čas prehajajo med morjem in Ljubljano, kot da nimajo drugih obveznosti. Z vsakim planiranjem odhoda iz Ljubljane v kamp in nazaj je gledalec samo še bolj ziritiran, češ, zakaj ljudje s toliko dopusta in pavšalom niso v Novigradu dva tedna v kosu? 

A ta predanost likov, da obiskujejo kamp Paradiso, je nujna za vzpostavitev tega kraja dogajanja kot odločilnega faktorja serije. Čeprav v njej nastopa ogromno likov, sploh v drugi sezoni, se zdi, da je Pop TV želel na ekrane vriniti čim več vlog, nepomembnih za katerokoli od glavnih ali stranskih zgodb. Te vloge pa imajo svoja imena in nekaj bežnih lastnosti – ravno toliko, da gre gledalcu njihovo zavzemanje screen tima na živce. Kot samostojen lik nastopa tudi kamp Paradiso – ta ima mnogo več zgodovine in globine od večine ostalih likov, pa čeprav gre za popolnoma navaden kamp v hrvaški Istri. Navidezna rajskost tega kampa je nakazana predvsem v trenutkih, ko mu grozi zaprtje. Zdravstvena mafija namreč navezanost Markovega dedka Edvarda na kamp skuša izkoristiti, ko ga izsiljuje v podporo reforme. Edvard in drugi junaki ob možnosti zaprtja Paradisa doživijo eksistencialno krizo, češ, le kam bodo zdaj hodili na morje. V drugi sezoni se sicer dogajanje za kratek čas prestavi v Ljubljano, a je Paradiso še vedno ključnega pomena za vse osrednje zgodbe, še posebej za Larino in Markovo. 

Omeniti moramo še, kako nesramno so jo s kostumi zagodli nesrečni Lari. Ostali liki so namreč skrbno napravljeni svojim arhetipom primerno. Bogatunska Mia in Žan furata hipsterske elegantne, vzvišene, sodobne obleke, deda Steiner pa je odet v skromne pastelne barve, kakor je skromen tudi sam. Kot pravi naslednik njegove ideologije se povsem običajno napravlja tudi vnuk Mark. Ležerni hrvat Hrvoje fura havajske srajce, njegov nečak Dino prav tako, z dodatkom ogrlice iz školjk. Božič in ostala banda zlobnežev pa seveda srajce, kravate in reklce, ki so barvno usklajeni s hlačami. Skratka vse, kot mora biti. V oči pa zbode protagonistka Lara, ki jo, še posebej v drugi sezoni, ustvarjalci serije oblačijo v neverjetno čudno krojene pletene tope, v katerih bi prej pričakovali Larino babico kot pa glavni ljubezenski interes serije. No, morda pa jo ravno upokojenska estetika njenih oblek dokončno definira kot neoliberalno aktivistko, ki na svojih plečih nosi vso težo okoljske krize, ki jo poleg raziskovanja koralnega grebena rešuje z nakupovanjem v thriftih. A tega, da Lara nima razredne zavesti, scenaristom limonade pač ne moremo zameriti, pa čeprav bi bilo kul, da bi jo imela.

Če nas v oči zbadajo Larine štrikane majice sredi poletja, pa nas v ušesa zbada zoprna in dolgočasna glasba, pri kateri je imel prste zraven, kot se za Pop TV serijo spodobi, Raay. Zato ni nič presenetljivega, da seriji ne doda ničesar in je njena vloga pač to, da je tam, da se dialogi ne odvijajo v tišini. Tako kot garderoba tudi glasbeni leitmotivi služijo zgolj za dodatno stereotipizacijo likov. Zato vsakič, ko nastopi slovenska družina mesarja Frenka in kozmetičarke Meri, zaslišimo harmonikaško govedorejo, da se poudari njihova slovenskost. Ko pa Hrvoje šopa po kampu, pa poslušamo klape, da smo lahko mirni, da je res Hrvat. 

A dovolj zapravljanja besed o glasbi – vrnimo se k ostalim bizarnostim. Dialogi so zaznamovani z neprestanim potovanjem med Hrvaško in Slovenijo. Ko se med sabo pogovarjajo pripadniki obeh ljudstev, dosledno vsi Slovenci govorijo slovensko in vsi Hrvati hrvaško. Sicer bi res težko govorili o strašni jezikovni prepreki, vendar pa je izbrana konvencija precej nenavadna. Predvsem zato, ker se znajo v resničnem življenju vsi slovenski bumerji sporazumevati po hrvaško, zumerji pa se pogosto sploh ne trudijo in se med seboj pogovarjajo kar v angleščini. 

Skrito v raju je zgolj še ena izmed Pop TV-jevih slop telenovel. Kakor hitro je prišla na ekrane, tako hitro bo tudi pozabljena, saj so komercialisti že dostavili novo limonado Nemirna kri, in to slabe štiri mesece po koncu serije Skrito v raju. Vendar je slednja posebna prav zaradi vsega slovenjcarstva, ki ga razvije do ekstremov. Le kaj je še bolj slovenskega od tega, da cele dneve visiš v svoji prikolici v kampu v Novigradu, za zraven pa se malo podružiš s presenetljivo jugosocialističnim direktorjem zasebne klinike, ki slučajno na plečih nosi prihodnost slovenskega zdravstva?