Kaj se zgodi po smrti? Nebesa, pekel, harem, reinkarnacija, tema ... Okej, kaj pa se zgodi ateistom? Jih morda v svojo svetlo pisarno sprejme visoki belolasi gospod v podjetniški obleki, ki je videti kot Ted Danson in mu je ime Michael? Jih mogoče pozdravi s široko odprtimi rokami, rekoč: »Dobrodošli na dobrem placu!«, in jih povede v njihovo sanjsko hišo, v mestu z nešteto bari z zmrznjenim jogurtom? Je tam vse tako lepo, da namesto preklinjanja lahko stanovalci govorijo le "what the fork?!" Ja, tudi takšno je lahko posmrtno življenje, če se znajdemo v nanizanki The Good Place, ki je prvega februarja doživela lansiranje zadnje epizode druge sezone. Napovedujejo tudi že tretjo sezono.

Sprva The Good Place daje vtis sitcom serije, ki ji niso dodali predposnetega smeha. Kljub temu se zdi, da se igralci v svojem delovanju na trenutke zaustavijo, kot bi pustili gledalcem čas za hehetanje. Avtorica teksta ne bi mogla reči, da gre vsakič znova za dobrih dvajset minut krohotanja, vendar ima vsak del svoje svetle humorne trenutke. Sploh v prvi sezoni. V drugi se protagonisti že tako dobro spoznajo med seboj, da vmes pride do nepotrebnih romantičnih zapletov, ki vplivajo na slabšanje humorja oziroma njegovo redkejše ponavljanje. Prav tako njihovi ne prav razvejani liki v vsaki epizodi reagirajo zelo podobno. Pričakovanje tretje sezone bo zato morda bolj medlo.

Ena od glavnih igralk serije je Kristen Bell, ljubiteljem TV-serij verjetno bolj znana kot Veronica Mars. Na začetku podobnosti med obema karakterjema ne moremo opaziti, že v sredini prve sezone pa se v Kristen – tokrat preimenovani v Eleanor Shellstrop – začnejo prebujati stare detektivske težnje. Nenazadnje je njeno odkritje »krivo« tudi za velik prelom prve sezone. Natančneje rečeno, za nekaj velikih prelomov, ki vsakič znova dajo ljudem v Dobrem placu misliti, da jih nekdo vleče za nos. Kot Eleanor pravilno ugotovi, stvari res niso takšne, kot se zdijo na prvi pogled. Dvom o tem, da je The Good Place del nebes, je tokrat povsem na mestu.

Po tem, ko se v humornem vzdušju spoznavamo z alternativnimi nebesi ali - po domače rečeno - »Dobrim placom«, se vse novitete v nekem trenutku zaciklajo v stilu Svižčevega dne. Da se mora vse ponovno začeti od začetka, so krivi prav Eleanorini veliki uvidi. Pri čemer mrtvim ljudem v posmrtnem življenju vsakič znova resetirajo možgane. Nenehna repetitivnost se po le nekaj nadaljevanjih tudi konča, v tem načeloma kratkem času pa strani zamenja celo ultimativno zlo. Zlobna stran je bila v Dobrem placu že vseskozi prisotna, samo da je delovala pod krinko oziroma tudi za sceno.

Ob vzpostavitvi dobre in slabe strani nekje sredi prve sezone je tokrat utopično v tej utopiji tudi predstavljanje človeškega kot dobrega. Skoraj kot idealnega. Že v prvem delu smo seznanjeni z dejstvom, da je Eleanor v Dobrem placu pravzaprav po pomoti, kar prizna kar sama. Za časa življenja na Zemlji je bila izjemno slab človek, kar s pomočjo retrospektivnih spominskih vložkov lahko v seriji tudi spremljamo. V drugi sezoni število spominov limitira proti ničli. Z namenom doseganja čiste človeške morale se zato s pomočjo Chidija Anagonye, ki ga upodablja William Jackson Harper, Eleanor začne učiti moralnih in etičnih naukov človeških filozofov. Chidi je bil med življenjem na Zemlji profesor in ji torej lahko pomaga, da si bo svoje mesto v Dobrem placu prislužila.

S pomočjo minornih lekcij Kierkegaarda, Hegla in nekaterih drugih Eleanor moralno napreduje. Ko pa končno eden od zlobcev prestopi na »dobro stran«, se med učno uro pojavi popolnoma nov problem. Kako nekoga, ki ne pozna končnosti svojega življenja, učiti o morali? Za razliko od človeka, storjena dejanja nesmrtnežev nimajo vpliva na posmrtno življenje, ker ne obstaja. Prav tako mu ni jasen sam koncept končnosti. Ker je demon personificiran, pravzaprav kar oblečen v človeka, je napredek v nadaljevanki seveda možen. Žal se v drugi sezoni filozofski vpadi začnejo pojavljati redkeje oziroma se diskutira z uporabo tistih, ki so že bili predstavljeni v preteklih delih in še to izjemno površinsko.

Inovativna popularizacija filozofije, četudi gre resnično zgolj za drobce, precej izstopa iz smeri tovrstnih humorističnih nadaljevank, ki so ponavadi namenjene preprostim šalam, pri katerih mišljenje ni ravno potrebno. Včasih je potrebno še najbolj napenjati možgane v smislu, na katero referenco iz ameriške sodobne zgodovine je šala namigovala. Vstopanje tako imenovanih težjih tem v svet popularne kulture je gotovo dobrodošlo, saj širi krog poznavalcev omenjenih fenomenov ali jih z njimi vsaj seznani. Če jih postavimo ob bok psihedeličnim debilizmom, ki se v seriji The Good Place tudi pojavljajo, dobimo simpatično uravnovešeno lahkotno zabavo za nedeljsko popoldne. Še najlažje bi poglobljenost filozofije v omenjeni seriji primerjali z vpletenostjo fizike v serijo The Big Bang Theory, v slovenščino ljubko prevedeno kot Veliki pokovci.

Uspešnost nadaljevanke The Good Place ni v tehnični izpopolnjenosti. Statična kamera in široki kadri zelo redko ujamejo res dober pogled v tem živobarvnem svetlem svetu. Tudi animacije so prirejene na način, ki dovoljuje delno »trash« estetiko. Eleanor Shellstrop pa s svojim visokim glasom in vsevednostjo lahko hitro postane nadležna.

Tokrat torej žal ne govorimo o presežkih, ampak o še eni od mnogih nadaljevank, ki je morebiti na televizijskem programu ob poplavi ostalih sploh ne bi opazili. Razen ob začetni špici, ki k sreči zajame le nekaj sekund in kratek pisk in s tem ne zažira prostora zgodbi, kot se še prerado zgodi. In pa, že sámo omembo Kierkegaarda bi v podobnem žanru verjetno lahko iskali ne z lupo, ampak skoraj s teleskopom.