Kmalu bo minilo deset let, odkar sta se z malih ekranov poslovila dva izmed najbolj težavnih, nezadovoljnih, etično kompromitiranih in zagrenjenih likov našega časa – Walter White iz serije Kriva pota in Donald Draper iz serije Oglaševalci. Ta dva stara zagrenjenca sta bila dvojno uspešna. Ne le da sta uspešno stopila v čevlje klasičnih televizijskih sumljivcev poznega dvajsetega stoletja, katerih značilne predstavnike najdemo v serijah Sopranovi in Skrivna naveza. Uspešno sta zapolnila tudi zevajoče vrzeli v upodabljanju sveta, v katerem so razmere navadnih ljudi postajale vedno bolj naključne, prekarne in nerazumljive. Če sta seriji Sopranovi in Skrivna naveza prikazovali mafijske, mamilaške ter policijske in uradniške združbe, ki so si strukturno podobne v tem, da s svojimi goljufijami in zavajanji slepijo ne le tiste zunaj, ampak tudi – in predvsem – tiste znotraj, pa sta se seriji Oglaševalci in Kriva pota preusmerili k ranjenemu posamezniku, ki se trudi delati dobro, a ga njegovi zasebni duhovi neprestano pehajo v drugim nerazumljive etične odločitve.

Slabo leto po zatonu Sopranovih in Skrivne naveze so nam mali ekrani postregli s popolnoma novo različico antiheroja, ki ni bil več porazgubljen v družbi sebi enakih, ampak se je od svojih pristašev in podanikov temeljno razlikoval. Čeprav si je prizadeval za običajno življenje, ga je nenehno navdajala slutnja, da mora navadno življenje prekositi, saj je preveč nepredvidljivo, da bi ga lahko podprlo pri iskanju prave sreče in življenjske stabilnosti. Še celo tisti najbolj zasebni in po neuradnem soglasju najbolj zaupanja vredni elementi osebne sreče – družina, služba, etična drža – so se naposled pokazali za trhle, saj se v svetu prekarnih razmer ni bilo več mogoče zanašati na predvidljive vzorce vzrokov in posledic. Zavarovalnica ti bo ali pa ne bo krila stroškov zdravljenja terminalne bolezni; žena te bo ali pa te ne bo čakala, ko se vrneš domov; tvoja etična drža ti bo ali pa ti ne bo prinesla spoštovanja in vzpona po družbeni lestvici. 

V takšnem paradoksalnem svetu postane tvoja grenka preteklost najbolj sladki odrešenik – surovost, s katero ti je življenje postreglo v mladosti, te v zrelih letih preobrazi v samodržca, ki kod svoje okolice uporablja predvsem zato, da bi se ga naučil vedno elegantneje kršiti. Donald Draper in Walter White sta si bila kljub različnemu družbenemu statusu sorodna v tem, da sta vedela nekaj več od človeka, ki verjame, da mu bosta marljivost in resnicoljubnost na grob vsako leto prinesli kakšno dodatno svečko. Čeprav sta z eno nogo vselej stala v svetu transcendentnih vrednot kot veziva družbe, so ju življenjske okoliščine vedno znova opominjale, da je treba zavoljo resnice pogosto lagati.

Ni popolnoma iz trte izvito, če rečemo, da je za svežo dozo sodobnih antiherojev dobro desetletje od začetka Sopranovih pa do zatona Oglaševalcev skrbela predvsem televizijska hiša HBO. A še preden je slednji uspelo svoje bolj splošne antiherojske uspešnice s preloma tisočletja nadomestiti in prenoviti s prvoosebnimi gledišči etično spornih likov, kot sta Draper in White, se je leta 2006 na male zaslone prikradel najbolj priljubljen serijski morilec vseh časov – Dexter Morgan. 

Čeprav se Dexter ni izvalil iz HBO-jeve velike valilnice antiherojev, ampak iz manjše valilnice, imenovane Showtime, mu je v mnogih pogledih uspelo prekositi radikalnost in shizofrenost svojih televizijskih sodobnikov. Če smo lahko Draperju in Whitu - ker smo se zavedali njune notranje razklanosti, predstavljene v obliki flashbackov in mojstrsko izdelanih konfliktnih dialogov - vedno znova oprostili vragolije, pa nam Dexter za to nikoli ni ponudil dobrega razloga. Edino opravičilo, ki nam ga je ponudil za svoja dejanja, je bilo eno samo dejstvo njegove preteklosti – namreč dejstvo, da je bil pri nekaj mesecih starosti priča umoru svoje matere. Čeprav ga je ta dogodek ključno zaznamoval, saj je zaradi njega razvil svojega temnega potnika, obsedenega s krvjo in teatrom ubijanja, v prvih osmih sezonah serije nikoli ne naletimo na obširen prikaz okoliščin, ki bi nam olajšal poistovetenje z njim. Dexter je čuden, nepriljuden, vase zaprt posameznik, ki svoje pendante prepoznava v prav tako čudnih in notranje razklanih ženskah. Nikakršne želje nima, da bi ga kdorkoli kadarkoli zares razumel – če že podaja razloge, ki bi ga v očeh drugih lahko naredili vrednega milosti, jih podaja zgolj in izključno zato, da se prilagodi njihovi igri.

Za razliko od Whita in Draperja, pogosto sužnja lastnih laži, ki v situacijah zaostrenega konflikta privrejo na dan in drugim pokažejo njun pravi jaz – bodi to, kar si! – Dexter Morgan nikoli ne postane suženj svojih laži, saj se dosledno in z matematično natančnostjo zaveda minimuma, ki ga mora izpolnjevati, da se drugim kaže kot pristen član njihove skupnosti – bodi to, kar drugi hočejo, da si! Dexter v svojih dveh glavnih skupnostih, družinski in policijski, ne čuti pretirane potrebe po tem, da bi zares postal pristen, saj se zaveda, da bo že malo zaigrane pristnosti v drugih ljudeh vzbudilo potrebo po poistovetenju z njim. Z drugimi besedami – ena pristnost na dan odžene sumničenja stran. A tega nauka se ne bi nikoli naučil, če njegovega temnega potnika v ranih letih odraščanja ne bi prepoznal njegov oče. Vedoč, da se bo Dexter slej ko prej znašel v zaporu, če mu sam ne bo pomagal pri oblikovanju kodeksa, je Harry Morgan svojega sina naučil temeljnih etičnih pravil, ki se zdijo kot nekakšna Kritika čistega uma za antiheroje –

ne ubijaj nedolžnih,

bodi diskreten,

ubijaj z dobrim razlogom,

vedno bodi v stanju pripravljenosti,

ne postani čustveno vpleten.

Medtem ko njegovim policijskim kolegom um meglijo vsakdanje ljubezenske in družinske drame, Dexter spretno in by the book obračunava s tistimi, ki jih pravni sistem zaradi slabe organiziranosti in birokratske pristranskosti spušča skozi svoje ohlapno sito. Med vsemi stranskimi liki ima najbolj zamegljen um prav glavna preiskovalka na oddelku za umore, njegova sestra Debra Morgan, ki je za Dexterja problematični most med obema skupnostma in zatorej poosebljenje problema fejkanja dveh družbenih vlog hkrati.

Izjava

Med največjimi oboževalci Dexterja je prešlo že v pregovor, da nikoli ne veš, kakšen sijaj ali polom lahko pričakuješ od naslednje sezone. To reklo se je še posebej razpaslo po koncu zadnje, osme sezone, ki postreže z nenavadno deus ex machina razrešitvijo. Dexter po tem, ko ga skoraj razkrinkajo, s svojo ladjo, imenovano slice of life, zbeži na viharno odprto morje. Samomor ali zgolj slaba domišljija piscev? Samomor gotovo ne, kajti Dexter se v leta 2021 obujeni seriji z naslovom Dexter: New Blood pojavi kot človek z lažno identiteto – Jim Lindsay. Ni naključje, da je tako ime tudi Dexterjevemu uradnemu stvarniku, piscu knjige Darkly Dreaming Dexter, ki je izšla leta 2004.

Čeprav se zdi zelo meta, da so novi pisci vzorčili ime Dexterjevega stvarnika, tako kot Dexter vzorči kri svojih žrtev, pa se naposled izkaže, da sami – za razliko od Dexterja – niso posedovali kodeksa, ki bi jih usmerjal pri vzorčenju. Dexter: New Blood tako postane zgolj slab, naključno zlepljen kolaž originalnega Dexterja – skratka, samomor po samomoru. Iz serije izginejo vsi notranji monologi, za glasbo in grafično podobo pa se zdi, kot da bolj spadata v računalniško igro kot v televizijsko serijo. Namesto da bi ustvarjalci dramsko napetost vzdrževali s postopno gradnjo zaupanja v Dexterjeve temačne misli, ki so bile vedno guilty pleasure njegovih oboževalcev, poskušajo v posameznih epizodah pripraviti teren za zaključni moment poetične pravičnosti, ki je očitno poleg slabe distopičnosti postala nova najljubša muha enodnevnica televizijskega pisanja. Dolgčas. 

Vse skupaj se zdi kot ena tistih otroških knjig, v katerih se baje lahko odločiš, na katero stran boš preskočil, potem pa se zaveš, da vedno obstajata samo dve odločitvi. Po tej logiki se obnaša tudi glavna policistka, ki je obenem tudi Dexterjevo dekle – wtf? Ko Dexterju enkrat pride na sled, opusti vse druge sledi, ki bi jo morebiti vodile še v kakšno drugo smer. Pač takoj pomisli, da je morilec njen fant, kajpada! Vsi podatki se ji naenkrat čarobno razporedijo v smiselno zaporedje – kot v eni izmed tistih otroških knjig – in ostalo je preteklost. Darkly Dreaming Dexter je postal Lightly Dying Dexter – lahkotno umirajoč, zdolgočasen, brezvoljen krvoločnež, s katerim nima več smisla sočustvovati, ker moramo govoriti Resnico, da ne bomo obtoženi terorizma.

Dexter je mrtev, za vedno. Samo upamo lahko, da isto ne velja za antiheroja.