Na začetku osemdesetih je Rick Altman – eden najpomembnejših teoretikov zvoka v filmu – spreobrnil na videz samoumevno in tedaj razširjeno prepričanje, da je film prvenstveno vizualni medij in da je zato zanj podoba pomembnejša od zvoka. Teoretiki so pogosto nekritično sprejemali idejo, da je zvok preprosto pleonastično podvajanje videnega; vidimo vrata, ki se zaprejo – slišimo vrata, ki se zaprejo.

Altman je tej na videz zdravorazumski tezi nasprotoval z opažanjem, da velika večina pripovednih filmov temelji na dialogu. Ali v prizoru, ki daje gledalcu pripovedne informacije z dialogom, izgubimo več, če ne slišimo zvoka ali če ne vidimo podobe? Odgovor je bil jasen, dokaz pa eleganten: vsekakor lahko med dialogom za nekaj trenutkov zamižimo, nikakor pa se ne smemo med njim pogovarjati. Altman je pokazal, da film ni le podoba, ki jo lahko tudi slišimo. Prav tako je lahko podoba le ilustracija zvoka - in to tudi zelo pogosto je. Trdil je, da zvok ne podvaja podobe, ampak podoba in zvok vzajemno podvajata eden drugega in šele s to vzajemnostjo lahko uspešno ustvarita iluzijo kontinuiranega in naravnega prostora ter časa.

Serijo Calls, nastalo v koprodukciji Apple TV in francoskega Canal+, lahko razumemo kot zanimiv doprinos razmisleku o razmerju med zvokom in sliko. Sicer gre za ameriški remake popularne francoske serije, ki ji v temeljnem konceptu in mnogih podrobnostih povsem sledi. Glavna ideja serije je, da jo samo slišimo. Vsaka epizoda je sestavljena iz posnetkov telefonskih klicev med ljudmi, ki jih na ekranu nikoli ne vidimo. Poznamo jih le po imenu, ki se na ekranu izpiše kakor pri dejanskem telefonskem klicu. Naloga podobe se zato skrči – njena funkcija na prvi pogled postane le podvajanje zvočnih informacij. Poleg imen oseb, ki govorijo, se v obliki podnapisov na ekranu izpiše tudi njihov dialog. Glede na nenavaden koncept je precej logično, da je bilo treba serijo – za doseg mednarodnega občinstva – nujno prevesti v angleščino. Francoska verzija je od večine tujih gledalcev verjetno zahtevala predvsem zelo hitro in zbrano branje podnapisov.

Calls postavi pred gledalca zvočne sledi sveta, ki je v svojem temelju človeku tuj. Svet, ki je sovražen celo do človekovih najbolj osnovnih pogojev za obstoj – to je svet, v katerem se čas ne odvija več linearno, kjer lahko med nekaj ur dolgo vožnjo enega človeka njegovi družini in prijateljem mine celo desetletje. V tem smislu lahko v pripovedi – ki je na trenutke izjemno napeta, na trenutke pa močno pretirana in patetična – potegnemo kar nekaj plehkih vzporednic z realnostjo. Apokaliptični motiv v pripovedi lahko nagovarja podnebne spremembe, pandemijo, prekarizacijo in verjetno še kaj. Če se izognemo takim poenostavljenim interpretacijam, pa Calls precej uspešno ustvari atmosfero sveta, ki se je obrnil proti človeku. Ustvari občutek, da se mora vesolje zopet uravnovesiti, kar pa – kot pravi eden od likov v seriji – lahko stori le tako, da povzroči apokalipso in pokonča človeštvo. V Calls Zemlja ni več planet, na katerem lahko obstaja življenje.

Od petnajst do dvajset minut dolge epizode so kljub občasnemu moralizmu in prisilnemu srečnemu koncu po vsebini vsekakor zanimive. A najbolj zanimiva je vendarle razlika med francosko in ameriško verzijo, saj razlog za to, da so Calls vredni podrobnejšega razmisleka, ne tiči v njihovi zgodbi. Ključna razlika je namreč ta, da je francoski original dejansko dokaj zvest ideji, da podoba le dopolnjuje razumljivost zvoka. Pri ameriškem remaku pa je učinek podobe manj enoznačen in bolj zanimiv.

Remake, ki ga je režiral Fede Alvarez, zapolni vizualno polje z imeni klicateljev in podnapisi prav kakor francoski original. Poleg teh pa doda še precej pozorno oblikovano animacijo, ki je v francoskem originalu ni. Animacija sprva vzbuja občutek, da jo sestavljajo zvočni valovi, torej valovi, ki se premikajo skladno z govorom likov. A kmalu postane animacija mnogo več od simulacije zvočnega valovanja. Valovi nenadoma niso več vezani na dialog, ne valovijo v skladu z glasom. Namesto tega začnejo simulirati prostorska razmerja: med klicatelje na primer rišejo zidove ali pa jih ne pustijo narazen. Povsem abstrakten prostor začne dobivati vse bolj konkretne lastnosti.

Abstraktnost animacije se dokončno izgubi, ko se na zaslonu pojavi veliki plan. To je za pozornega gledalca presenetljivo, saj skozi celotno serijo gleda prostor, ki je abstrakten. Kako se veliki plan sploh lahko pojavi, če pa v celi seriji niti enkrat ne vidimo mimetične podobe, kaj šele obraza? V trenutkih največje čustvene vpletenosti likov – v trenutkih, ko bi veliki plan obraza najbolj pričakovali – se podoba z rezom povsem približa »likom«. A ne približa se njihovim obrazom, ampak črkam, ki na ekranu sestavljajo njihova imena.

Calls tako ustvari paradoksni veliki plan; paradoksni zato, ker ima vse učinke in znake velikega plana razen najbolj temeljnega – obraza. Je posnetek, ki namesto razlage vsebine deluje predvsem kot ekspresija, pojavi se v trenutkih intenzivne čustvenosti in nastane s povečanjem podobe. Vendar: podoba, ki se poveča, ni obraz, ampak le črke imena.

Ljubiteljem zgodovine filma in filmske teorije se bo opis gotovo zdel napačen. Veliki plan skoraj vedno predpostavlja povečan obraz. Za mnoge teoretike je bil specifično filmsko sredstvo prav zato, ker je lahko do neverjetnih dimenzij povečal človeški obraz. S tem je dobil obraz pomen, ki ga najbolje razloži angleška fraza »larger than life«. Zaradi nadnaravne velikosti je lahko obraz v velikem planu postal fetiš ali ikona, bil je abstrahiran iz običajne realnosti in je lahko pomenil čisto čustvo.

V tej nenavadni uporabi velikega plana je serija Calls najbolj zanimiva: v trenutkih največje intenzivnosti se pred gledalcem namesto predimenzioniranega obraza pojavijo predimenzionirane črke. Najpomembneje je to, da imajo črke enak učinek, kot bi ga imel obraz. In tako si lahko predstavljamo veliki plan brez obraza. Obraz v velikem planu ne dobi učinka ikone zaradi ikoničnosti obraza samega. Ikoničen postane zaradi filmskih sredstev, ki ga obravnavajo kot ikono. Alvarez v seriji Calls pokaže, da lahko film samo z zvokom in animacijo v status ikone povzdigne ne le obraz, ampak tudi skupino črk. Uporabi filmski jezik, ki mu koherentnosti ne daje več vsebina podobe pred kamero. Vsebino ustvarjajo klišeji filmskega jezika sami, podobo ustvarja zvok.

Poslušal je Oskar.